Anthony De Mello

POT DO LJUBEZNI
Naslov izvirnika: The Way to Love, originally 
published as Call to Love: the last meditations of 
Anthony De Mello

Copyright (C) 1991 by Gujarat Sahitya Prakash of 
Anand, India

Imprimi potest: Lisbert DSouza, S.J. Provincial of 
Bombay March 11,1991

Imprimatur: + Stanislavus Fernandes, S.J. Bishop 
of Ahmedabad March 18,1991

Po mnenju ministrstva za kulturo z dne 14.1. 1994, 
št. 415-5/94 mb, šteje ta knjiga med proizvode, za katere 
se plačuje 5% davek od predmeta proizvodov.

Izdal: Župnijski urad Ljubljana Dravlje Odgovarja: 
Lojze Bratina Oprema: Mihaela Svetek
Prevod: Lojze Štrubelj
Tisk: Reklam Gorica -1994
UVOD
Ko sem pred leti prvič slišal za Tonyja de Mella 
S.J., nisem verjel, kar sem slišal. Zgodba, ki jo bom 
povedal, je v knjigi, ki jo imate v rokah.
Povedali so mi, da Tony vodi duhovne vaje za 
šestdeset jezuitskih sobratov in jim dnevno govori po 
šest ur. Spominjam se, da sem rekel: "Noben jezuit ne 
posluša drugega jezuita po šest ur dnevno in to enajst 
dni." Ker so še naprej to trdili, se spominjam, da sem 
vprašal:
"Kdo je že opravil duhovne vaje?" Omenjali so 
imena nekaterih pomembnih jezuitov (vsaj po mojem so 
bili pomembni). Bilo mi je kakor Tomažu v Svetem 
pismu, ki je dvomil, in sem rekel: "To moram sam videti 
in slišati."
Tako se je začelo potovanje z možem, ki se je tako 
globoko vtisnil v moje življenje, da po letih v sebi nisem 
več prepoznal človeka, kakršen sem bil v preteklosti. Pa 
ne samo jaz. Tisoči drugih kakor jaz.
Priložnost, ko sem se prvič srečal s Tonyjem de 
Mellom, se mi zdaj zdi prozaična. Prosili so ga, da bi za 
konec tedna imel duhovne vaje za skupino laikov. Pristal 
je, da bo to storil, ko se bo vračal iz Rima v Indijo. Prosil 
sem ga, če bi se lahko udeležil teh duhovnih vaj, da bi 
vsaj srečal in doživel tega človeka. Bil je nepozaben 
konec tedna v Saddle Riverju v državi New Jersey, sredi 
februarskega snega.
Nikoli ne bom pozabil občutka osvoboditve; 
pomena, ki ga je dal duhovnosti, molitvi, smislu 
življenja; njegove duhovitosti; njegovega čudovitega 
pripovedovanja zgodb. Vse je bilo podano v tako 
osebnem slogu! Po letih je preko satelitske televizije 
govoril več kakor tri tisoč študentom in ohranil isti osebni 
slog. "Pred skoraj dvanajstimi leti," je omenil, "sem 
odkril nekaj, kar je zrevolucioniralo moje življenje." 
Srečal je voznika rikše v Kalkuti, ki mu je bilo ime 
Rinsai; čeprav je umiral zaradi hude bolezni. in je bil 
tako ubog, da je pred smrtjo prodal svoje okostje, je to 
bil človek polne vere in notranjega veselja. "Nenadoma 
sem spoznal," je nadaljeval Tony, "da imam pred seboj 
mistika, ki je ponovno odkril življenje. Bil je živ, jaz pa 
sem bil mrtev. Bil je človek, ki je v teku življenja 
ponovno uresničil samega sebe."
Razlog, zakaj pravim, da je ta zgodba mojega 
srečanja s Tonyjem povezana v knjigo, ki jo boste brali, 
je v tem, da sem bil močno presenečen, ko mi je rokopis 
prišel v roke - čeprav mi je bilo vse zelo domače, kar je 
pisal (in govoril) -, kako so te kratke, pa tako močne 
meditacije izzvale ista občutja, ki sem jih izkusil, ko sem 
ga srečal prvič. Prav branje teh strani mi je vrnilo 
čudoviti občutek izziva, duhovnega izziva, ki ga je Tony 
znal tako mojstrsko podati. V značaju Tonyja de Mellaje 
bila neka temeljna poštenost, s katero je ponovno 
vrednotil vse v svojem osebnem življenju. In to je bila 
tista poštenost, ki jo je tako uspešno delil vsem, ki so ga 
hoteli poslušati. Njegove primere, njegove pripovedi, 
njegova zgovorna kritika svetih krav - vse je v tej knjigi 
bleščeče začinjeno - so mi navdihnili ponovno 
ovrednotenje mojega lastnega življenja. Tega mi nikoli 
ni bilo žal.
Vzemi sleherno teh meditacij in jo nosi s seboj ves 
dan. Oporekaj njegovim idejam, premelji njegove misli, 
potem pa umolkni. Zaznal boš, kako se bo v tvojem srcu 
brez napora zgodila sprememba, prebujajoče spoznanje, 
čudovit mir, kakršnega doživiš ob strmenju v zvezde ali 
ob pogledu na lep sončni vzhod ali ob preblisku nežnega 
ljubečega pogleda v očeh tvojega ljubljenega bitja. Tako 
bo učinkoval ta duhovni biser. S seboj moraš prinesti le 
polno srce in duha, ki išče.

J. Francis Stroud, S.J.
The Center for Spirituel Exchange
Fordham University
Bronx, N.Y.
1
DOBIČEK IN IZGUBA
Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje 
življenje pa pogubi?
MT 16,26

Spomni se občutka, ki ga imaš, kadar te kdo 
pohvali, kadar ti pritrjuje, te sprejme, ti ploska. Potem pa 
postavi nasproti temu občutek, ki se v tebi pojavi, ko 
gledaš sončni zahod ali vzhod ali naravo nasploh, ali ko 
bereš knjigo ali gledaš film, ki te močno razveseli. Vživi 
se v ta občutek in ga postavi nasproti prvemu, namreč 
tistemu, ki se je v tebi rodil, ko so te pohvalili. Razumi, 
da prva vrsta občutka prihaja od samopoveličevanja, 
samo-priznanja. To je posveten občutek. Drugi prihaja 
od samoizpolnitve, čutenja duše.
Drugo nasprotje: spomni se, kakšno je tvoje 
občutje, kadar se ti nekaj posreči, kadar osvojiš vrh, 
kadar zmagaš pri igri, stavi ali dokazovanju. Postavi ga 
nasproti občutju, ki te obhaja, kadar te delo, ki ga 
opravljaš, v katero si poglobljen, ali delovanje, s katerim 
si trenutno zaposlen, res veseli. Ponovno pazi na 
kakovostno razliko med posvetnim občutkom in 
občutjem duše.
Še eno nasprotje: spomni se, kaj si občutil, ko si 
imel moč, ko si bil gospodar, ko so ljudje gledali nate 
navzgor, ko so od tebe prejemali ukaze, ali ko si bil 
priljubljen. In postavi nasproti temu svetnemu občutju 
občutje prisrčnosti, tovarištva, trenutke, ko si se globoko 
veselil v družbi prijatelja ali skupine, v kateri je bilo šale 
in smeha.
Ko si to storil, skušaj razumeti resnično naravo 
svetnega občutja samopoviševanja, samočastja. Ni 
naravno; iznašli sta ga tvoja družba in tvoja omika, da bi 
te napravili uspešnega in laže obvladljivega. Ta občutja 
ne dajejo hrane in sreče, ki se porajata, ko človek 
opazuje naravo ali uživa v družbi prijateljev ali v 
kakšnem delu. Ta ustvarjajo vznemirljivost, dražljivost in 
praznino.
Potem opazuj sebe v teku dneva ali tedna in 
pomisli, koliko dejanj si izvršil, koliko opravil si se lotil 
brez želje po tej vznemirljivosti, po teh dražljivostih, ki 
rodijo samo praznino, želje po pozornosti, odobravanju, 
slavi, priljubljenosti, uspehu in moči.
In poglej ljudi okoli sebe! Ali je med njimi kdo, ki ni 
postal žrtev teh svetnih občutij? Kdo, ki ga ne 
obvladujejo, ki ne čuti lakote po njih, ne porabi vsake 
minute svojega budnega življenja v zavednem ali 
nezavednem prizadevanju po njih? Če boš to videl, boš 
razumel, kako ljudje skušajo pridobiti svet in s tem 
izgubljajo svojo dušo. Kajti živijo prazno, brezdušno 
življenje.
Primera o življenju zate, da jo pretehtaš: Skupina 
turistov sedi v avtobusu, ki vozi skozi čudovito lepo 
pokrajino. Jezera in gore, zelena polja in reke. Toda 
zavese v avtobusu so spuščene. Potniki nimajo niti 
najmanjše predstave, kaj je za okni avtobusa. Ves čas 
potovanja mine v prepiru, kdo bo sedel na častnem 
sedežu, komu bodo ploskali, koga bodo posebej 
upoštevali. In tako ostane do konca potovanja.
2
ŠIVANKINO UHO
Laže gre kamela skozi šivankino ulto, kakor bogatin 
v božje kraljestvo
MK 10,25

Kaj človek lahko stori, da bi dosegel srečo? Nič 
takega ni, kar bi ti ali kdo drug mogel storiti. Zakaj? 
Zaradi preprostega razloga, ker si prav zdaj že srečen. 
Kako torej moreš doseči, kar že imaš? Če je temu tako, 
zakaj te sreče, ki je že v tebi, ne okušaš. Ker tvoja 
miselnost ves čas ustvarja nesrečo. Opusti to nesrečo iz 
svojih misli, pa bo sreča, ki je že ves čas v tebi, takoj 
prišla na površje. Kako človek opusti nesrečo? Ugotovi, 
kaj jo povzroča, in neomajno opazuj njen vzrok! Sama 
od sebe bo izginila.
Če skrbno pogledaš, boš videl, da je ena sama 
stvar, ki povzroča nesrečo. Ime ji je Navezanost. Kaj je 
navezanost? Čustveno otepanje, ki ga povzroča 
prepričanje, da brez neke določene stvari ali osebe ne 
moreš biti srečen. To čustveno oklepanje je sestavljeno 
iz dveh prvin, pozitivne in negativne. Pozitivna prvina je 
preblisk sreče in vznemirjenosti, prevzetost, ki jo doživiš, 
ko dobiš, na kar si navezan. Negativna prvina je občutek 
ogroženosti in napetosti, ki vedno spremlja navezanost. 
Zamisli si človeka, ki golta hrano v koncentracijskem 
taborišču; z eno roko nosi hrano v usta, z drugo jo varuje 
pred sosedi, da jo ne pograbijo v trenutku, ko bo 
popustila njegova pazljivost. V tem imaš popolno 
podobo navezanega človeka. Tako te navezanost že po 
svoji naravi dela ranljivega za čustveno razburjenost in 
vedno grozi, da bo uničila tvoj mir. Kako torej moreš 
pričakovati, da bo navezan človek stopil v ocean sreče, 
ki se imenuje božje kraljestvo? Kakor zaman pričakuješ, 
da bo kamela šla skozi šivankino uho!
Žalostno pri navezanosti je to, da če ne doseže 
svojega predmeta, naredi človeka nesrečnega, če pa ga 
doseže, to ne pomeni sreče - povzroči samo preblisk 
veselja, ki mu sledi dolgočasje; vedno pa ga seveda 
spremlja strah, da bi mogel predmet navezanosti 
izgubiti. Boš rekel: "Ali ne bi mogel ostati navezan vsaj 
na eno stvar?" Na kolikor hočeš. Toda za vsako 
navezanost boš plačal ceno z izgubo občutka sreče. 
Premisli tole: narava navezanosti je taka, da ena sama 
navezanost, ki ji ni bilo ustreženo, preži nad tvojim 
srcem in te dela nesrečnega, tudi če zadostiš mnogim v 
teku enega samega dne. Nobenega načina ni, da bi 
dobil bitko nad navezanostmi. Kot bi iskal vodo brez 
vlage, tako lahko iščeš tudi navezanost brez občutka 
nesreče! Nihče še ni živel, ki bi se pojavil s formulo, 
kako zadržati predmete navezanosti brez boja, skrbi, 
strahu in - prej ali slej - poraza.
Samo ena pot je do zmage v boju nad 
navezanostmi: opustiti jih. V nasprotju s splošnim 
prepričanjem je opustiti navezanosti lahko. Le videti 
moraš, toda res videti naslednje resnice. 
Prva resnica: Držiš se zmotnega prepričanja, 
namreč prepričanja, da brez te in te določene osebe ali 
stvari ne boš srečen. Ustavi se ob vsaki svoji 
navezanosti posebej in spoznaj, kako zmotno je to 
prepričanje. Lahko da boš v svojem srcu čutil odpor, 
toda v trenutku, ko boš spoznal, bo takoj nastala 
čustvena posledica, prav v tistem trenutku navezanost 
izgubi svojo moč. 
Druga resnica: Če stvari samo uživaš in se upiraš, 
da bi se nanje navezal, se pravi, upiraš se, da bi se držal 
zmotnega prepričanja, da brez njih ne boš srečen, ti je 
prihranjen ves boj in čustveni napor, da bi jih varoval in 
hranil zase. Ali se ti je posvetilo, da lahko zadržiš vse 
predmete svoje navezanosti in jih ne opustiš, se ne 
odpoveš niti enemu, pa lahko še bolj uživaš na osnovi 
nenavezanosti, neoklepanja, ker si zdaj miren, sproščen 
in neogrožen v svojem uživanju? 
Tretja in zadnja resnica: Če se navadiš uživati vonj 
tisočerih cvetlic, se ne boš oklepal ene ali trpel, če je ne 
moreš dobiti. Če imaš tisoč priljubljenih jedi, bo izguba 
ene neopažene šla mimo, tvoj občutek sreče pa bo 
neokrnjen. Toda prav tvoje navezanosti ti branijo, da ne 
razviješ širšega in raznovrstnejšega okusa za stvari in 
ljudi.
V luči teh treh resnic nobena navezanost ne more 
preživeti. Toda luč mora, če naj bo uspešna, svetiti brez 
prenehanja. Navezanosti lahko uspevajo samo v temi 
slepila. Bogatin ne more stopiti v kraljestvo veselja ne 
zato, ker bi želel biti hudoben, temveč zato, ker si izbere 
slepoto.
3
SLEPI VIDIJO
Za sodbo sem prišel na ta svet, da spregledajo tisti, 
ki ne vidijo, in oslepijo tisti, ki vidijo.
Jn 9,39

Pravijo, da je ljubezen slepa. Pa je? V resnici ni 
nobena reč na zemlji tako jasnovidna, kakor Ijubezen. 
Slepa ni ljubezen, marveč navezanost. Navezanost je 
stanje, ko se človek nečesa oklepa, kar prihaja od 
zmotnega prepričanja, da je nekaj ali nekdo potreben za 
tvojo srečo. Ali si na kaj navezan - na ljudi ali stvari, o 
katerih si zmotno prepričan, da brez njih ne moreš biti 
srečen? Napiši si seznam kar zdaj, preden začnemo 
razmišljati, kako te pravzaprav delajo slepega.
Pomisli na politika, ki se je prepričal, da ne bo 
srečen, dokler ne bo dosegel politične moči. Njegovo 
iskanje moči otopi njegovo občutljivost za vse drugo v 
življenju. Komaj ima nekaj časa za svojo družino in 
prijatelje. Nenadoma na vsa človeška bitja gleda in 
nanje reagira glede na to, ali pomenijo njegovi 
častihlepnosti podporo ali grožnjo. In tistih, ki ga ne 
morejo ne ogroziti ne podpirati, še opazi ne. Če je poleg 
želje po moči navezan še na druge reči, kakor na 
spolnost ali denar, je ubogi človek postal v svojih 
dojemanjih tako omejen, da se lahko reče, da je slep. 
Vsakdo to vidi, sam človek pa ne. To je položaj, ki 
povzroči zavrnitev Mesije, zavrnitev resnice, lepote in 
dobrote, ker je človek postal slep in jih ne opazi.
Zdaj si zamisli sebe, kako poslušaš orkester, v 
katerem je boben tako glasen, da ni mogoče slišati kaj 
drugega. Če hočeš uživati simfonijo, moraš biti dovzeten 
za vsak instrument v orkestru. Če hočeš biti v stanju, ki 
se imenuje ljubezen, moraš biti občutljiv za enkratnost in 
lepoto vsake posamične stvari in človeka ob sebi. Komaj 
je mogoče reči, da ljubiš tisto, česar niti ne opaziš; in če 
opaziš le nekaj bitij, izključuješ pa druga, to nikakor ni 
Ijubezen, kajti ljubezen nikogar ne izključuje; objema 
celotno življenje; posluša simfonijo kot celoto ne pa le en 
ali drugi glasbeni instrument.
Pomisli za trenutek in poglej, kako tvoje 
navezanosti izsušujejo življenjsko simfonijo; nič manj 
kakor otopi politika navezanost na moč in 
gospodarstvenika navezanost na denar, otopita pa 
smisel za napev življenja. Ali pa poglej stvar na drug 
način: neizmerna množina informacij nenehno priteka iz 
sveta skozi čute, tkivo tvojih telesnih organov. Le 
neznaten del teh informacij doseže tvojo zavest. 
Podobno je neizmerni množini povratnih informacij 
poslanih predsedniku države; le majhen del pride 
končno do njega. Nekdo jih v predsednikovem uradu 
kritično izbere in obdela. Kdo odloča, kaj bo nazadnje 
prišlo do tvoje zavesti od vse tvarine, ki se steka iz 
sveta? Tri cedila so odločila: najprej tvoje navezanosti, 
drugič tvoja prepričanja in tretjič tvoji strahovi.
Tvoje navezanosti: Obvezno boš moral poiskati, 
kar jih podpira ali jim grozi, in slep boš za vse drugo. 
Drugo te ne bo zanimalo nič bolj, kakor pohlepnega 
gospodarstvenika ne zanima nič drugega, le tisto, kar 
prinaša denar. Tvoja prepričanja: Samo poglej fanatika, 
ki opazi le to, kar potrjuje njegovo prepričanje in se 
zapira pred vsem, kar ga ogroža, pa boš razumel, kaj ti 
povzročajo tvoja prepričanja. Pa še tvoji strahovi: Če bi 
vedel, da boš v tednu dni usmrčen, bi to osredotočilo 
tvojo misel in izključilo vse drugo. To storijo strahovi: 
neustavljivo zapičijo tvojo pozornost v nekatere stvari, 
druge pa izključujejo. Zmotno misliš, da te tvoji strahovi 
varujejo, da so te tvoja prepričanja oblikovala v to, kar si 
in ti tvoje navezanosti prinašajo v življenje vznemirljivost 
in varnost. Ne vidiš pa, da so v resnici pregrada med 
teboj in simfonijo življenja.
Seveda je nemogoče, da bi se človek popolnoma 
zavedal vsake note življenjske simfonije. Če pa se tvoj 
duh reši ovir in se čuti odprejo, boš začel dojemati stvari, 
kakor so, in boš v stiku z resničnostjo in očarala te bo 
harmonija vesolja. Potem boš razumel, kaj je Bog, kajti 
nazadnje boš vedel, kaj je Ijubezen.
Glej takole: ljudi in stvari ne vidiš, kakršne so, 
temveč kakršen si ti. Če jih želiš videti, kakršne so, 
moraš paziti na svoje navezanosti in strahove, ki jih 
rodijo tvoje navezanosti. Kajti ko gledaš življenje, tvoje 
navezanosti in strahovi odločajo, kaj boš opazil in kaj 
spregledal. Karkoli opaziš, ima potem oblast nad tvojo 
pozornostjo. In ker pri tem gledanju izbiraš, je tvoja 
podoba o stvareh in ljudeh okoli tebe neresnična. Čim 
bolj živiš s tem izkrivljenim pogledom, bolj postajaš 
prepričan, da je to edina resnična podoba sveta, kajti 
tvoje navezanosti in strahovi še naprej obdelujejo 
prihajajoče podatke na način, ki krepi tvojo podobo. Tu 
je vir tvojih prepričanj: uhojeni, nespremenljivi načini 
gledanja na resničnost, ki sploh ni uhojena in 
nespremenljiva, marveč v neprestanem gibanju in 
spreminjanju. Tako to ni več resnični svet, s katerim 
sodeluješ in ga imaš rad, temveč svet, ki ga je ustvarila 
tvoja glava. Šele ko boš izgnal svoja prepričanja ter 
svoje strahove in navezanosti, ki jih porajajo, boš 
osvobojen neobčutljivosti, ki te dela gluhega in slepega 
zase in za svet.
4
NEBESA SO BLIZU
Spreobrnite se, približalo se je božje kraljestvo.
MT 4, I7

Predstavljaj si, da imaš radio, ki ujame samo eno 
postajo, če še tako vrtiš gumb. Ne moreš uravnati 
glasnosti. Občasno je glas komaj slišen, potem pa je 
spet! tako glasen, da ti tvoj bobnič skoraj poči. Še več: 
nikakor ga ni mogoče obrniti in utišati: včasih je 
počasen, pa nepričakovano spet zarjove, ko želiš 
počivati in spati. Kdo bi vzdržal pri takem radiu?! Če pa 
se tvoje srce obnaša tako bedasto, ga ne samo 
sprejemaš, temveč to imenuješ normalno in človeško.
Spomni se, kako so te neštetokrat premetavala 
tvoja čustva, da si trpel muke jeze, potrtosti, strahu, a v 
vseh primerih je bilo tako zato, ker se je tvoje srce 
zapičilo v to, da moraš dobiti nekaj, česar nimaš, ali 
ohraniti nekaj, kar že imaš, ali se ogniti nečemu, česar 
ne maraš. Zaljubljen si bil, pa si občutil zavrnitev ali 
Ijubosumje; nenadoma sta se vsa tvoja misel in srce 
osredotočila na, to edino stvar, pa se je gostija življenja 
v tvojih ustih spremenila v pepel. Bil si ves usmerjen v 
zmago na volitvah, pa je hrup boja preprečil, da nisi 
slišal petja ptic: tvoja častihlepnost je udušila vsak drug 
glas. Pred teboj je bila možnost resne bolezni ali izguba 
ljubljenega človeka, pa se nisi mogel ob ničemer zbrati.
Na kratko: V trenutku, ko se na nekaj navežeš, 
preneha delovati ta ljubeznivi aparat, ki se imenuje 
človeško srce. Če hočeš popraviti svoj radio, se moraš 
naučiti radiomehanike. Če želiš spremeniti svoje srce, 
moraš dolgo, resno razmišljati o štirih osvobajajočih 
resnicah. Toda najprej izberi neko navezanost, ki ti 
povzroča težave, nekaj, česar se oklepaš, nekaj, česar 
se bojiš, ali nekaj, kar si želiš. Imej to navezanost v 
mislih, ko boš poslušal tele resnice:
Prva resnica: Izbrati moraš med svojo 
navezanostjo in srečo. Obojega ne moreš imeti. Takoj, 
ko se na nekaj navežeš, tvoje srce ni v dobrem stanju in 
je na tleh tvoja zmožnost, da bi živel veselo, brezskrbno, 
vedro življenje. Poglej, kako je to res glede navezanosti, 
ki si jo izbral.
Druga resnica: od kod tvoja navezanost? Nisi se z 
njo rodil. Pognala je iz laži, ki sta ti jo izrekla tvoja 
družba in tvoja kultura, ali iz laži, ki si si jo dopovedal 
sam, namreč: brez tega ali onega, brez tega ali onega 
človeka ne morem biti srečen. Le odpri oči in poglej, 
kako je to narobe. Sto in sto ljudi je, ki so popolnoma 
srečni brez te reči ali človeka ali položaja, po katerih 
hrepeniš in si se zanje prepričal, da ne moreš živeti brez 
njih. Zato izberi: ali želiš svojo navezanost ali svobodo in 
srečo?
Tretja resnica: če želiš biti v polnosti živ, moraš 
razvijati čut, da gledaš stvari v pravi luči. Življenje je 
neskončno večje kot ta malenkost, na katero je 
navezano tvoje srce in ki si ji dal moč, da te tako vrže s 
tira. Da, malenkosti; kajti če boš živel dovolj dolgo, bo 
prav lahko prišel dan, ko bo to nehalo biti pomembno. 
Niti na misel ne bo več prišlo - tvoja lastna izkušnja bo 
to potrdila. Prav kakor se danes komaj še spominjaš in 
te niti najmanj ne prizadenejo tiste neštete malenkosti, ki 
so v preteklosti tako begale tvoje srce.
In tako te četrta resnica pripelje do neogibnega 
sklepa, da je ni stvari ali osebe zunaj tebe, ki bi imela 
moč, da te napravi srečnega ali nesrečnega. Če se tega 
zavedaš ali ne, ti in samo ti odločaš, ali boš srečen ali 
nesrečen. Ali se boš oklepal svoje navezanosti ali ne, 
kakršen že bo položaj.
Ko te misli premišljuješ, se lahko zaveš, da se jim 
tvoje srce upira, jih spodbija ali odklanja, da bi jih sploh 
videlo. To je znamenje, da še nisi dovolj trpel zaradi 
svoje navezanosti, da bi resno želel nekaj storiti s svojim 
duhovnim radiom. Ali pa se morda tvoje srce nič ne 
upira tem resnicam; če je tako, bodi vesel. Kesanje, 
preoblikovanje srca se je začelo in božje kraljestvo, 
veselo, brezskrbno življenje otrok - ti je nazadnje na 
dosegu. Na tem si, da posežeš po njem in si ga osvojiš.
5
KAJ NAJ STORIM?
Učitelj, kaj naj dobrega storim, da dosežem večno 
življenje?
MT 19,16

Zamisli si, da si v koncertni dvorani in poslušaš 
nadvse prijetno glasbo pa se nenadoma spomniš, da si 
pozabil zakleniti avto. Skrbi te zaradi avta, pa ne moreš 
iz dvorane, ne moreš pa tudi uživati glasbe. To je 
odlična podoba življenja, kakor ga živi večina ljudi.
Življenje je namreč simfonija za tiste, ki imajo 
ušesa, da slišijo; toda res redki so ljudje, ki glasbo slišijo. 
Zakaj? Ker pridno poslušajo hrup, ki sta jim ga v glave 
vnesli njih pogojenost in programiranost. To in še kaj - 
navezanosti! Navezanost je največji ubijalec življenja. 
Da boš res slišal simfonijo, moraš biti občutljiv za vsak 
glas slehernega instrumenta v orkestru. Če bi te veselil 
samo boben, ne bi več slišal simfonije, ker bi ropot 
bobna preglasil druge instrumente. Lahko, da ti je bolj pri 
srcu ali boben ali violina ali klavir; nič hudega, saj 
posebna nagnjenost ne škoduje tvoji zmožnosti, da slišiš 
in uživaš druge instrumente. Toda v trenutku, ko se tvoje 
nagnjenje spremeni v navezanost, za druge glasove 
otopiš; nenadoma jih začneš podcenjevati. In slepi te 
tudi tvoj izbran instrument, ker mu daješ veliko večjo 
ceno, kakor si zasluži.
Zdaj pa poglej osebo ali stvar, na katero si 
navezan: nekoga ali nekaj, čemur si izročil moč, da te 
napravi srečnega ali nesrečnega. Opazuj, kako si zaradi 
osredotočenosti na to, da osvojiš to osebo ali stvar in si 
jo pridržiš in jo edini uživaš in izključiš druge osebe in 
stvari, in si zaradi svoje obsedenosti s to osebo ali 
stvarjo manj občutljiv za drugo. Otopel si. Imej poguma, 
da boš videl, kako si postal poln predsodkov in slepote 
ob tem predmetu svoje navezanosti.
Ko boš to videl, boš začutil željo, da se osvobodiš 
vsake navezanosti. Vprašanje pa je, kako? Odpoved in 
ogibanje ne pomagata, kajti če preženeš glas bobna, te 
to spet napravi otopelega in neobčutljivega, enako kakor 
izključno osredotočenje na boben. Ni ti potrebna 
odpoved, temveč razumevanje, budno spoznanje. Če so 
ti tvoje navezanosti povzročile trpljenje in žalost, je to 
pomoč pri razumevanju. Pomoč je tudi to, če si vsaj 
enkrat v življenju doživel sladki občutek svobode in 
uživanja življenja, ki ga prinaša nenavezanost. Pomaga 
tudi to, da zavestno paziš na zvoke drugih instrumentov, 
v orkestru. Toda to ni nadomestek za budno zavest, ki ti 
predoči izgubo, ki jo utrpiš, če preveč ceniš boben in 
imaš gluho uho za druge instrumente v orkestru.
Tisti dan, ko se to zgodi in preneha tvoja 
navezanost na boben, ne boš več rekel svojemu 
prijatelju: "Kako si me osrečil." Ko rečeš kaj takega, 
namreč laskaš njegovemu jazu in ga zapeljuješ v željo, 
da bi ti spet ustregel. In delaš si utvaro, da je tvoja sreča 
odvisna od tvojega prijatelja. Rajše reci: "Ko sva se 
srečala, se je rodila sreča." To pušča občutek sreče 
nedotaknjen od tvojega in njegovega ego. Nobeden od 
vaju si ne more pripisovati zasluge zanjo. In to vama 
omogoča, da se; razideta nenavezana drug na drugega 
ali na doživetje, ki ga je prineslo vajino srečanje, kajti 
nista uživala drug v drugem, temveč v simfoniji, ki se je 
rodila pri vajinem srečanju. In ko se znajdeš v 
naslednjem položaju, ali ob človeku, ali pri opravilu, ne 
boš več občutil starega čustva. Potem boš z veseljem 
odkril, da se simfonija rojeva tudi tam in da igra v 
vsakem naslednjem položaju drugačen napev.
Zdaj boš šel skozi življenje od enega trenutka do 
drugega, popolnoma utopljen v tisti trenutek, s seboj pa 
nosil tako malo iz preteklosti, da bi tvoj duh lahko šel 
skozi šivankino uho; tako malo te bo skrbelo za 
prihodnost kakor ptičke v zraku in cvetje v polju. Na 
nobenega človeka ali stvar ne boš navezan, ker se ti bo 
razvil občutek za simfonijo življenja. Ljubil boš življenje 
s strastno navezanostjo vsega svojega srca, vse duše, 
vse svoje misli in vse svoje moči. Potoval boš 
neobremenjen in svoboden kakor ptica na nebu in vedno 
boš živel v večnem zdaj. In v svojem srcu boš našel 
odgovor na vprašanje: "Učenik, kaj naj storim, da 
dosežem večno življenje?"
6
ŽALOSTEN JE ODŠEL
Mladenič je žalosten odšel; imel je namreč veliko 
premoženje.
MK 10, 22

Ali se ti je kdaj posvetilo, da si bil programiran tako, 
da boš srečen, in da je to vseeno, kaj počneš, da bi bil 
srečen: obsojen si na neuspeh. Tako je, kot bi v 
računalnik vnesel matematične enačbe, potem pa ti iz 
njega nikoli, kadar bi ga vključil, ne bi uspelo dobiti 
Shakespearovih verzov.
Če želiš biti srečen, je prva stvar, ki ti je potrebna, 
ne napor ali celo dobrohotnost ali lepe želje, temveč 
jasno spoznanje, kako si pravzaprav programiran. 
Dogaja se tole: najprej sta se družba in tvoja omika 
naučili verjeti, da brez določenih oseb in določenih reči 
ne boš srečen. Poglej okoli sebe: povsod so Ijudje 
zgradili svoje življenje na nespornem prepričanju, da 
brez nekaterih reči, denarja, moči, uspeha, odobravanja, 
ugleda, Ijubezni, prijateljstva, duhovnosti, Boga - ne 
morejo biti srečni.
Kaj je tvoj osebni splet?
Ko si enkrat sprejel svoje prepričanje, si se seveda 
navezal na to osebo ali stvar, za katero si prepričan, da 
brez nje ne moreš biti srečen. Potem so prišli napori, da 
bi si pridobil svojo dragoceno stvar ali osebo, se je, ko bi 
jo pridobil, oklenil ter se boril proti vsem možnostim, da 
bi jo izgubil. To je nazadnje pripeljalo do suženjske in 
čustvene odvisnosti, tako da je predmet tvoje 
navezanosti imel moč, da te je prevzel, ko si ga dosegel, 
da ti je povzročal skrbi, da ti ne bi bil odvzet, in te delal 
nesrečnega, ko si ga izgubil. Za trenutek pomisli in si z 
grozo oglej neskončni seznam navezanosti, ki si se jim 
usužnjil. Misli na določene reči in osebe, ne na 
abstrakcije . Ko te je tvoja navezanost dobila v kremplje, 
si se začel vsako budno minuto svojega življenja z vso 
silo truditi, da bi svet okoli sebe preuredil tako, da bi 
zmogel doseči in obdržati predmete svoje navezanosti. 
To je utrudljiva naloga, ki ti pušča malo moči za 
življenjsko opravilo in za uživanje življenja v polnosti. To 
je tudi nemogoča naloga na svetu, ki se nenehno 
spreminja in ga preprosto ne moreš nadzirati. Tako si 
namesto vedrega življenja in izpolnitve obsojen na 
življenje frustracije, nemira, skrbi, negotovosti, dvoma, 
napetosti. Za nekaj bežnih trenutkov se svet ukloni 
tvojim naporom in se preuredi tako, da ustreza tvojim 
željam. Potem za kratko postaneš srečen. Ali bolje: 
doživiš preblisk veselja, ki nikakor ni sreča, kajti 
spremlja ga podtalni strah, da se bo ta svet stvari in 
ljudi, ki si ga s tako muko spravil v red, izmuznil izpod 
nadzora in te razočaral - kar se bo prej ali slej vsekakor 
zgodilo.
Tuje treba premisliti še nekaj: vsakič, ko si 
zaskrbljen in prestrašen, je to zato, ker bi lahko izgubil 
ali zgrešil predmet svoje navezanosti, mar ne? In vsakič, 
ko si ljubosumen, mar to ni zato, ker bi kdo utegnil 
pobegniti s tistim, na kar si navezan? In skoraj vsa tvoja 
jeza izhaja iz tega, ker ti je nekdo na poti pri tvoji 
navezanosti, mar ne? In poglej, kako paranoičen 
postaneš, če je tvoja navezanost ogrožena - ne moreš 
nepristransko misliti; vse tvoje gledanje postane 
izkrivljeno, mar ne? In vsakič, ko se dolgočasiš, mar to 
ni zato, ker nisi dovolj oskrbljen s tistim, o čemer si 
prepričan, da bi osrečilo, na kar si navezan? In ko si 
potrt in nesrečen, lahko vzrok vidijo vsi: življenje ti ne 
daje tistega, brez česar - tako si se prepričal - ne moreš 
biti srečen. Skoraj vsako negativno čustvo, ki ga doživiš, 
je neposreden sad navezanosti.
Tako si torej obremenjen s svojimi navezanostmi - 
in obupno se trudiš, da bi dosegel srečo prav s tem, da 
vztrajaš pri bremenu. Nesmiselno je, da kaj takega 
misliš. Žalostno je, da je to edini način, ki so nas ga 
naučili, da bi dosegli srečo - način, ki zagotovo povzroča 
strah, razočaranje in žalost. Komaj komu je bila 
povedana naslednja resnica: da boš pristno srečen, ti je 
potrebno storiti eno edino stvar: otresi se 
programiranosti, osvobodi se navezanosti.
Ko ljudje naletijo na to samo po sebi jasno resnico, 
jih prestraši misel na bolečino, ki je povezana s tem, da 
bi opustili navezanosti. Toda potek nikakor ni boleč. 
Nasprotno! Osvoboditi se navezanosti je čudovito 
prijetna naloga, če orodje, ki ga uporabljaš, da se jih 
osvobodiš, ni moč volje, tudi ne odpoved, temveč 
spoznanje. Le oči moraš odpreti in videti, da v resnici 
sploh ne potrebuješ predmeta svoje navezanosti; da si 
bil programiran in opranih možganov, tako da si mislil, 
da ne moreš biti srečen in ne moreš živeti brez te 
določene osebe ali stvari. Spomni se, kako si bil nekoč 
potrt in prepričan, da nikoli več ne boš srečen, ker si bil 
izgubil nekoga ali nekaj, kar ti je bilo dragoceno? Kaj pa 
se je zgodilo? Čas je minil, ti pa si se naučil kar lepo 
shajati, mar ne? To bi te bilo moralo opozoriti, da je 
napačno tvoje prepričanje, da se tvoja programirana 
miselnost zvijačno poigrava s teboj.
Navezanost ni dejstvo. To je prepričanje, domišljija 
v tvoji glavi, pridobljena ob programiranju. Če ne bi bilo 
te domišljije v tvoji glavi, ne bi bil navezan. Ljubil bi 
stvari in osebe ter se jih močno veselil, toda ker ne bi 
imel tega prepričanja, bi se jih veselil na osnovi 
nenavezanosti. Pravzaprav, ali je kakšna druga pot, da 
se resnično nečesa razveseliš. Zdaj preglej vse svoje 
navezanosti in vsakemu človeku ali predmetu, ki pride 
na vrsto, reci: "Sploh nisem zares navezan nate. Samo 
v zmotno prepričanje se zavajam, da brez vas ne 
morem biti srečen." Samo to stori pošteno in zaznaj 
spremembo, ki se dogaja v tebi: "Sploh nisem zares 
navezan nate. Samo goljufal sem se v prepričanju, da 
brez tebe ne bom srečen."
7
ŠE ENO MILJO

Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, 
mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi 
z njim dve.
Mt 5,40-41

Če pogledaš, na kakšen način si sestavljen in na 
kakšen način funkcioniraš, boš videl, da v tvoji glavi 
deluje cel program: vrsta zahtev, kakšen naj bi bil svet, 
kakšen naj bi bil ti in kaj naj bi si želel.
Kdo je sestavil ta program? Ti ne. Dejansko nisi ti 
določil niti tako osnovnih stvari, kakor so tvoje zahteve, 
tvoje želje, tako imenovane potrebe; tvoje vrednote, tvoj 
okus, tvoj odnos. Pač pa so tvoji starši, družba, omika, 
religija, tvoje pretekle izkušnje v tvoj računalnik vlagali 
navodila za delovanje. Kolikor koli let že imaš ali kamor 
koli že greš, gre tvoj računalnik s teboj in deluje v 
vsakem zavestnem trenutku dneva in nepopustljivo 
vztraja in terja, da njegove zahteve izpolnijo življenje, 
ljudje in ti sam. Če je zahtevam ustreženo, ti računalnik 
dovoljuje, da si miren in srečen. Če mu ni ustreženo, 
četudi to nikakor ni tvoja napaka, računalnik poraja 
negativna čustva, ki ti povzročajo trpljenje.
Če Ijudje na primer ne živijo po pričakovanju 
tvojega računalnika, te muči z nezadovoljstvom, jezo in 
zagrenjenostjo. Drug primer: če stvari nimaš v oblasti ali 
če je prihodnost negotova, te tvoj računalnik sili, da 
doživljaš tesnobo, napetost, skrbi, pri tem pa potrošiš 
veliko moči, ko se sprijemaš s temi negativnimi čustvi. 
In ponavadi se sproprijemaš tako, da porabljaš še več 
moči, ko poskušaš preurediti svet okoli sebe, da bi 
ustrezal zahtevam tvojega računalnika. Če se to zgodi, ti 
bo naklonjeno nekaj negotovega miru: negotovega zato, 
ker v nekem trenutku kakšna malenkost (vlak ima 
zamudo, magnetofon ne deluje, pismo še ni prišlo), ne 
bo v skladu s programom v tvojem računalniku in 
računalnik bo vztrajal, da se spet razburiš.
Tako živiš neko pomilovanja vredno življenje, 
nenehno odvisno od stvari in ljudi; obupno jih poskušaš, 
uskladiti z zahtevami svojega računalnika, tako da lahko 
uživaš edini mir, ki ga sploh lahko poznaš - začasni 
oddih od negativnih čustev, uslužnost tvojega 
računalnika in tvoje programiranosti.
Ali je kakšen izhod? Je. Ne boš mogel kar na hitro 
spremeniti svoje programiranosti in svojega računalnika, 
če sploh kdaj. To niti ni potrebno. Poskusi tole: predstavi 
si, da si v kakšnem položaju ali s kakšnim človekom, ki 
ti je zoprn in ki bi se mu navadno izognil. Opazuj, kako 
tvoj rašunalnik nagonsko začne delovati, kako vztraja, 
da se izogneš temu položaju ali ga skušaš spremeniti. In 
če pri tem vztrajaš ter se upreš, da bi spremenil položaj, 
opazuj, kako računalnik vztraja, da moraš doživljati 
razdraženost ali tesnobo, krivdo ali kakšno drugo 
negativno čustvo. Zdaj še naprej opazuj ta nevšečni 
položaj ali osebo, dokler ne ugotoviš, da negativnih 
čustev ne povzročata onadva. Gresta pač svojo pot, sta 
to, kar sta; opravljata svoje stvari, naj so pravilne ali ne, 
dobre ali slabe. Tvoj računalnik je tisti, ki zaradi tvoje 
programiranosti vztraja, da se odzivaš z negativnimi 
čustvi. To boš bolje videl, če ugotoviš, da se nekdo, ki je 
drugače programiran, v istem položaju, ob isti osebi ali 
istem dogodku odzove popolnoma mirno, celo srečno. 
Ne prenehaj, dokler ne dojameš tele resnice: edini 
razlog, zakaj tudi ti ne reagiraš mirno in srečno, je tvoj 
računalnik, ki trmasto vztraja, da je treba resničnost 
preoblikovati v skladu z njegovim programom. Vse to 
opazuj tako rekoč od zunaj in videl boš čudovito 
spremembo, ki prihaja vate.
Ko boš razumel to resnico in zato ustavil svoj 
računalnik, da ne bo rojeval negativnih čustev, boš lahko 
delal, kakor se ti bo zdelo primerno. Lahko se položaju 
ali človeku izogneš, lahko ju poskušaš spremeniti, lahko 
vztrajaš, da se morajo tvoje pravice ali pravice drugih 
spoštovati, morda se boš celo zatekel k uporabi sile. 
Toda vse to šele potem, ko se boš znebil svojih 
čustvenih razburjenj, kajti takrat bo tvoje delovanje 
izviralo iz miru in ljubezni, ne iz nevrotične želje, da bi 
potešil svoj računalnik ali ravnal v skladu z njegovim 
programom, ali se osvobodil negativnih čustev, ki jih 
poraja. Potem boš razumel, kako globoka je beseda in 
njena modrost: "Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti 
vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno 
miljo daleč, pojdi z njim dve." Kajti postalo ti bo jasno, 
da dejansko zatiranje ne prihaja iz ljudi, ki te vlačijo po 
sodišču ali oblasti, ki ti nalaga suženjsko delo, temveč 
od tvojega računalnika, katerega program uničuje tvoj 
mir srca takoj, ko zunanje okoliščine niso več v skladu z 
njegovimi zahtevami. Vemo za ljudi, ki so bili srečni celo 
v ozračju nasilja koncentracijskega taborišča! Le tedaj 
boš doživel tisto notranjo svobodo, iz katere edine mora 
izvirati vsaka socialna revolucija, kajti močno čustvo, 
strast, ki vstane v tvojem srcu, ko vidi socialno zlo in te 
žene v akcijo, bo izvirala iz resničnosti, ne pa iz tvoje 
programiranosti ali tvojega jaza.
8
NE SODITE
Ne sodite, da ne boste sojeni. 
Mt 7, 1

Trezni nas misel, da najlepše dejanje ljubezni, ki ga 
lahko izvršiš, ni služenje, temveč opazovanje, videnje. 
Ko služiš ljudem, jim pomagaš, jih podpiraš, jih tolažiš, 
jim lajšaš trpljenje. Ko jih vidiš v njihovi notranji lepoti in 
dobroti, jih preoblikuješ in preustvarjaš.
Pomisli na nekatere ljudi, ki jih imaš rad, in so te 
pritegnili. Zdaj poskušaj gledati vsakogar od njih, kakor 
da bi jih videl prvič, in ne pusti, da bi nate vplivalo tvoje 
preteklo spoznanje ali izkušnje z njimi, pa naj bodo 
dobre ali slabe. V njih išči stvari, ki so morda šle mimo 
tebe zaradi domačnosti, kajti domačnost rodi navado, 
slepoto in dolgočasje. Ne moreš ljubiti tega, česar ne 
moreš videti na novo, ne moreš Ijubiti, česar nenehno 
znova ne odkrivaš.
Ko si to opravil, pojdi zdaj v mislih k ljudem, ki jih 
ne maraš. Najprej opazuj, česa v njih ne maraš: preučuj 
njihove napake, nepristransko in objektivno. To pomeni, 
da ne moreš uporabljati nalepk domišljav, len, sebičen, 
predrzen. Nalepka je dejanje duševne lenobe, kajti lahko 
je na nekoga prilepiti nalepko. Težko pa je in pravi izziv 
tega človeka videti v njegovi enkratnosti.
Take napake moraš preučevati klinično, to se pravi: 
najprej moraš biti prepričan o svoji objektivnosti. Pomisli 
na možnost, da to, kar pri njih vidiš kot napako, sploh ni 
napaka, temveč nekaj, česar ne maraš zaradi vzgoje in 
svoje pogojenosti. Četudi potem še vidiš kot napako, 
vedi, da ta pomanjkljivost izvira iz otroških doživetij, 
pretekle pogojenosti, zmotnega mišljenja in dojemanja, 
predvsem pa iz nezavedanja in ne iz hudobije. Ko boš to 
storil, se bo tvoj odnos spremenil v Ijubezen in 
odpuščanje, kajti preučevati, opazovati, razumeti 
pomeni odpustiti.
Ko si opravil to preučevanje napak, išči sedaj 
zaklade, ki so zakopani v tem človeku, a ti je tvoja 
nenaklonjenost preprečevala, da bi jih videl že prej. In 
ko to storiš, opazuj, ali se bo v tvojem odnosu ali občutju 
pojavila kakšna sprememba, kajti tvoja nenaklonjenost ti 
je zatemnila pogled in preprečevala, da bi videl.
Zdaj se v mislih obrni do vsakega človeka, s 
katerim živiš in delaš, in opazuj, kako se vsak od njih v 
tvojih očeh spremeni, ko nanje gledaš na ta način. Če jih 
vidiš tako, je to neskončno večji dar ljubezni, ki jim ga 
daješ, kot kakršnokoli dejanje služenja. Kajti s tem, da 
jih tako vidiš, jih spremeniš, jih v svojem srcu 
preustvariš, in ko boš imel z njimi dovolj stikov, se bodo 
tudi v resnici spremenili.
Zdaj pa podari isti dar sebi. Če si bil zmožen to 
storiti za druge, bi moralo biti prav lahko. Ravnaj enako, 
ne presojaj in tudi ne obsojaj napak, nevroz. Nisi sodil 
drugih, presenečen zdaj vidiš, da tudi ti sam nisi sojen. 
Te napake preiskuješ, preučuješ, razčlenjuješ, da bi jih 
bolje razumel in tako prišel do ljubezni in odpuščanja. V 
svoje veliko veselje boš odkril, da te spreminja ta čudno 
ljubeči odnos, ki raste v tebi do tega, kar imenuješ "jaz". 
Odnos, ki raste v tebi in se širi skozi tebe do vsakega 
živega bitja.
9
NE BO OSTAL KAMEN
Ko je (Jezus) odhajal, so stopili k njemu njegovi 
učenci in mu pogled obrnili na tempeljske stavbe. Rekel 
jim je: "Vidite vse to, kaj ne? Resnično vam povem, tu ne 
bo ostal kamen na karnnu; vse bo porušeno. "
Mt 24,1-2

Misli si lenobnega človeka, vsega obloženega s 
plastmi maščobe. Taka lahko postane tvoja miselnost -  
lenobna, obložena s plastmi maščobe, ko se preveč 
poneumi in poleni za razmišljanje, opazovanje, 
raziskovanje, odkrivanje. Izgubi budnost, svojo živost, 
svojo gibčnost in zaspi. Poglej krog sebe in videl boš 
večino Ijudi s takim mišljenjem: tope, zaspane, 
zavarovane s plastmi maščobe, ki ne želijo, da bi jih kdo 
motil ali spraševal in bi se prebudili.
Kaj so te plasti? Vsako prepričanje, ki ga imaš, 
vsak sklep glede ljudi in stvari, vse navade in vse 
navezanosti. V letih vzgoje bi ti moral kdo pomagati, da 
bi si postrgal te plasti in osvobodil svojo miselnost. 
Namesto tega sta te družba, tvoja kultura, ki sta 
predvsem obložili tvojo miselnost, vzgajali tako, da 
sploh ne bi opazil; naj bi lepo zaspal in pustil, da drugi 
ljudje - strokovnjaki, tvoji politiki, tvoji vodniki v kulturi in 
veri - mislijo namesto tebe. Tako se šibiš pod bremenom 
nepreverjene, vprašljive avtoritete in izročila.
Naj počasi preiščemo te plasti! Najprej tvoja 
prepričanja. Če doživljaš življenje kot komunist ali 
kapitalist, kot musliman ali jud, ga doživljaš v senci 
predsodkov in pristranosti; med resničnostjo in teboj je 
pregrada, plast maščobe, ker resničnosti ne vidiš več in 
se je ne dotikaš neposredno.
Druga plast: tvoje ideje. Če se oklepaš kakšne ideje 
o nekom, potem nimaš več tega človeka rad, temveč 
imaš rad svojo idejo o tej osebi. Vidiš ga, kako nekaj 
stori ali reče, ali kako se obnaša na neki določen način 
in že mu nalepiš nalepko: neumna je, ali pustež je, ali 
okruten je, ali res je mila itd. Tako je zdaj med teboj in 
nekim človekom neki zaslon, maščobna plast, kajti ko ga 
boš naslednjič srečal, ga boš doživel v okviru svoje 
ideje, četudi se je spremenil. Premisli, kako si to storil z 
večino tistih, ki jih poznaš.
Tretja plast: navade. Navada je nekaj bistvenega 
za človeško življenje. Kako bi le hodili ali govorili ali 
vozili avto, če se ne bi zanašali na navade? Toda 
navade morajo biti omejene na mehanične stvari - ne pa 
na Ijubezen ali pogled. Kdo si želi biti ljubljen iz navade? 
Ali si kdaj sedel ob morski obali in osuplo gledal 
veličastvo in skrivnost morja? Ribič vsak dan gleda 
morje in ne čuti njegove veličine. Zakaj? Sad maščobne 
plasti, ki povzroča otopelost in se imenuje navada. 
Izoblikoval si si utrjene ideje o vseh stvareh, ki jih vidiš; 
ko jih srečuješ, njih ne vidiš v vsej njihovi spremenljivi 
svežosti, temveč ista omejena, debela, dolgočasna 
ideja, pridobljena z navado. In takole se ukvarjaš z 
Ijudmi in stvarmi, takle odnos imaš do njih: nobene 
svežosti, novosti, ves čas isti topoglavi, dolgočasni 
način, ki ga povzroči navada. Nezmožen si gledati na 
drugačen, bolj ustvarjalen način, kajti razvil si navado, 
po kateri se ravnaš v odnosu do sveta in Ijudi. In svojo 
misel lahko priključiš na avtomatskega pilota in zaspiš.
Četrta plast: tvoja navezanost in tvoji strahovi. To 
plast je najlaže videti. Z debelim plaščem navezanosti, 
strahu (zato pa odpora) obdaj nekaj ali nekoga; v tistem 
trenutku nehaš videti to osebo ali stvar, kakor dejansko 
je. V spomin si pokliči Ijudi, ki jih ne maraš, ali se jih 
bojiš ali si nanje navezan, pa boš videl, kako je to res.
Ali zdaj vidiš, kako si zaklenjen v ječo prepričanj in 
izročil svoje družbe in omike in idej, predsodkov, 
navezanosti in strahov zaradi svojih preteklih izkušenj? 
Zid za zidom obdaja tvojo jetniško celico, tako da se ti 
ga zdi naravnost nemogoče podreti in vzpostaviti stik z 
bogastvom življenja, Ijubezni in svobode, ki leži onstran 
tvoje utrjene ječe. In vendar naloga niti malo ni 
nemogoča, temveč je dejansko lahka in razveseljiva. Kaj 
lahko storiš, da podreš ječo? Štiri reči: Najprej spoznaj, 
da te obdajajo jetniški zidovi, in da je tvoj duh zaspal. 
Večini ljudi se ne posreči, da bi to videli; tako živijo in 
umirajo kot jetniki. Večina Ijudi konča tako, da postanejo 
prilagodljivci: prilagodijo se življenju v ječi. Nekateri 
postanejo prenovitelji, bojujejo se za boljše življenjske 
razmere v ječi, za boljšo osvetlitev, za boljše 
zračenje.Komaj kdo postane upornik, prevratnež, ki 
podre zidove ječe. Revolucionar pa lahko postaneš 
samo, če predvsem najprej vidiš zidove ječe.
 Drugič: Ogleduj si zidove, cele ure premišljuj o 
svojih idejah, svojih navadah, svojih navezanostih in 
svojih strahovih brez sleherne sodbe in obsodbe. Glej 
jih, pa se bodo porušili.
Tretjič: Nekaj časa si ogleduj reči in ljudi okoli sebe. 
Glej, res glej - kakor bi bilo prvikrat - obraz prijatelja, list, 
drevo, ptico v letu, obnašanje in navade Ijudi okoli sebe! 
Res si jih oglej in upati je, da jih boš spet videl, kakor so 
v sebi in ne skozi učinke tvojih idej in navad, ki ti kalijo 
in otopevajo pogled.
Četrta in najpomembnejša stopnja: Mirno sedi in 
opazuj, kako deluje tvoje mišljenje. To je nenehen tok , 
misli, občutij in reakcij, imej jih pred očmi dolgo, dolgo 
časa, tako kot gledaš reko ali film. Kmalu boš videl, kako 
te veliko bolj prevzamejo kot katera koli reka ali film. In 
koliko več življenja dajejo in koliko bolj osvobajajo! Sicer 
pa, ali se sploh lahko reče, da si živ, če se niti ne 
zavedaš lastnih misli in reakcij. Pravijo, da nezavedno 
življenje ni vredno, da ga vidiš. Sploh se ne more 
imenovati življenje; je zgolj mehansko, robotsko bivanje; 
spanje, navezanost, smrt; in prav to ljudje imenujejo 
človeško življenje!
Bodi torej buden, ogleduj si, sprašuj, raziskuj, pa bo 
tvoj duh oživel in se znebil maščobe in postal bister, 
buden in dejaven. Zidovi tvoje ječe se bodo sesuli, da od 
templja ne bo ostal kamen na kamnu, ti pa boš užival 
blagoslov nemotenega pogleda na stvari, kakršne so, 
neposredno izkustvo Resničnosti.
10
KAKO DAJATI?
Kadar daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj 
dela tvoja desnica.
Mt 6,3

Z dobrodelnostjo je kakor s srečo in svetostjo. Ni ti 
mogoče reči, da si srečen, kajti v trenutku, ko se zaveš 
svoje sreče, nehaš biti srečen. Kar imenuješ doživetje 
sreče, nikakor ni sreča, temveč prevzetost in 
navdušenje, ki ga povzroči kakšen človek, stvar ali 
dogodek. Resnična sreča nima vzroka. Srečen si, pa 
zato, nimaš razloga. Prave sreče ni mogoče izkusiti, ni v 
kraljevstvu zavestnega. Sreča se ne zaveda sama sebe. 
Tako je tudi s svetostjo. Sreča se ne zaveda sama sebe. 
Tudi svetost ne! V trenutku, ko se zaveš svoje svetosti, 
se skisa in postane samovšečnost. Dobro dejanje nikoli 
ni tako dobro kot takrat, ko se ne zavedaš, da je dobro. 
Tako rad imaš dejanje samo, da se čisto nič ne zavedaš 
svoje dobrote in kreposti. Tvoja levica nima pojma, da 
počne tvoja desnica nekaj dobrega ali zasluženega. To 
preprosto storiš, ker se ti zdi naravno in spontano, storiš. 
Nekaj časa prebujaj svojo zavest o tem, kako vsa 
krepost, ki jo vidiš v sebi, sploh ni krepost, temveč 
nekaj, kar si prekanjeno izumil in gojil in si vsiljeval. Če 
bi bila resnična krepost, bi v njej zelo užival in občutil kot 
nekaj naravnega in ne bi ti prišlo na misel, da bi jo imel 
za krepost. Tako je prva lastnost svetosti ta, da se ne 
zaveda sama sebe.
Druga lastnost je njena nenapornost. Napor lahko 
spremeni obnašanje, tebe ne more spremeniti. Pomisli 
na tole: napor v tvoja usta lahko položi hrano, ne more 
pa ti dati teka; lahko te obdrži v postelji, ne more pa ti 
prinesti spanja; lahko doseže, da skrivnost odkriješ 
nekomu drugemu, toda ne rodi zaupanja; lahko te prisili, 
da izrečeš priznanje, ne more pa roditi pristnega 
občudovanja; napor lahko izvrši dejanje služenja, je pa 
brez moči, da bi rodil ljubezen ali svetost. S svojim 
naporom lahko dosežeš le prisilo, ne pa pristne 
spremembe in rasti. Le budnost in razumevanje lahko 
rodi spremembo. Razumi svojo nesrečo, pa je ne bo več 
- in nastopilo bo stanje sreče. Razumi svoj napuh, pa bo 
izginil - in pojavila se bo ponižnost. Razumi svoje 
strahove, pa bodo izhlapeli - in rodila se bo ljubezen. 
Razumi svoje nenavezanosti, pa bodo spuhtele - in 
posledica bo svoboda. Ljubezen, svoboda in sreča niso 
reči, ki bi jih lahko gojil in jih proizvajal. Saj niti ne veš, 
kaj so. Vse, kar lahko storiš, je to, da motriš njihova 
nasprotja in po tvojem opazovanju bodo ta nasprotja 
odmrla.
Še tretjo lastnost ima svetost: ne moreš si je želeti. 
Če si želiš sreče, boš v strahu, da je ne boš dosegel. 
Vedno boš v stanju nezadovoljstva; nezadovoljstvo in 
strah pa ubijeta prav tisto srečo, ki si jo prizadevata 
doseči. Če si želiš svetosti, gojiš prav tisto poželenje in 
slavohlepje, ki te delata sebičnega, ničevega in 
nesvetega.
Nekaj moraš razumeti: v tebi sta vira, ki te lahko 
spremenita. Eden je zvitost ego, ki te peha, da se trudiš 
postati nekaj drugega kot tisto, za kar si namenjen; tako 
si lahko dviga ceno, tako se lahko poveličuje. Drugi je 
modrost narave. Zaradi te modrosti postaneš buden in 
razumeš. To je vse, kar storiš - spreminjanje, tip, način, 
hitrost, čas, spremembe prepustiš Resničnosti in Naravi. 
Tvoj ego je velik tehnik, ne more pa biti ustvarjalen. Goji 
metode in tehnike in proizvaja tako imenovane svete 
Ijudi, ki so okosteneli, togi, mehanični, brez življenja, 
enako nestrpni do drugih kakor do sebe nasilni ljudje, 
pravo nasprotje svetosti in Ijubezni. Taki "duhovni" 
ljudje, ki zavedajoč se duhovnosti nazadnje križajo 
Mesijo. Narava pa ni tehnik. Narava je ustvarjalna. 
Ustvarjalec boš, ne pa zvijačen tehnik, ko bo v tebi 
sproščenost - nobenega pohlepa, slavohlepja, 
zastrašenosti, nobenega čuta za prizadevanje, 
pridobivanje, prihajanje, doseganje, le ostrovidna 
pozorna, prodorna, čuječa budnost, ki povzroča 
razpadanje vse norosti in sebičnosti, vse navezanosti in 
strahov. Spremembe, ki sledijo, niso sad tvojih načrtov 
in naporov, temveč sad Narave, ki zavrača tvoje načrte 
in voljo in zato ne pušča prostora za občutek zasluženja 
ali uspeha, niti kakšne zavesti tvoje levice o tem, kaj 
Resničnost dela s pomočjo tvoje desnice.
11
KAČE IN GOLOBI
Bodite previdni kakor kače in preprosti kakor 
golobje.
Mt 10,16

Opazuj modrost, ki deluje v golobih, cvetju in 
drevju in sploh v vsej naravi. To je ista modrost, ki 
opravlja za nas to, česar naši možgani nikoli ne bi 
zmogli: poganja nam kri po žilah, prebavlja našo hrano, 
daje utrip srcu, širi nam pljuča, varuje nam telo pred 
boleznijo in ozdravlja naše rane, medtem ko se naša 
zavestna misel ukvarja z drugimi stvarmi. To vrsto 
modrosti narave šele zdaj začenjamo odkrivati pri tako 
imenovanih primitivnih Ijudstvih, ki so - podobno kakor 
golobi - preprosti in modri.
Mi, ki sebe imamo za bolj napredne, smo razvili 
drugo vrsto modrosti: prekanjenost možganov; spoznali 
smo namreč, da naravo lahko izboljšamo in si 
zagotovimo varnost, zavarovanost, dolgost življenja in 
hitrost in udobje, česar primitivna ljudstva ne poznajo. 
Vse to pa po zaslugi polno razvitih možganov. Pred 
nami je izziv, da bi si ponovno pridobili preprostost in 
modrost goloba, ne da bi izgubili prekanjenost kačjih 
možganov.
Kako to lahko dosežeš? S pomembnim 
spoznanjem, da boš namreč vsakič, ko se trudiš 
izboljšati naravo tako, da se obrneš proti njej, utrpel 
škodo ti sam, kajti narava je tvoje pravo bitje. To je tako, 
kakor da bi tvoja desna roka tepla tvojo levico ali tvoja 
desna noga stopala na tvojo levo nogo. Obe strani 
izgubljata. Namesto da bi bil ustvarjalen in živ, si 
vklenjen v spopad. V takšnem stanju je večina ljudi na 
svetu. Oglej si jih: mrtvi so, neustvarjalni, togi, ker so 
vklenjeni v spor z naravo, ko se skušajo poboljšati tako, 
da delajo proti temu, kar terja njihova narava. V sporu 
med naravo in tvojimi možgani podpri naravo! Če se boš 
boril proti njej, te bo nazadnje ugonobila. Skrivnost je 
torej v izboljševanju narave v skladju z naravo. Kako 
lahko dosežeš to skladje?
Prvič: Domisli se, kakšne spremembe želiš 
uresničiti v življenju ali v svoji osebnosti. Ali poskušaš 
izsiljevati to spremembo v svoji naravi s pomočjo nasilja 
in želje, da bi postal nekaj, kar je tvoj ego načrtoval? To 
je boj kače z golobom. Ali pa se zadovoljiš s tem, da 
preučuješ, opazuješ, razumevaš, se zavedaš svojega 
sedanjega stanja in problemov, ne da bi se pehal, ne da 
bi izsiljeval stvari, ki jih želi tvoj ego, in pustiš 
resničnosti, da izvršuje spremembe v skladu z načrti 
narave, ne pa s tvojimi: Potem je v tebi popolno skladje 
med kačo in golobom. Nekoliko si oglej svoje probleme 
in spremembe, ki sijih želiš, in razmisli o načinu, kako z 
njimi ravnaš. Poglej, kako skušaš uresničiti spremembo - 
v sebi in v drugi hali s pomočjo kazni in nagrade, s 
pomočjo discipline in nadzora, s pomočjo pridiganja in 
krivde, s pomočjo pohlepa in napuha, željo po slavi in 
nečimrnosti, ali s pomočjo tega, da vse sprejmeš z 
ljubeznijo in potrpežljivostjo, s prizadevnim 
razumevanjem in budno zavestjo.
Drugič: Premišljuj o svojem telesu in ga primerjaj s 
telesom kakšne živali, ki živi v svojem naravnem okolju. 
Žival se nikoli ne zredi prek svoje teže, nikoli ni v 
napetosti razen med bojem in begom. Nikoli ne je in ne 
pije, kar zanjo ni dobro. Počiva in giblje se ravno toliko, 
kot je zanjo potrebno, ravno prav je izpostavljena 
prvinam: vetru in soncu, dežju, vročini in mrazu. To je 
zato, ker žival posluša svoje telo in dovoljuje, da jo vodi 
telesna modrost. Primerjaj to s svojo neumno 
prekanjenostjo. Če bi tvoje telo lahko govorilo, kaj vse bi 
ti povedalo?! Opazuj pohlep, slavohlepnost, nečimrnost, 
željo, da bi se razkazoval in bi drugim ugajal, krivdo, ki 
te sili, da ne upoštevaš glasu svojega telesa, medtem ko 
se podiš za cilji, ki si jih postavljaš sam. Res si izgubil 
preprostost goloba.
Tretjič: Vprašaj se, koliko si v stiku z naravo, z 
drevjem in zemljo, travo in nebom, vetrom in dežjem, 
soncem in cvetjem, ptički in živalmi. Koliko se 
izpostavljaš naravi? Koliko si z njo povezan, jo opazuješ, 
nanjo gledaš z občudovanjem, se z njo poistovetuješ? 
Če je tvoje telo predolgo odmaknjeno od prvin, vene, 
postane mlahavo in krhko, ker je bilo ločeno od 
življenjske moči. Če si predolgo ločen od narave, tvoj 
duh vene in umira, ker je bil odtrgan od svojih korenin.
12
LJUDJE NASILJA
Nebeško kraljestvo s silo utira pot in samo močni ga 
osvajajo.
Mt 11.12

Primerjaj vedri in preprosti čar razcvetele vrtnice z 
napetostjo in nervoznostjo svojega življenja. Roža ima 
dar, ki ga ti nimaš: popolnoma je zadovoljna, da je to, 
kar je. Ni še od rojstva programirana, da bi bila 
nezadovoljna sama s seboj, tako niti malo ne sili, da bi 
bila nekaj drugega, kakor je. Zato ima naravno milino in 
v njej ni notranjih nasprotij, kar je med ljudmi najti le pri 
otrocih in mistikih.
Predoči si svoj žalostni položaj! Vedno si 
nezadovoljen s seboj, vedno si želiš, da bi se spremenil. 
Tako si poln nasilnosti in nestrpnosti do sebe, ki samo še 
raste z vsakim naporom, s katerim skušaš sebe 
spremeniti. Zato vsako spremembo, ki jo dosežeš, 
spremlja notranji spor. Trpiš, ko vidiš, da drugi dosegajo, 
česar ti ne, in postajajo, kar ti nisi.
Ali bi te mučili Ijubosumnost in nevoščljivost, če bi 
kakor vrtnica bil zadovoljen, da si to, kar si, in bi si nikoli 
ne želel tega, kar nisi? Toda tebe žene v to, kajne, da bi 
bil kot nekdo drug, ki več zna, je čednejši, bolj priljubljen 
ali uspešen kakor ti. Želiš, da bi postal bolj kreposten, 
bolj ljubeč, bolj premišljujoč; želiš najti Boga, priti bliže 
svojim vzorom. Pomisli na žalostno zgodbo svojih 
naporov, da bi se poboljšal. Končalo se je ali v 
ruševinah ali z uspehom, a le za ceno boja in muke. 
Zdaj si predstavi, da bi prenehal z vsemi napori in z 
vsem nezadovoljstvom nad seboj, kako bi se spremenil. 
Ali bi bil potem obsojen, da lepo zaspiš, potem ko si 
pasivno sprejel vse v sebi in okoli sebe? Še druga pot je 
poleg utrudljivega samopriganjanja na eni strani in 
brezvoljnega sprejemanja na drugi. To je pot, da sebe 
razumeš. Ta še zdaleč ni lahka, kajti razumeti, kaj si, 
terja popolno svobodo brez vsake želje, da bi spremenil, 
kar si, v nekaj drugega. To boš videl, če boš primerjal 
pristop kakšnega znanstvenika, ki preučuje navade 
mravelj brez najmanjše želje, da bi jih spremenil, s 
pristopom dreserja psov ki preučuje navade psa z 
namenom, da bi ga kaj naučil. Če se ne boš poskušal 
spremeniti, temveč opazovati se, preučevati vsako svojo 
reakcijo na Ijudi in stvari, ne da bi presojal ali obsojal ali 
se želel spremeniti, bo tvoje gledanje neselektivno; vse 
zajemajoče, nikoli okostenelo v togih sklepih, vedno 
odprto in od trenutka do trenutka sveže. Tedaj boš opazil 
čudovito stvar, ki se bo dogajala v tebi: preplavila te bo 
luč zavedanja, postal boš prosojen in spremenil se boš.
Se bo tedaj zgodila sprememba? O, seveda. V tebi 
in v tvoji okolici. Pa to se ne bo zgodilo zaradi tvojega 
prekanjenega, nemirnega ega, ki nenehno tekmuje, 
primerja, sili, pridiga, v svoji nestrpnosti in svojem 
slavohlepju manipulira, zato pa ustvarja napetost, 
nasprotje in odpor med seboj in naravo. To je izčrpljujoč, 
sebe uničujoč proces, podobno kakor če kdo vozi s 
pritegnjenimi zavorami. Ne! Preobražajoča luč 
zavedanja odrine vstran tvoj spletkarski, sebični ego in 
da naravi popolno oblast, da povzroči takšno 
spremembo, kot jo napravi na vrtnici: naravno, polno 
miline, ne zavedajočo se sebe, celostno, 
neomadeževano z notranjim nasprotjem.
Ker je vsaka sprememba nasilna, bo nasilna tudi ta. 
Toda čudovita lastnost nasilja v naravi - drugače kakor 
pri nasilnem egu - je v tem, da ne prihaja od nestrpnosti 
in sovraštva do sebe. V deževnem neurju ni jeze, ko vse 
odnaša pred seboj; tudi ne v ribah, ki požirajo svoje 
mlade, ker se pokoravajo ekološkim zakonom, ki jih ne 
poznamo, tudi ni v telesnih celicah, ko druga drugo 
uničujejo v korist neke višje potrebe. Ko narava uničuje, 
ni to zaradi slavohlepja, lakomnosti ali 
samopoveličevanja, temveč zaradi pokornosti 
skrivnostnim zakonom, ki težijo h koristi celotnega 
vesolja, kar presega preživetje in korist delov.
To je vrsta nasilja, ki se pojavi pri mistikih, ki 
napadajo ideje in strukture, ki so se ustalile v njihovih 
družbah in kulturah, ko jih zavedanje opozori na zlo, za 
katero so njihovi sodobniki slepi. To je tisto nasilje, ki 
prikliče v življenje vrtnico kljub silam, ki so ji sovražne. 
In to je tisto nasilje, ki se mu bo vrtnica, tako kot mistik, 
voljno podvrgla, potem ko bo odprla svoje lističe soncu; 
živi svoje krhko, ljudsko življenje, ne da bi kakorkoli 
hotela dodati eno samo minuto dolžini življenja, ki ji je 
določena. In tako živi v blagoslovu in lepoti kakor ptice 
pod nebom in cvetje na polju, brez kakšnegakoli sledu 
nemira in nezadovoljstva, ljubosumnosti, strahu in 
tekmovalnosti, kar je značilno za svet človeških bitij, ki 
rajši nadzorujejo in prisiljujejo, kakor da bi bili zadovoljni, 
da se razcvetijo v zavedanju in vse spreminjanje 
prepustijo mogočni sili Boga v naravi.
13
BODI NEPRISTRANSKI
Vprašali so ga: Učitelj, vemo, da prav govoriš in 
učiš. Ne gledaš na osebo.
Lk 20, 21

Poglej svoje življenje in spoznaj, kako si z ljudmi 
napolnil njegovo praznino. Zato so nad teboj dobili moč. 
Poglej, kako nadzirajo tvoje vedenje s svojim 
odobravanjem in neodobravanjem. Moč imajo, da tvojo 
osamljenost olajšajo s svojo družbo, tvoje razpoloženje 
dvigajo v nebo s svojo hvalo, te pobijajo v tla s svojo 
kritiko in odklanjanjem. Poglej se, kako uporabiš skoraj 
vsako budno minuto svojega dne, da ljudi pomiriš in jim 
ugajaš, pa naj bodo živi ali mrtvi. Živiš po njihovih 
merilih, se prilagajaš njihovim standardom, iščeš njihovo 
družbo, si želiš njihove ljubezni, se bojiš njihovega 
posmeha, težiš za njihovim odobravanjem, pohlevno 
prevzemaš krivdo, ki ti jo naložijo; ne upaš se ravnati 
proti modi oblačenja, govorjenja, delovanja in celo 
mišljenja.
Opazuj, kako si tudi tedaj, ko jih nadziraš, odvisen 
od njih in si jim usužnjen.
Ljudje so tako zelo postali del tvojega bitja, da si 
sploh ne moreš predstavljati življenja, na katerega oni 
ne bi vplivali ali ga nadzorovali. Dejstvo je, da so te 
prepričali, da bi, če bi se jih osvobodil, postal otok - sam 
zase, pust, neljubezniv. Toda res je ravno nasprotno. 
Kako moreš ljubiti nekoga, ki si mu suženj? Kako moreš 
Ijubiti nekoga, brez katerega ne moreš živeti? Lahko 
samo želiš, potrebuješ, si odvisen, se bojiš in si 
nadzorovan. Ljubezen je samo tam, kjer ni strahu, kjer je 
svoboda. Kako dosežeš to svobodo? S pomočjo 
dvoglavega napada na svojo odvisnost in sužnost. 
Najprej-zavedanje. Skoraj nemogočeje, da bi človek bil 
odvisen, da bi bil suženj, če nenehno opazuje norost 
odvisnosti! Toda zavedanje še ni dovolj za človeka, ki je 
zasvojen z ljudmi. Moraš gojiti dejavnosti, ki jih imaš 
rad. Odkriti moraš delo, ki ga opravljaš, ne zaradi 
njegove koristnosti, temveč zaradi njega samega. 
Domisli se nečesa, kar rad delaš zaradi dela samega, pa 
naj uspeva ali ne, pa naj boš pohvaljen ali ne, pa naj boš 
zaradi njega priljubljen in zanj nagrajen ali ne, pa naj 
Ijudje zanj vedo in so ti hvaležni ali ne. Koliko dejavnosti 
lahko našteješ v svojem življenju, ki si se jih lotil 
preprosto zato, ker te veselijo in so zgrabile tvojo dušo? 
Poišči jih, goji jih, kajti potni list so v svobodo in 
ljubezen.
Tudi tu so ti najbrž oprali možgane, tako da imaš 
takole potrošniško miselnost: uživati ob neki pesmi ali 
pokrajini ali glasbenem delu se zdi potrata časa; ustvariti 
moraš pesem ali skladbo ali umetniško delo. Pa tudi, če 
to ustvariš, je samo po sebi le malo vredno; tvoje delo 
mora biti znano. Kaj koristi, če ni znano?! In četudi je, 
znano, kaj koristi, če ti ljudje ne ploskajo in te ne 
hvalijo?! Tvoje delo doseže najvišjo vrednost, če 
postane priljubljeno in se prodaja! Tako si ponovno v 
rokah Ijudi in njihovega nadzora. Vrednost nekega dela 
po njihovem ni v tem, da ga ljubimo, naredimo, v njem 
zaradi njega samega uživamo, temveč v njegovem 
uspehu.
Kraljevska pot do mistike in do Resničnosti ne gre 
skozi svet ljudi. Vodi skozi svet dejanj, ki so narejena 
zaradi njih samih ne glede na uspeh ali zaslužek - ali 
dobiček. V nasprotju s splošnim prepričanjem zdravilo 
za življenje brez ljubezni in za osamljenost ni družba, 
temveč stik z Resničnostjo. V trenutku, ko se boš 
dotaknil te Resničnosti, boš spoznal, kaj sta svoboda in 
ljubezen. Svoboda od ljudi - obenem pa zmožnost, da jih 
ljubiš.
Ne smeš misliti, da bo Ijubezen zrasla v tvojem 
srcu; najprej moraš srečati ljudi. To bi ne bila Ijubezen, 
temveč privlačnost ali sočutje. Ljubezen pa je to, kar 
najprej vzkali v srcu po stiku z Resničnim. Ne Ijubezen 
do kakšne posamezne osebe ali stvari, temveč 
resničnost ljubezni - odnos, razpoloženje za ljubezen. Ta 
ljubezen potem izžareva v svet stvari in ljudi.
Če želiš, da bi ta ljubezen bivala v tvojem življenju, 
se moraš odtrgati od svoje notranje odvisnosti od ljudi s 
tem, da se je zaveš, in s tem, da se lotiš dejavnosti, ki 
jih rad vršiš zaradi njih samih.
14
EDEN JE UČITELJ
Vi pa ne pustite, da bi vam rekli učitelj, kajti eden je 
vaš učitelj, vi vsi pa bratje.
Mt 20, 8

Lahko dobiš nekoga, da te uči mehaničnih, 
znanstvenih, matematičnih reči, kakor algebre, 
angleščine, vožnje na kolesu ali dela pri računalniku. 
Stvari pa, ki so res pomembne, kakor življenje, Ijubezen, 
resničnost, Bog, te nihče ne more naučiti. Vse, kar lahko 
storijo, je to, da ti dajo nekaj formul. Takoj pa, ko imaš 
formule, je  resničnost že precejena skozi mnenje 
nekoga drugega.
Če prevzameš te formule, boš zasužnjen. Ovenel 
boš in ko boš umrl, ne boš vedel, kaj pomeni videti sam, 
učiti se.
Poglej to na tale način: v tvojem življenju so bili 
trenutki, ko si doživel nekaj, za kar veš, da boš moral 
odnesti s seboj v grob, ker si čisto nezmožen najti 
besede, s katerimi bi to izkustvo sporočil komurkoli. 
Dejstvo je, da v nobenem človeškem jeziku preprosto ni 
besed, da bi natanko izrazil, kar si izkusil. Pomisli, 
kakšno občutje te je obšlo, ko si videl leteti ptička prek 
jezera ali opazoval travno bilko, ki je poganjala iz 
razpoke v zidu, ali ponoči slišal jok dojenčka ali občutil 
ljubkost golega človeškega telesa ali strmel v truplo, ki 
je hladno in togo ležalo v krsti. Morda poskusiš izraziti 
izkustvo v glasbi ali pesmi ali sliki. Toda v svojem srcu 
veš, da nihče nikoli ne bo natanko doumel, kaj si videl in 
občutil. To je nekaj, za kar si čisto nemočen, da bi to 
izrazil, še manj pa poučeval kakšno drugo človeško 
bitje.
Natanko tako čuti učitelj, če ga prosiš, naj te uči o 
življenju ali o Bogu ali o resničnosti. Kar lahko stori, je le 
to, da ti da formulo, sklop besed, povezanih v formulo. 
Toda kaj koristijo te besede! Predstavljaj si skupino 
turistov v avtobusu! Zavese v vozilu so spuščene, oni pa 
ne vidijo, ne slišijo, se ne dotaknejo, ne vohajo niti ene 
same reči iz čudovite eksotične pokrajine, skozi katero 
se peljejo, medtem ko njihov vodnik ves čas klepeče in 
jim posreduje, kar ima za živ opis vonja, glasov in 
pogleda na zunanji svet. Edino, kar bodo doživeli, so 
podobe, ki jih njegove besede ustvarjajo v njihovih 
glavah. Predpostavimo, da se avtobus ustavi in potnike 
spusti ven s formulami o tem, kaj lahko pričakujejo, da 
bodo videli in doživeli. Njihovo izkustvo bo okuženo od 
teh formul, pogojeno, izkrivljeno. Ne bodo dojeli 
Resničnosti same, temveč resničnost, precejeno skozi 
vodnikove formule. Resničnost bodo dojeli selektivno ali 
pa bodo svoje lastne formule prenesli vanjo; zato to ni 
več resničnost, kar bodo videli, temveč potrditev 
njihovih formul.
Ali lahko na kakšen način spoznaš, ali je tisto, s 
čimer si v stiku, resničnost? To je znamenje zanjo: kar 
dojemaš, se ne ujema z nobeno formulo, naj jo da kdo 
drug ali si jo ustvariš sam. Preprosto se ne da spraviti v 
besede. Kaj torej lahko narede učitelji? Posredujejo ti 
lahko, kar je neresnično, resničnosti pa ti ne morejo 
pokazati; lahko uničijo tvoje formule, ne morejo pa ti dati 
videti, na kaj formula kaže; lahko nakažejo tvojo zmoto, 
ne morejo pa ti pomagati, da bi imel v lasti Resnico. Kar 
največ zmorejo, ti lahko pokažejo smer do Resničnosti, 
ne morejo pa ti povedati, kaj naj vidiš. Tja se boš moral 
odpraviti čisto sam in sam odkrivati.
Iti sam - to se pravi: iti proč od vsake formule, od 
tistih, katere ti dajejo drugi. Tistih, katere si našel v luči 
svojega preteklega izkustva. To je morda najbolj 
zahtevna reč, ki jo človeško bitje more storiti: pognati se 
v neznano, brez varstva kakšne formule. Oditi iz sveta 
človeških bitij, kakor so odšli preroki in mistiki, ne 
pomeni oditi iz njihove družbe, temveč stran od njihovih 
formul. Čeprav si potem še obdan od ljudi, si resnično in 
popolnoma sam. Kako grozna samota! Ta samota, biti 
sam, je Tišina. Samo to Tišino boš videl. In v trenutku, 
ko boš videl, boš opustil vsako knjigo, vodnika in guruja.
Kaj boš videl? Karkoli, vse: list, ki pada na tla, 
obnašanje prijatelja, vsako valovanje na gladini jezera,  
kup kamenja, podrto stavbo,cesto polno ljudi,zvezdnato 
nebo, vse. Potem ko boš videl, ti bo kdo morda skušal 
pomagati, da bi tvoje videnje prelil v besede, toda ti boš 
stresel z glavo - ne, ne to - to je le še ena formula. Kdo 
drug bo skušal razložiti pomen tega, kar si videl, pa boš 
spet stresel z glavo, kajti pomen je formula, nekaj, kar 
se da preliti v pojme in kar je razumljivo mislečemu 
umu. Kar si videl, pa je onstran vsake formule, vsakega 
pomena. In neka čudna sprememba bo prišla vate, 
najprej komaj zaznavna, toda korenito te bo spremenila. 
Ko si namreč videl, ne boš nikoli več to, kar si bil prej.
Občutil boš poživljajočo svobodo, izjemno 
zaupanje, ki prihaja od spoznanja, da je vsaka formula, 
naj bo še tako! sveta, brez vrednosti; in nikoli več ne boš 
nikogar klical za učitelja. Potem se ne boš nikoli nehal 
učiti, kajti vsak dan boš z novo svežino opazoval in 
razumeval celoten potek in gibanje življenja. Potem bo 
vsaka posamezna stvar tvoj učitelj.
Torej odloži knjige in formule; tvegaj in zapusti 
svojega učitelja, kdor koli je že, in sam glej stvari. 
Tvegaj in poglej vse stvari okoli sebe brez strahu in brez 
formule, pa ne bo dolgo, ko boš videl.
15
POSTANITE KAKOR OTROCI
Resnično vam povem: če se ne spreobrnete in ne 
postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.
Mt 18, 3

Prva lastnost, ki človeka preseneti, ko pogleda v 
oči otroku, je njegova nedolžnost: njegova prikupna 
nezmožnost, da bi lagal ali nosil masko ali skušal biti 
nekaj drugega, kakor je. Glede tega je otrok natanko tak 
kakor druga narava. Pes je pes, vrtnica je vrtnica, 
zvezda je zvezda; vsaka stvar je čisto preprosto to, kar 
je. Le odraslo človeško bitje je zmožno biti eno in se 
pretvarjati, da je nekaj drugega. Kadar odrasli ljudje 
kaznujejo otroka, ker je povedal resnico; ker je razodel, 
kaj misli in čuti, se otrok uči hinavščine in njegove 
nedolžnosti je konec. Kmalu se bo pridružil vrstam 
neštetih ljudi, ki brez moči pravijo: "Ne vem, kdo sem," 
kajti ko so pred drugimi tako dolgo skrivali resnico o 
sebi, jo nazadnje skrijejo pred samim seboj. Koliko 
otroške nedolžnosti še imaš? Ali je danes še kdo, v čigar 
navzočnosti si še lahko preprosto in popolnoma ti sam, 
tako odkrito odprt in nedolžen kakor otrok?
Je pa še drug bolj pretanjen način, po katerem se 
izgubi nedolžnost otroštva: če je otrok okužen od želje, 
da bi postal nekdo. Poglej množice ljudi, ki se na vse 
pretege trudijo, da bi postali ne tisto, za kar jih je 
namenila narava - glasbeniki, kuharji, mehaniki, tesarji, 
vrtnarji, iznajditelji - temveč nekdo: da bi postali uspešni, 
slavni, mogočni; da bi postali nekaj, kar ne bo prineslo 
mirne samoizpolnitve, temveč samohvalo, 
samopoveličevanje. Gledaš ljudi, ki so izgubili svojo 
nedolžnost, ker niso izbrali tega, da bi bili oni sami, 
temveč da bi se porivali v ospredje, da bi se razkazovali, 
pa četudi bi to bilo samo v njihovih očeh. Poglej svoje 
vsakdanje življenje. Ali obstaja ena sama misel, beseda 
ali dejanje, ki ga ne bi omadeževala želja, da bi postal 
nekdo, četudi bi hotel doseči samo duhovni uspeh, ali 
postati svetnik, neznan vsem drugim razen sebi? 
Podobno kakor nedolžna žival se otrok preda svoji 
naravi, da je in postane čisto preprosto to, kar je. 
Odrasli, ki so ohranili nedolžnost, se tudi kakor otroci 
predajo gonilni sili narave ali usode brez misli, da bi 
postali nekdo ali da bi na druge napravili vtis; drugače 
kakor otroci pa se ne zanašajo na instinkt, temveč na 
nenehno zavedanje vsega v sebi in okoli sebe; ta 
budnost jih varuje pred hudim in pospešuje rast, ki jim jo 
je namenila narava, ne pa načrtoval njihov slavohlepni 
ego.
Še na en način odrasli pokvarijo otroško 
nedolžnost: otroka učijo, da nekoga posnema. V 
trenutku, ko iz otroka napravite dvojnika, ugasite iskro 
izvirnosti, s katero je prišel na svet. V trenutku, ko si se 
odločil postati nekomu podoben, pa naj bo še tako velik 
ali svet, si prodal svoje bitje. Otožno pomisli na 
božansko iskro enkratnosti, ki leži v tebi, pokopana pod 
plastmi strahu. Strahu, da bi se ti smejali ali te odklonili, 
če bi si upal biti ti sam in bi se uprl, da bi se mehanično 
prilagodil načinu, kako se oblačiti, delovati in misliti. 
Poglej, kako se prilagajaš, ne samo v svojih dejanjih in 
mislih, ampak celo v svojih reakcijah, čustvih, 
obnašanju, vrednotah. Ne upaš si prekiniti tega 
prodajanja sebe in terjati nazaj svojo izvirno nedolžnost. 
To je cena, ki jo plačuješ za potni list, da te spejemata 
tvoja družba in organizacija. Tako vstopiš v svet 
sprijenih in nadzorovanih in si izgnan iz kraljestva, ki 
pripada nedolžnemu otroštvu.
Še zadnji, pretanjeni način, s katerim uničiš svojo 
nedolžnost, je v tem, da tekmuješ in se primerjaš z 
drugimi. Ko to storiš, zamenjaš svojo preprostost za 
slavohlepje in željo, da bi bil tako dober kot nekdo drug 
ali pa še boljši. Pomisli na tole: razlog, zakaj je otrok 
zmožen ohraniti svojo nedolžnost in živeti v sreči 
kraljestva kakor drugo stvarstvo, je v tem, da ga ni 
vsrkalo tisto, kar imenujemo svet - ta pokrajina teme, v 
kateri prebivajo odrasli, katerih življenje ne poteka v 
tem, da bi res živeli, temveč v prizadevanju za 
ploskanjem in občudovanjem; ne v sreči, da so to, kar 
so, temveč v tem, da se nevrotično primerjajo in 
tekmujejo in si prizadevajo za tiste prazne stvari, ki jih 
imenujejo uspeh in slava, četudi jih je možno doseči le 
za ceno premagovanja drugih - poniževanja, uničevanja 
svojih sosedov. Če si dovoliš, da dejansko občutiš bol 
tega pekla na zemlji, te popolne praznine, ki jo 
povzroča, boš v sebi morda izkusil močan odpor - tako 
močan gnus, da bo zdrobil verige odvisnosti in prevare, 
v katere je bila vkovana tvoja duša. Tedaj boš stopil v 
kraljevstvo nedolžnosti, kjer prebivajo mistiki in otroci.
16
LJUBITE SE MED SEBOJ
To je moja zapoved, da Ijubite drug drugega, kakor 
sem vas Ijubil jaz.
Jn 15, 12

Kaj je ljubezen? Poglej vrtnico! Ali je možno, da bi 
vrtnica rekla: "Svoj vonj bom podarila dobrim ljudem, 
odrekla pa ga hudobnim?" In ali si lahko misliš, da bi 
svetilka odrekla svoje žarke hudobnemu človeku, ki 
skuša hoditi v njeni svetlobi? To bi mogla samo, če bi 
nehala biti svetilka. In poglej, kako nemočno in brez 
razlike daje drevo svojo senco vsakomur, dobremu in 
hudobnemu, mlademu in staremu, visokemu in nizkemu, 
živalim in Ijudem in vsaki živi stvari - celo tistemu, ki ga 
hoče posekati. To je prva lastnost ljubezni: njen brez 
razlike. Zaradi tega nam velja spodbuda; naj bi bili kakor 
Bog, ki daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in 
dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim, tako boste 
popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." S 
presenečenjem opazuj čisto dobroto vrtnice, svetilke, 
drevesa, kajti tu imaš podobo, kaj pravzaprav je 
ljubezen.
Kako človek doseže to lastnost Ijubezni? Karkoli; 
storiš, jo bo napravilo prisiljeno, umetno gojeno in zato 
lažno, kajti Ijubezen ne more biti prisiljena. Glede tega ni 
mogoče ničesar storiti. Je pa nekaj, kar lahko odstraniš. 
Opazuj čudovito spremembo, ki pride nadte v trenutku, 
ko nehaš Ijudi gledati kot dobre in slabe, svete in grešne, 
ter jih začneš gledati kot nezavedne in nevedne. 
Pregnati moraš svoje zmotno prepričanje, da ljudje lahko 
grešijo v stanju zavedanja. Nihče ne more grešiti v luči 
zavedanja.
Greh se ne zgodi, kakor narobe mislimo, v hudobiji, 
temveč v nevednosti. "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj 
delajo." Ko to vidiš, pridobiš vrlino, da si tu za vse brez 
razlike, vrlino, ki jo tako občuduješ pri vrtnici, svetilki in 
drevesu.
Je pa še druga lastnost ljubezni - njena 
zastonjskost. Kot drevo, vrtnica, svetilka, tudi ona daje 
in ničesar ne terja za povračilo. Kako zaničujemo 
človeka, ki svoje žene ne izbere zaradi kakšne vrline, ki 
jo ima, temveč zaradi kupa denarja, ki ga bo prinesla za 
doto. Ta moški, upravičeno rečemo, ne ljubi svoje žene, 
temveč denarno korist, ki mu jo prinese. Toda ali je tvoja 
ljubezen kaj drugačna, če iščeš družbo takih, ki ti 
prinašajo čustveno zadovoljstvo, ogibaš pa se tistih, ki je 
ne; če si dobronamerno razpoložen do tistih, ki ti dajejo, 
kar želiš, in živiš po tvojih pričakovanjih, si pa 
nerazpoložen ali brezbrižen do tistih, ki ne? Tudi tu ti je 
potrebno storiti le eno stvar, da pridobiš vrlino 
zastonjskosti, ki je značilna za Ijubezen. Lahko odpreš 
oči in vidiš. Že če samo vidiš, razkriješ svojo tako 
imenovano Ijubezen, kakršna dejansko je, namreč krinka 
za sebičnost in grabežljivost; to je že velik korak, da se 
približaš tej drugi lastnosti ljubezni.
Tretja lastnost ljubezni je, da se sama sebe ne 
zaveda. Ljubezen tako uživa v tem, da ljubi, da se v 
sreči sploh ne zaveda sebe. Na tak način kot svetilka, ki 
pridno sveti in ne misli na to, ali bo s tem komu koristila 
ali ne. Na tak način kakor vrtnica, ki daje svoj vonj 
preprosto zato, ker nima kaj drugega početi, pa naj kdo 
uživa ta vonj ali ne. Na tak način kot drevo, ki daje svojo 
senco. Luč, vonj in senca se ne pojavijo le tedaj, ko se 
bližajo ljudje, in izginejo, če Ijudi ni. Te reči, kakor 
ljubezen, obstajajo tu neodvisno od ljudi. Ljubezen 
preprosto, nima predmeta. One preprosto so, brez ozira 
na to, ali bodo komu v korist ali ne. Tako se ne zavedajo 
kakšne zasluge ali tega, da delajo dobro. Njihova levica 
ne ve, kaj dela njihova desnica. "Gospod, kdaj smo te 
videli lačnega ali žejnega in smo ti pomagali?"
Zadnja lastnost ljubezni je njena svoboda. Ko se 
pojavi prisila ali nadzor ali spor, Ijubezen umre. Pomisli, 
kako te vrtnica, drevo, svetilka puščajo docela 
svobodnega. Drevo si ne bo z ničemer prizadevalo, da 
bi te spravilo v svojo senco, če si v nevarnosti pred 
sončarico. Svetilka ti ne bo vsiljevala svoje svetlobe, da 
se v temi ne bi spotaknil. Pomisli za trenutek na vso 
prisilo in nadzor s strani drugih, katerim se podrejaš, ko 
tako tesnobno živiš po njihovem pričakovanju, da tako 
kupuješ njihovo Ijubezen in odobravanje ali ker se bojiš, 
da ju boš izgubil. Vsakič, ko podlegaš temu nadzoru in 
prisili, razbiješ zmožnost, da bi ljubil, kar je tvoja prava 
narava, kajti ne moreš drugače, kakor da storiš drugim, 
kar dovoljuješ, da drugi storijo tebi. Premišljuj torej o 
vsem nadzoru in prisili v svojem življenju in upajmo, da 
jih bo to premišljevanje samo izgnalo. V trenutku, ko 
bodo izgnani, boš svoboden. In svoboda je le druga 
beseda za ljubezen. 
17
NE GLEJ NAZAJ
Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni 
primeren za božje krafjestvo.
Lk 9, 62

Božje kraljestvo je ljubezen. Kaj pomeni ljubiti? To 
pomeni biti občutljiv za življenje, za stvari, za ljudi, čutiti 
z vsem in z vsakim in ne izključiti ničesar in nikogar. 
Kajti izključevanje se zgodi, ko človek otrdi, ko zapre 
vrata. In v trenutku, ko otrdi, umre njegova občutljivost. 
Ne bo ti v svojem življenju težko najti primere te vrste 
občutljivosti. Ali si se kdaj ustavil, da bi odstranil kamen 
ali žebelj s poti, da ne bi kdo nanj zavozil? Ni 
pomembno, da nikoli ne boš poznal človeka, ki mu bo 
koristilo tvoje dojemanje in da ne boš nikoli prejel 
nagrade ali priznanja. To delaš zgolj iz občutja 
dobrohotnosti in prijaznosti. Ali si čutil bolečino ob 
naključnem uničenju v kakem drugem delu sveta, npr. v 
gozdu, ki ga nikoli ne boš videl ali imel od njega koristi? 
Ali si se kdaj potrudil, da bi pomagal tujcu najti pot, 
čeprav tega človeka nisi poznal in ga nikoli več ne boš 
srečal, zgolj iz dobrosrčnosti, ki jo čutiš v sebi? V teh in 
še v tolikih drugih trenutkih je v tvojem življenju prišla na 
površje ljubezen in dala znamenje, da je v tebi, kjer čaka 
osvoboditve.
Kako lahko pridobiš to vrsto Ijubezni? Ne moreš, 
saj je že v tebi. Kar moraš storiti, je to, da odstraniš 
ovire, ki jih postavljaš proti dovzetnosti, pa bo ljubezen 
priplavala na površje.
Oviri dovzetnosti sta dve: prepričanje in 
navezanost. Prepričanje - takoj, ko imaš prepričanje, si 
že prišel do sklepa glede človeka, položaja ali stvari. V 
tem trenutku si okostenel in si odgnal svojo dovzetnost. 
Živiš v predsodkih in človeka gledaš z očesom 
predsodka. Z drugimi besedami: sploh ne vidiš več tega 
človeka. In kako bi mogel biti dovzeten za nekoga, ki ga 
niti ne vidiš? Vzemi enega ali dva svoja znanca in naštej 
številne pozitivne ali negativne ugotovitve, do katerih si 
prišel in na katerih temelje tvoji odnosi do njega. V 
trenutku, ko izrečeš to in to je modro ali okrutno ali v 
obrambi ali ljubeče ali karkoli, si svoje dojemanje otopil 
in postal suženj predsodkov in nehal si dojemati tega 
čoveka od trenutka do trenutka, podobno kakor pilot, ki 
danes pilotira s poročili o vremenu za prejšnji teden. 
Natančno si oglej ta prepričanja, kajti že samo 
spoznanje, da so prepričanja, sklepi, predsodki in ne 
odsev resničnosti, jih bo pregnalo.
Navezanost - kako nastane navezanost? Najprej 
pride do stika z nečim, kar ti prinaša zadovoljstvo: avto, 
privlačna moderna naprava, besede pohval, družba 
nekega človeka. Potem pride želja, da bi to obdržal, da 
bi se ponavljal prijeten občutek, ki ti ga je ta stvar ali 
oseba povzročila. Nazadnje pride prepričanje, da ne boš 
srečen brez tega človeka ali stvari, kajti izenačil si 
zadovoljstvo, ki ti ga prinaša, s srečo. Tako se je do 
konca razvila navezanost; z njo pa neogibno pride 
izključitev drugih reči, neka neobčutljivost za karkoli, kar 
ni vključeno v tvojo navezanost. Vsakič, ko zapustiš 
predmet svoje navezanosti, pustiš svoje srce tam, zato 
ne moreš biti s srcem na naslednjem kraju, kamor greš. 
Življenjska simfonija se odvija naprej, ti pa ne nehaš 
gledati nazaj, se oklepati le nekaj taktov napeva in si 
tako zatiskaš ušesa pred vso drugo glasbo, s tem pa 
ustvarjaš nesoglasje in naprotje med tem, kar ti ponuja 
življenje, in tem, česar se oklepaš. Potem prideta 
napetost in tesnoba, ki sta prava smrt ljubezni in vesele 
svobode, ki jo ljubezen prinaša. Kajti ljubezen in 
svoboda sta možni samo takrat, kadar kdo uživa 
sleherni ton, ki se oglasi, potem pa ga pusti, da izzveni, 
in je tako v polnosti sprejemljiv za tone, ki sledijo.
Kako se človek reši navezanosti? Ljudje to skušajo 
doseči z odpovedjo. Toda odpovedati se nekaj taktom 
glasbe, izbrisati jih iz zavesti, ustvarja prav tisto vrsto 
nasilja, nasprotja in neobčutljivosti, kakršno povzroča 
navezanost. Spet otopiš. Skrivnost je v tem, da se 
ničemur ne odpoveš, se na nič ne navežeš, uživaš pri 
vsem in pustiš, da mine, da odplava. Kako? S pomočjo 
ure in ure trajajočega opazovanja pokvarjenosti, sprijene 
narave navezanosti. Na splošno se osredotočaš na 
vzhičenost, na preblisk užitka, ki ga prinaša. Toda 
razmišljaj o tesnobi, muki, nesvobodi; obenem pa 
razmišljaj o veselju, miru in svobodi, ki jih imaš tedaj, ko 
navezanost izgine. Potem boš nehal gledati nazaj in si 
dovolil, da te bo očarala glasba sedanjega trenutka.
Nazadnje si oglej to družbo, v kateri živimo 
pokvarjeno do jedra, okuženo od navezanosti. Če je 
namreč kdo navezan na moč, denar, na lastnino, na 
slavo in uspeh; če kdo te stvari išče, kakor da je od njih 
odvisna njegova sreča, bodo ljudje nanj gledali kot na 
sposobnega člana družbe, dinamičnega in delovnega 
človeka. Z drugimi besedami: če take ljudi za temi 
stvarmi žene ambicija, ki uničuje simfonijo njihovega 
življenja in jih dela trde, hladne in neobčutljive do drugih 
in do sebe, bo družba nanje gledala kot na zanesljive 
državljane, njihovi sorodniki in prijatelji pa bodo ponosni 
na položaj, ki so ga dosegli. Koliko tako imenovanih 
uglednih ljudi poznaš, ki so ohranili blago dojemljivost 
Ijubezni, ki jo more dati edinole nenavezanost? Če o 
tem zadosti dolgo premišljuješ, boš izkusil tako globok 
gnus, da boš nagonsko prepodil vsako navezanost, 
kakor bi prepodil kačo, ki bi zlezla počivat nate. Uprl se 
boš in prelomil s to gnilo omiko, ki sloni na pridobitništvu 
in navezanosti, na tesnobi in pohlepu, na trdi pesti in 
neobčutljivosti brez ljubezni.
18
LJUBITE SVOJE SOVRAŽNIKE
Vam, ki poslušate, pravim:Ijubite svoje sovražnike, 
delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.
Lk 6,27

Če Ijubiš, vsakega gledaš z novimi očmi; postaneš 
plemenit,odpuščaš, si dobrega srca, medtem ko si prej 
bil trd, in živel boš v ljubečem svetu, ki si ga sam 
ustvaril. Ali pa pomisli na čas, ko si bil slabo razpoložen 
in si bil razdražljiv, nizkoten, nezaupljiv, naravnost nor. 
Naslednja stvar, ki si jo spoznal, je bila, da ti je vsakdo 
vračal na negativen način in znašel si se v sovražnem 
svetu, ki so ga ustvarili tvoja glava in tvoja čustva. 
Kako ustvarjaš srečen,ljubezniv in miren svet? S 
tem, da se naučiš preproste, lepe, toda mučne 
umetnosti, ki se ji pravi gledati. Takole boš to storil: 
vsakič, ko si razdražen in na koga hud, ne glej tega 
človeka, temveč sebe. Vprašanje ni: "Kaj je s tem 
človekom narobe?", temveč Kaj mi ta razdraženost pove 
o meni? Stori to prav zdaj! Pomisli na kakšnega čoveka, 
ki ga poznaš in ti gre na živce, in izreci tole mučno, toda 
osvobajajočo misel: "Vzrok moje razdraženosti ni v tem 
človeku, temveč v meni." Ko boš to izrekel, začni 
ugotavljati, kako povzročaš razdraženost. Najprej poglej 
zelo stvarno možnost, da je vzrok, zakaj te napake ali 
tako imenovane napake tega čoveka vznemirjajo, v tem, 
da jih imaš sam. Toda zatrl si jih in jih tako nezavedno 
prenašaš na druge. To je skoraj vedno res, toda komaj 
kdo to prizna. Torej išči napake tega čoveka v svojem 
lastnem srcu in v svojem nezavednem svetu. Tvoja 
nejevolja se bo spremenila v hvaležnost, da te je 
njegovo obnašanje privedlo do odkritja o samem sebi.
Tu je še nekaj vredno pogledati: ali je možno, da te 
draži, kar ta človek pravi ali počne, ker njegove besede 
in vedenje pokažejo na nekaj v tvojem življenju in v tebi 
samem, česar ne maraš videti? Pomisli, kako ljudje 
postanemo razdraženi ob mistiku in preroku, ki še zdaleč 
nista videti mistična in preroška, kadar nas izzovejo 
njune besede ali njuno življenje.
Še nekaj drugega je jasno: draži te, ker ta človek 
ne živi po pričakovanjih, ki so jih programirali vate. 
Morda imaš pravico terjati, naj živi po tvoji 
programiranosti, na primer če je surov ali krivičen; toda 
potem nehaj to premišljevati. Če želiš tega človeka 
spremeniti ali ustaviti njegovo obnašanje, mar ne boš 
uspešnejši, če ne boš razdražen? Razdraženost bo tvoje 
dojemanje samo zameglila in zmanjšala učinkovitost 
tvojega dejanja. Vsakdo ve, da če kakšen športnik ali 
boksar zgubi potrpljenje, upade kakovost njegove igre, 
ker postane zaradi strasti in jeze neusklajena. V večini 
primerov pa nimaš pravice zahtevati, naj ta človek živi 
po tvojih pričakovanjih: kdo drug bi na tvojem mestu 
doživel to isto obnašanje in bi ga sploh ne razdražilo. 
Kar premišljuj to resnico, pa te bo tvoja razdraženost 
minila. Kako je od tebe nespametno, da terjaš, naj bi kdo 
živel po merilih in pravilih, ki so jih tvoji starši 
vprogramirali vate.
In zadnja resnica, ki jo premisli: glede na 
okoliščine, življenjsko izkustvo in nezavedanje si ta 
človek ne more pomagati, da se ne bi obnašal, kakor se. 
Tako lepo je bilo povedano: vse razumeti pomeni vse 
odpustiti. Če bi zares razumel tega človeka, bi ga gledal 
kot pohabljenega, ne pa vrednega graje, in tvoja 
razdraženost bi v trenutku minila. In naslednja stvar, ki 
jo boš spoznal, bo, da boš pristopil k njemu z ljubeznijo, 
in odgovoril ti bo z ljubeznijo; zato boš zaživel v 
Ijubečem svetu, ki si ga ustvaril sam.
19
CESTNINARJI IN GRE.ŠNIKI
Farizeji so rekli njegovim učencem: "zakaj vaš 
učitelj je s cestninarji in grešniki?"
Mt 9,11

Če želiš priti v stik z resničnostjo kakšne stvari, je 
prvo, kar moraš razumeti: vsaka ideja pokvari resničnost 
in te ovira, da resničnosti ne vidiš. Ideja ni resničnost. 
Ideja 'vino' ni vino, ideja ženska ni tale ženska. Če res 
želim priti v stik z resničnostjo te ženske, moram 
pozabiti na svojo idejo o ženskosti ali indijstvu in 
doživeti to osebo v njeni individualnosti, njeni 
konkretnosti, njeni enkratnosti. Žal se večina ljudi 
večinoma ne potrudi, da bi videli stvari v njihovi 
enkratnosti; vidijo le besede ali ideje, nikoli pa ne 
pogledajo z očmi otroka to konkretno, enkratno, puhasto, 
živo stvar, ki skače tam zunaj pred njimi. Vidijo samo 
vrabca; nikoli ne vidijo čudeža tega enkratnega 
človeškega bitja, ki je pred njimi. Vidijo samo indijsko 
kmetico. Zato jih ideja ovira pri dojemanju resničnosti. 
Je pa še druga ovira za dojemanje resničnosti, sodba. 
Ta stvar ali oseba je dobra ali slaba, grda ali lepa.
Dovolj velika ovira je že to, da imam idejo o Indijki 
ali; ženski ali kmetici, ko gledam to določeno bitje. Toda 
zdaj dodam sodbo in pravim "Dobra je" ali "Hudobna je" 
ali "Privlačnaje in lepa" ali "Zoprna je in grda." To me še 
dodatno ovira, da je ne vidim, saj ni niti dobra niti 
hudobna. Ona je ona v vsej svoji enkratnosti. Krokodil, 
in tiger nista ne dobra ne hudobna; sta le krokodil in 
tiger. Dobra in hudobna sta v odnosu do nečesa, kar je 
zunaj njiju. Kolikor ustrezata mojemu namenu ali ugajata 
mojim očem ali mi pomagata ali me ogrožata, ju imam 
za dobra ali hudobna.
Pomisli zdaj nase, ko ti je kdo rekel, da si dober, 
privlačen ali lep. Ali si ostal nedostopen, ker si resnično 
misli, da si grd, in si si rekel: "Če bi me resnično poznal 
takega, kakor dejansko sem, bi mi ne rekel, da sem lep." 
Ali pa si se odprl besedam tega človeka in si res misli, 
da si lep in dopustil si si, da te je priznanje prevzelo. V 
obeh primerih si ravnal napak, kajti nisi ne lep ne grd. Ti 
si ti. Če se ujameš v sodbe ljudi, postaneš napet, 
negotov in tesnoben, kajti če ti danes pravijo, da si lep, 
in te to navdušuje, ti bodo jutri rekli, da si grd, pa boš 
potrt. Zato je, če ti kdo reče, da si lep, primeren in 
pravšnji odgovor: "Ta človek me v tem trenutku po 
svojem dojemanju in razpoloženju vidi lepega, toda to 
nič ne pove o meni. Kdo drug bi me na njegovem mestu, 
odvisno od njegovih okoliščin, razpoloženja in 
dojemanja, videl grdega. Toda tudi to nič ne pove o 
meni."
Kako zlahka verjamemo sodbi drugega človeka in 
si potem oblikujemo podobo o sebi na temelju te sodbe! 
Da bi res bil svoboden, bi moral poslušati tako 
imenovane dobre in slabe stvari, ki ti jih pripovedujejo, 
toda te reakcije te ne bi smele čustveno vznemirjati, nič 
bolj ne kakor vznemirjajo računalnik, ko vanj vlagajo 
podatek. Kajti to, kar pravijo o tebi, bolj razodeva nje 
same kakor tebe.
Dejansko moraš biti pozoren tudi na sodbe, ki jih 
daješ sam o sebi, kajti celo te v glavnem slonijo na 
vrednostnih sistemih, ki jih pobiraš od Ijudi okoli sebe. 
Če sodiš, obsojaš, odobravaš, ali res vidiš resničnost? 
Če gledaš karkoli z očmi sodbe, odobravanja ali 
obsodbe, kaj ni to glavna ovira za razumevanje in 
opazovanje stvari, kakor so same v sebi? Vzemi na 
primer priložnost, ko ti je kdo rekel, da si zanj nekaj 
posebnega; če si to priznanje sprejel, si užil sad 
napetosti. Zakaj si želiš, da bi bil komu posebej pri srcu 
in bi podlegel tej vrsti odobravanja in sodbe? Zakaj bi ne 
bil zadovoljen, da si ti - ti?
Če ti kdo pravi, da si nekaj posebnega, je edino 
pravilno, kar lahko rečeš: ta človek s svojim posebnim 
okusom in potrebami, željami, poželenji in projekcijami, 
ima posebno željo po meni, toda to nič ne pove o meni 
kot človeku. Komu drugemu se ne bom zdel prav nič 
posebnega, a tudi to nič ne pove o meni kot človeku. 
Tako boš v trenutku, ko sprejmeš tako priznanje in si 
dovoliš da v njem uživaš, sebe izročil nadzoru tega 
človeka. Zelo se boš trudil, da bi bil za tega človeka še 
naprej nekaj posebnega. Živel boš v nenehnem strahu, 
da ne bi ta človek srečal nekoga, ki bo postal zanj nekaj 
posebnega, ti pa boš tako pahnjen s posebnega mesta, 
ki ga imaš v njegovem življenju. Nenehno boš plesal po 
njegovih napevih, živel po njegovih pričakovanjih in ko 
boš delal tako, boš izgubil svojo svobodo. Glede svoje 
sreče si se podvrgel odvisnosti od njega, kajti dopustil si, 
da je tvoja sreča odvisna od njegove sodbe o tebi.
Potem lahko stvari še poslabšaš, če začneš iskati 
druge ljudi, ki ti bodo govorili, da si zanje nekaj 
posebnega, in toliko časa in moči porabiš za to, da si 
zagotoviš, da nikoli ne bodo zgubili te podobe, ki jo 
imajo o tebi. Tako težavna pot za življenje! Nenadoma 
pride v tvoje življenje strah, strah, da bo ta podoba šla 
po vodi. Če pa iščeš življenje brez strahu in v svobodi, 
se od tega moraš ločiti. Kako? Tako, da se upreš temu, 
da bi resno vzel kogarkoli, ki pravi, kako si nekaj 
posebnega. Besede: "Nekaj posebnega si zame" nekaj 
povedo samo o mojem sedanjem stanju mišljenja in 
razvoja. Nič drugega ne povedo. To sprejmi kot dejstvo 
in se ga ne veseli. Ob čemer se lahko veseliš, je moja 
družba in ne moj pohvalni poklon. V čemer lahko uživaš, 
je moj trenutni odnos do tebe, ne pa moja pohvala. In če 
si pameten, me sili k temu, da najdem še mnoge druge 
Ijudi, ki so nekaj posebnega, tako da ne boš nikoli v 
skušnjavi, da bi se oklepal te podobe, ki jo imam o tebi. 
Ni moja podoba o tebi tisto, česar se veseliš, saj se 
nenehno zavedaš, da se moja podoba o tebi zlahka 
spremeni. Kar te torej veseli, je sedanji trenutek, kajti če 
se veseliš podobe, ki jo imam o tebi, bom imel nadzor 
nad teboj, ti pa se boš bal biti to, kar si, da bi me ne 
prizadel; bal se mi boš povedati resnico, storiti ali reči 
karkoli, kar bi spačilo podobo, ki jo imam o tebi.
To zdaj prenesi na vsako podobo, ki jo imajo Ijudje 
o tebi! Pravijo ti, da si genij ali da si moder, dober ali 
svet, in te to priznanje veseli. V tem trenutku pa izgubiš 
svojo svobodo; zdaj si namreč trajno prizadevaš, da 
zadržiš to mnenje. Bal se boš napraviti kakšno napako, 
biti to, kar si, storiti ali reči karkoli, kar bi pokvarilo to 
podobo. Izgubil bi svobodo, da bi se osmešil, da bi se ti 
smejali in se norčevali iz tebe, da bi naredil ali rekel, kar 
čutiš, da bi bilo prav, in ne, kar je primerno za podobo, ki 
jo drugi imajo o tebi. Kako človek s tem prekine? Z 
mnogimi potrpežljivimi urami preučevanja, zavedanja, 
opazovanja vsega, kar ti prinaša ta nora podoba. 
Povzroča ti vzhičenost, pomešano s toliko negotovosti, 
nesvobode in trpljenja. Če bi to jasno videl, bi izgubil 
željo po tem, da bi za koga bil nekaj posebnega, ali da bi 
te kdo visoko cenil. Hodil bi naokrog z grešniki ali s 
slabimi Ijudmi; delal in govoril bi, kar bi ti bilo všeč, brez 
ozira na to, kaj ljudje o tebi mislijo. Postal bi kakor ptice 
in cvetje, ki se niti malo ne zavedajo sebe, saj so preveč 
zaposlene z nalogo, da živijo, da bi jih sploh kaj skrbelo, 
kaj drugi mislijo o njih in ali so nekaj posebnega za 
druge ali ne. In nazadnje boš postal pogumen in 
svoboden.
20
BODITE ČUJEČI
Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob 
svojem prihodu našel čuječe!
Lk 12, 37

Povsod po svetu ljudje iščejo ljubezen, kajti vsak je 
prepričan, da samo Ijubezen zmore rešiti svet, samo 
Ijubezen zmore življenje narediti smiselno in vredno 
življenja. Toda kako malo ljudi razume, kaj pravzaprav 
je Ijubezen in kako se pojavi v človeškem srcu. Tako 
pogosto jo izenačujejo z lepim občutjem do drugih, z 
dobrohotnostjo, nenasilnostjo ali služenjem. Toda te 
stvari same po sebi še niso ljubezen. Ljubezen zraste iz 
zavedanja. Le toliko, kolikor nekoga vidiš, kakršen je 
dejansko tu in zdaj, ne pa, kakršen je v tvojem spominu 
ali tvoji želji ali v tvoji domišljiji ali projekciji, ga zmoreš 
resnično Ijubiti, sicer ni čovek tisti, ki ga ljubiš, temveč 
ideja, ki si si jo oblikoval o tem človeku, ali pa je ta 
človek predmet po tvoji želji, ne pa kakor je sam po sebi.
Zato je prvo dejanje ljubezni v tem, da vidiš tega 
človeka ali ta predmet, to resničnost, kakor v resnici je. 
To pa vključuje ogromno napora, da preženeš svoje 
želje, svoje predsodke, svoje spomine, svoje projekcije, 
svoj izbirni način gledanja: ta napor je tako velik, da se 
večina ljudi rajši na glavo vrže v dobra dela in služenje, 
kakor da bi se podvrgli žgočemu ognju tega asketstva. 
Če skleneš, da boš služil nekomu, za kogar se ne 
potrudiš, da bi ga videl, ali zadovoljuješ potrebe tega 
človeka ali svoje? Prva sestavina Ijubezni je torej v tem, 
da drugega res vidiš.
Druga sestavina je prav tako pomembna: da vidiš 
sebe, da z lučjo zavedanja brezobzirno osvetliš svoje 
nagibe, svoja čustva, svoje potrebe, svojo nepoštenost, 
svoje iskanje samega sebe, svojo težnjo, da bi druge 
nadziral in z njimi ravnal po svoje. To pomeni stvari 
imenovati z njihovim pravim imenom, brez ozira na to, 
kako mučno bo odkritje in njegove posledice. Če boš 
dosegel to vrsto budnosti do drugih in do sebe, boš 
spoznal, kaj je ljubezen. Kajti pridobil si boš duha in 
srce, ki je pozorno, čuječe, čisto, občutljivo; jasno 
dojemanje, dovzetnost, ki bo iz tebe priklicala pravi, 
primeren odgovor ob vsakem položaju in v vsakem 
trenutku.
Včasih se boš neubranljivo pognal v dejavnost, 
drugič se boš zadržal in obvladal. Včasih boš druge 
prezrl, včasih pa jim posvetil pozornost, ki jo iščejo. 
Včasih boš žlahten in popustiljiv, potem pa spet trd, 
nepopustljiv, oblasten, naravnost nasilen. Kajti ljubezen, 
ki se rodi iz tankočutnosti, ima marsikdaj nepričakovane 
oblike in ne ustreza vnaprej izdelanim smernicam in 
načelom, temveč sedanji, določeni resničnosti. Ko prvič 
doživiš to vrsto tankočutnosti, je verjetno, da boš doživel 
grozo. Kajti vsa tvoja obramba se bo sesula, tvoja 
nepoštenost bo prišla na dan, varovalni zidovi okoli tebe 
bodo zgoreli.
Pomisli na grozo, ki obide bogataša, ko se odloči 
resnično videti žalostni položaj ubogih, oblasti željnega 
diktatorja, ko resnično vidi bedni položaj Ijudi, ki jih 
zatira, fanatika, pobožnjakarja, ko zares vidi zmoto 
svojega prepričanja, kadar ne ustreza dejstvom. Grozo, 
ki obide romantičnega zaljubljenca, ko se odloči, da bo 
zares videl, da tisto ni njegova ljubljena, temveč njegova 
podoba o njej. Zato je najbolj mučno dejanje, ki ga 
človeško bitje zmore izvršiti, dejanje, ki se ga najbolj 
boji, dejanje spoznanja. Prav v tem dejanju, ko človek 
spregleda, se rodi ljubezen, ali bolj in bolj natanko: 
dejanje spoznanja je Ijubezen.
Ko enkrat začneš jasno videti, te bo tvoja 
tankočutnost vodila do zavedanja, ne samo glede reči, ki 
jih želiš videti, temveč sploh vsega. Tvoj ubogi ego bo 
obupno skušal otopiti to tankočutnost, ker trga z njega 
njegovo obrambo in ga pušča brez varstva in brez česar 
koli, česar bi se oklepal. Če si boš kdaj dovolil, da boš ; 
videl, bo to tvoja smrt. In zato je ljubezen tako 
zastrašujoča, kajti Ijubiti pomeni videti, videti pa pomeni 
umreti. Je pa tudi na vsem svetu najbolj očarljivo in 
razveseljivo izkustvo. Kajti v smrti ega je svoboda, mir, 
vedrina, veselje.
Če si ljubezni resnično želiš, potem se takoj loti 
naloge, da bi videl; vzemi jo resno in poglej nekoga, ki 
ga ne maraš, in zares uvidi svoj predsodek. Poglej 
nekoga ali nekaj, kogar oziroma česar se oklepaš, in 
zares uvidi! trpljenje, jalovost, nesvobodo oklepanja in 
dolgo ter z Ijubeznijo glej človeške obraze in človeško 
obnašanje. Vzemi si nekaj časa, da boš strmel v čudež 
narave, v let ptic, v cvetje, ko cvete, suho listje, ki se 
drobi v prah, tok reke, vzhajajočo luno, obris gore na 
nebu. Ko boš to storil, se bo trda varovalna lupina okoli 
tvojega srca zmehčala in stopila in tvoje srce bo oživelo 
v tankočutnosti in dovzetnosti. Tema v tvojih očeh se bo 
razblinila in tvoj pogled bo postal jasen in prodoren; in 
nazadnje boš spoznal, kaj je ljubezen.
21
TRPLJENJE IN SLAVA
Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in šeI v 
svojo slavo?
Lk 24. 26

Spomni se kakšnih mučnih dogodkov v svojem 
živIjenju. Za katere izmed njih si danes hvaležen, ker si 
se ob njih spremenil in si rastel? Tu je preprosta resnica 
o življenju, ki je večina ljudi nikoli ne odkrije. Srečni 
dogodki življenje napravijo prijetno, toda ne pripeljejo do 
odkritja sebe, rasti in svobode. Ta pravica je prihranjena 
stvarem, osebam in razmeram, ki nam povzročajo 
bolečino.
Vsak mučen dogodek ima v sebi kal rasti in 
osvobojenja. V luči te resnice se zdaj vrni v svoje 
življenje in si oglej ta ali oni dogodek, za katerega nisi 
hvaležen, in ugotovi, ali moreš odkriti skrito moč za rast, 
ki jo vsebuje, a se je nisi zavedal, zato pa si zgrešil 
njeno koristnost. Zdaj pomisli, na kakšen nedaven 
dogodek, ki ti je povzročil trpljenje, ki je v tebi rodilo 
negativna čustva. Kdorkoli ali karkoli je povzročilo take 
občutke, je to bilo tvoj učitelj, ker ti je razodelo toliko 
glede tebe samega, da tega verjetno nisi vedel. Povabilo 
te je in te izzvalo, da bi razumel sebe, da bi odkril 
samega sebe, zato pa rastel, živel in bil svoboden.
Zdaj poskušaj ugotoviti negativno čustvo, ki ga je v 
tebi povzročil ta dogodek. Ali je bil strah ali negotovost, 
ljubosumnost, jeza ali krivda? Kaj ti to čustvo pove o 
tebi, tvojih vrednotah, tvojem načinu dojemanja sveta in 
življenja in predvsem o tvoji programiranosti in 
pogojenosti? Če se ti posreči to odkriti, boš pregnal 
nekaj utvar, ki si se jih do zdaj oklepal, ali pa boš 
spremenil izkrivljeno dojemanje ali popravil zmotno 
prepričanje ali se naučil ohranjati razdaljo med seboj in 
svojim trpljenjem, ko boš ugotovil, da ga je pozvročila 
tvoja programiranost, ne pa resničnost; in nenadoma boš 
spoznal, da si poln hvaležnosti za ta negativna čustva in 
do tega človeka ali dogodka, ki jih je povzročil. Stopi 
korak naprej! Oglej si vse, kar misliš, čutiš, govoriš in 
delaš, pa ti to na tebi ni všeč. Svoja negativna čustva, 
svoje napake, prikrajšanosti, zmote, navezanosti, 
nevroze, probleme, da, celo svoje grehe. Ali lahko vidiš 
v vsakem posebej neobhodno potreben del svojega 
razvoja, obljubo rasti in milosti zate in za druge, ki bi je 
nikoli ne bilo, če bi ne bilo te stvari, ki si jo tako 
zavračal? In če si povzročil bolečino in negativna čustva 
drugim, kaj nisi bil v tem trenutku njihov učitelj, orodje, 
ki je vanje zasadilo kal odkrivanja samega sebe in rasti? 
Ali moraš vztrajati ob tem gledanju, v svojem gledanju, 
dokler ne vidiš, da je vse to bila srečna krivda, potrebni 
greh, ki prinaša toliko dobrega tebi in svetu?
Če to zmoreš, bo tvoje srce preplavljeno z mirom, 
hvaležnostjo, Ijubeznijo in sprejemanjem vsake 
posamezne stvari. In odkril boš, kar ljudje od vsepovsod 
iščejo, pa nikoli ne najdejo, namreč izvir vedrine in 
veselja, ki se skriva v slehernem človeškem srcu.
22
POGLEJTE LILIJE
Zato vam pravim: ne bodite v skrbeh za svoje 
življenje . Poglejte ptice pod nebom! Poglejte lilije na 
polju.
Mt 6. 2S sl.

Vsakdo prej ali slej doživi izkustvo, ki je znano kot 
negotovost. Čutiš se negotov ob vsoti denarja, ki ga 
imaš v banki, ali ob količini ljubezni, ki ti jo izkazuje 
prijatelj, ali ob vrsti izobrazbe, ki si jo prejel. Ali pa imaš 
občutje negotovosti glede zdravja, svojih let ali svoje 
zunanjosti. Če bi zastavili vprašanje: "Kaj je razlog, da 
se čutiš negotovega?", bi skoraj zagotovo napačno 
odgovoril. Morda bi dejal: "Prijatelj me ne ljubi dovolj" ali 
"Nimam prave visokošolske izobrazbe, ki jo 
potrebujem," ali kaj takega. Z drugimi besedami: pokazal 
bi na neko zunanjo okoliščino, ker ne veš, da čustev 
negotovosti ne povzroča nekaj zunaj tebe, temveč le 
tvoja čustvena programiranost, nekaj, kar si si vtepel v 
glavo. Če spremeniš svoj program, bodo tvoji občutki 
negotovosti v sekundi izginili, četudi vse v zunanjem 
svetu ostane natanko tako, kakor je bilo prej. Kakšen 
človek se čuti čisto varnega praktično brez denarja v 
banki, kak drug se čuti negotovega, četudi ima milijone. 
Razlike ne povzroča količina denarja, ampak njuna 
programiranost. Nekdo nima prijateljev, pa se počuti 
popolnega, varnega v ljubezni Ijudi. Nekdo drug je 
negotov tudi v najbolj posesivnih in izključevalnih 
razmerjih. Spet je razlika v programiranosti 
izključevalnih razmerij. Spet je razlika v programiranosti.
Če želiš opraviti s svojimi občutki negotovosti, 
moraš dobro preučiti in razumeti štiri dejstva.
Prvič: Brez uspeha bo, če boš lajšal svoja občutja 
negotovosti s poskusi, da bi spremenil stvari zunaj sebe. 
Tvoji napori so lahko uspešni, večinoma pa niso. Lahko 
prinesejo nekaj olajšanja, toda olajšanje bo kratkotrajno. 
Tako ni vredno napora in časa, ki ju porabiš, ko 
zboljšuješ svoj telesni videz ali povečuješ kup denarja ali 
dobivaš ponovna zagotovila o ljubezni svojih prijateljev.
Drugič: To dejstvo te bo pripeljalo do tega, da se 
boš spoprijel s problemi, kjer v resnici je: v tvoji glavi. 
Pomisli na Ijudi, ki v natanko enakem položaju, kakor si 
zdaj ti, ne čutijo niti najmanjše negotovosti. Takih ljudi je 
kar nekaj. Zato problem ne leži v resničnosti zunaj tebe, 
temveč v tebi, v tvoji programiranosti.
Tretjič: Razumeti moraš, da je ta tvoja 
programiranost pobrana od negotovih ljudi; ko si bil še 
zelo mlad in sprejemljiv za vtise, so te s svojim 
obnašanjem in svojimi paničnimi reakcijami učili, da 
moraš vsakič, kadar zunanji svet ni v skladu z 
določenim vzorcem, v sebi ustvariti čustveni nemir, ki se 
imenuje negotovost. In storiti moraš vse, kar je v tvoji 
moči, da bi preuredil zunanji svet - zaslužiti več denarja, 
iskati več zagotovil, pomiriti jih in ugoditi ljudem, ki si se 
jim zameril, itd., itd.
- z namenom, da odženeš občutje negotovosti. 
Zgolj ugotovitev, da ti ni treba delati tega, da tako 
početje v resnici ne rešuje ničesar in da čustveni nemir 
ustvarjaš ti sam in tvoja kultura - ta ugotovitev sama te 
oddalji od problema in prinaša znatno olajšanje.
Četrtič: Kadarkoli si negotov glede tega, kaj se bo 
zgodilo v prihodnosti, se spomni tegale: v preteklih 
šestih mesecih ali letu dni si bil tako negotov glede 
dogodkov, ki pa si jih bil zmožen nekako obvladati, ko so 
nazadnje res prišli, zaradi spodbud in moči, ki ti jih je 
dajal vsakokratni določeni trenutek, ne pa zaradi vseh 
prejšnjih skrbi; ki so ti samo povzročale nepotrebno 
trpljenje in slabile tvoje čustvovanje. Reci si torej: "Če je 
kaj možno storiti glede prihodnosti, bom to storil takoj.
Potem bom to pustil pri miru in se umiril, da bom 
užival sedanji trenutek, kajti vsa izkušnja mojega 
življenja mi je pokazala, da moram uspešno opraviti 
stvari samo, ko so tu, ne pa preden se zgodijo. In da mi 
sedanjost vedno da spodbude in moči, ki jih potrebujem, 
da to izvršim."
Dokončno se ti bodo občutki negotovosti razpršili 
šele, ko boš dosegel tisto blaženo sposobnost ptic v 
zraku in cvetja v polju: živeti polno v sedanjosti, v 
vsakem trenutku posebej. Sedanji trenutek, pa naj bo še 
tako mučen, nikoli ni neznosen. Neznosno je to, o čemer 
misliš, da se bo zgodilo v petih urah ali v petih dneh; in 
besede, ki si jih nenehno govoriš v svoji glavi, na primer: 
"To je strašno, to neznosno, kako dolgo bo to trajalo" in 
tako dalje. Ptice in cvetje so bolj blaženi kot ljudje v tem, 
da ne poznajo, nimajo besed v svojih glavah, pa tudi ne 
skrbi, kaj njihove tovarišice mislijo o njih. Zato so tako 
popolne podobe kraljestva. Zato ne bodi zaskrbljen 
glede jutrišnjega dne. Jutrišnji dan bo poskrbel sam 
zase. Vsak dan ima dovolj svojih težav. Pred vsem 
drugim se odloči za božje kraljestvo in prišlo bo tudi vse 
- drugo.
23
SVETILKA TELESA
Svetilka tvojega telesa je oko. Kadar je tvoje oko 
zdravo, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je bolno, je tudi 
tvoje telo v temi.
Lk 1 l, 34

Mislimo, da bi bil svet odrešen, če bi le imel več 
dobrohotnosti in strpnosti. To ne drži. Sveta ne bosta 
rešili dobrohotnost in strpnost, temveč jasno mišljenje. 
Kaj koristi biti strpen do drugih, če si prepričan, da imaš 
ti prav, vsakdo, ki se s teboj ne strinja, pa je v zmoti? To 
ni strpnost, temveč popustljivost. To ne vodi do edinosti 
srca, temveč do delitve, kajti ti si zgoraj in drugi spodaj. 
To je položaj, ki vodi do občutka vzvišenosti s tvoje 
strani in zamere s strani tvojih sosedov, zato pa je hrana 
za vnaprejšnjo nestrpnost.
Resnična strpnost pride samo iz izostrene zavesti o 
kakor prepad globoki nevednosti vsakogar glede resnice. 
Kajti resnica je v bistvu skrivnost. Misel jo lahko čuti, 
toda ne more je doumeti, še manj izraziti. Naša 
prepričanja lahko pokažejo nanjo, ne morejo pa je zajeti 
v besede. Kljub temu ljudje vneto govorijo o vrednosti 
dialoga, ki je v najslabšem primeru prikrit poskus, da bi 
drugega prepričal o pravilnosti svojega stališča, v 
najboljšem pa ti bo preprečil, da bi postal kakor žaba v 
vodnjaku, ki misli, da je vodnjak edini svet, ki obstaja.
Kaj se zgodi, ko se žabe iz različnih vodnjakov 
zberejo k pogovoru o svojih prepričanjih in izkušnjah? 
Njihova obzorja se razširijo toliko, da vključijo dejstvo o 
obstoju še drugih vodnjakov. Toda še vedno nimajo 
slutnje o oceanu resnice, ki ga ni mogoče zapreti med 
stene miselnih vodnjakov. In naše uboge žabe so še 
naprej razdeljene in govorijo z izrazi tvoje in moje, tvoja 
izkušnja, tvoje prepričanje, moja in tvoja ideologija. 
Izmenjava formul ne obogati tiste, ki si jih izmenjajo, 
kajti formule delijo podobno kakor stene vodnjakov. Le 
neomejeni ocean zedinja. Da pa prideš do tega oceana 
resnice, ki ga ne vežejo formule, je bistveno to, da imaš 
dar jasnega mišljenja.
Kaj je jasno mišljenje in kako človek pride do 
njega? Prva stvar, ki jo moraš vedeti, je, da ne zahteva 
nobene velike učenosti. Tako je preprosto, da ga lahko 
doseže desetletni otrok. Ni potrebna učenost, marveč 
pozabljenje učenosti, ne nadarjenost, temveč pogum. To 
boč razumel, če pomisliš na otročiča v naročju kakšne 
stare, grde služkinje. Otrok je premlad, da bi bil prevzel 
predsodke starejših. Ko torej udobno leži v naročju te 
ženske, ne reagira na nalepke v svoji glavi, nalepke kot 
belka, črnka, grda, lepa, stara, mlada, mati, služkinja; ne 
reagira torej v skladu s takimi nalepkami, temveč z 
resničnostjo. Ta žena zadovoljuje otrokovo potrebo po 
Ijubezni in to je resničnost, na katero reagira, ne pa ime, 
podoba, vera, rasa in sekta te žene. Vse to je 
popolnoma nepomembno. Otrok še nima prepričanja, ne 
predsodkov. V takem okolju se lahko odvija jasno 
mišljenje. Da pa človek to doseže, mora pozabiti vse, 
kar se je naučil in začeti misliti kot otrok, ki je brez 
preteklih izkušenj in še ni programiran, kar oboje tako 
zasenčuje naš način gledanja na resničnost.
Poglej vase in razišči svoje reakcije na Ijudi in 
razmere, pa te bo osupnilo, ko boš v ozadju svojih 
reakcij odkril miselnost, ki je polna predsodkov. Skoraj 
nikoli ne reagiraš na določeno resničnost tega in tega 
človeka ali stvari. Reagiraš na načela, ideologije, 
sisteme prepričanj, na ekonomske, politične, verske, 
psihološke sisteme prepričanj, na vnaprej določene ideje 
in predsodke, pa naj bodo pozitivni ali negativni. Vzemi 
vsakega posebej, človeka, stvar ali položaj, in poišči 
svojo pristranost, ki ločuje resničnost tu pred teboj od 
tvojih programiranih zaznav in tvojih projekcij. In ta vaja 
ti bo odkrila nekaj tako božanskega, kot ti lahko podari 
Sveto pismo.
Predsodki in prepričanja niso edini sovražniki 
jasnega mišljenja. Je še druga dvojica sovražnikov, ki se 
imenujeta želja in strah. Mišljenje, ki ni okuženo s 
čustvovanjem, namreč z željami in strahovi in 
nesebičnostjo, zahteva askezo, ki je prav strašljiva. 
Ljudje zmotno menijo, da se mišljenje dogaja v glavi. 
Dejansko pa se zgodi v srcu, ki najprej določi sklep, 
potem pa ukaže glavi, naj ustvari argumente, ki ga bodo 
branili. Tako je tu drugi vir božanskega razodetja. 
Razišči nekaj odločitev, do katerih si prišel, in poglej, 
kako jim je primešana sebičnost. To velja za vsako 
odločitev, razen če se je držiš začasno. Poglej na 
primer, kako trdno se držiš svojih ugotovitev o Ijudeh. Ali 
so take sodbe popolnoma brez čustva? Če misliš, da so, 
verjetno nisi pogledal dovolj skrbno.
To je glavni vzrok za nesoglasja in razdore med 
narodi in posamezniki. Tvoje koristi se ne ujemajo z 
mojimi, zato se tvoje razmišljanje in tvoja dognanja ne 
ujemajo z mojimi. Koliko ljudi poznaš, katerih mišljenje 
je vsaj včasih v nasprotju z njihovimi koristmi? 
Kolikokrat - kolikor pomniš - si sam razmišljal na tak 
način? Kako pogosto se ti je posrečilo, da si postavil 
neprepustno pregrado med mišljenjem v svoji glavi in 
strahovi ter željami, ki ti vznemirjajo srce? Vsakič, ko 
boš skušal opraviti to nalogo, boš razumel, da za jasno 
razmišljanje ni nujna inteligenca - njo je lahko pridobiti -, 
temveč pogum, ki uspešno kroti strah in želje, kajti v 
trenutku, ko nekaj želiš ali se nečesa bojiš, tvoje srce 
zavestno ali nezavedno stopi na pot tvojemu mišljenju.
Ta premislek je za duhovne velikane, ki so 
ugotovili, da zato, da bi našli resnico, ne potrebujejo 
znanstvenih formulacij, temveč srce, ki se znebi svoje 
programiranosti in sebičnosti vsakič, ko poteka 
razmišljanje; srce, ki nima česa varovati in ničesar ne 
dolguje slavohlepju, zato pusti mislim, da pohajkujejo 
svobodno, brez strahu in ovir ter iščejo resnico; srce, ki 
je vedno pripravljeno sprejeti nove dokaze in spremeniti 
svoje poglede. Potem tako srce postane luč, ki osvetljuje 
temo telesa vsega človeštva. Če bi vsi Ijudje imeli tako 
srce, ne bi še naprej o sebi razmišljali kot o komunistih 
ali kapitalistih, kot o kristjanih ali muslimanih ali budistih. 
Prav jasnost njihovega mišljenja bi jim pokazala, da so 
vsa razmišljanja, vsi pojmi, vsa prepričanja svetilke, 
polne teme, znamenja njihove nevednosti. In ob tem 
spoznanju bi se stene njihovih posamičnih vodnjakov 
sesedle in preplavil bi jih ocean, ki vse narode povezuje 
v resnici.
24
IZGUBLJENO - NAJDENO
Kdor svoje življenje najde, ga bo izgubil, in kdor 
izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.
Mt 10, 39

Ali te je kdaj presenetilo, da se tisti, ki se najbolj 
bojijo umreti, prav tako najbolj bojijo živeti? Da z begom 
pred smrtjo bežijo tudi pred življenjem?
Zamisli si človeka, ki živi na podstrešju v majhni 
luknji, kjer ni luči in je le malo zraka. Boji se priti dol, ker 
je slišal za ljudi, ki so padli po stopnicah in si zlomili vrat. 
Nikoli ne bo šel več čez cesto, ker je slišal za tisoče, ki 
jih je na cesti povozilo. In seveda, če ne more čez cesto, 
kako bo šel čez ocean ali preko celine ali iz enega sveta 
idej v drugega? Ta človek se oklepa svoje luknje na 
podstrešju, ker poskuša odvrniti smrt, s tem pa istočasno 
odvrača življenje.
Kaj je smrt? Izguba, izginotje, odhod, slovo. Če se 
oklepaš, nočeš izpustiti, nočeš reči zbogom, se upiraš 
smrti. In četudi tega morda ne uvidiš, se s tem upiraš 
tudi življenju. Življenje je namreč gibanje, ti pa si obtičal; 
življenje teče, ti pa miruješ; življenje je gibčno, 
svobodno, ti pa si ves trd in zledenel. Življenje vse stvari 
odnaša, ti pa si želiš stalnosti in trdnosti.
Tako se bojiš življenja in bojiš se smrti, ker se 
oklepaš. Če se ničesar ne oklepaš, če se ne bojiš izgubiti 
ničesar, si svoboden. Da tečeš kakor gorski potok, ki je 
vedno svež, se peni in živi.
So ljudje, ki ne morejo prenesti misli, da bi izgubili 
sorodnika ali prijatelja; rajši ne mislijo na to. Ali pa se 
bojijo izzvati in izgubiti priljubljeno teorijo ali ideologijo 
ali prepričevanje. Ali pa so prepričani, da ne bodo nikoli 
zmožni živeti brez tega ali onega dragocenega človeka, 
kraja ali stvari.
Ali želiš na kak način premeriti stopnjo svoje 
otrplosti in mrtvila? Opazuj, koliko bolečin občutiš, ko 
izgubiš priljubljeno misel, osebo ali stvar. Bolečina in 
potrtost izdajata tvojo privrženost, kajne? Zakaj si tako 
žalosten ob smrti Ijubljenega človeka ali ob izgubi 
prijatelja? Nikoli si nisi vzel časa, da bi resno premislil, 
da se vse stvari spreminjajo, minevajo in umirajo.
Zato te smrt, izguba in ločitev presenetijo. Rajši 
živiš na podstrešju svoje utvare in se delaš, kot da se 
stvari nikoli ne bodo spremenile, kot da bodo vedno 
enake. Prav zato takrat, ko življenje vdre vate, da 
razbije tvojo utvaro, doživljaš tako veliko bolečino.
Če hočeš živeti, moraš gledati resničnosti v obraz; 
tako boš odvrgel strah pred izgubo ljudi in razvijal čut za 
novost, spremembo in negotovost. Pregnal boš svoj 
strah pred izgubo znanega in veselo boš pričakoval tuje 
in neznano. Če iščeš življenje, je tu vaja, ki se bo 
mogoče izkazala za mučno, toda prinesla ti bo veselje 
svobode, če jo boš zmožen napraviti.
Vprašaj se, ali je kaj ali kdo, čigar izguba bi ti 
povzročila žalost. Morda si kdo izmed tistih, ki ne morejo 
prenesti niti misli na smrt ali izgubo staršev, prijatelja ali 
ljubljenega človeka. Če je tako in kolikor je tako, si 
mrtev. Kar moraš storiti, je to, da zdaj pogledaš v obraz 
smrti, izgubi, ločitvi od priljubljenih reči in ljubljenih oseb.
Izberi te stvari in osebe vsako posebej in si 
predstavljaj, da so mrtve, izgubljene ali za vedno ločene 
od tebe, in v srcu jim reci zbogom. Vsaki reci hvala in 
zbogom.
Doživel boš bolečino, doživel pa tudi to, da bo 
navezanost minila; potem bo v tvojo zavest priplavalo 
nekaj drugega - samota, ki raste in raste ter dobiva 
neskončno širino neba. V tej samoti je svoboda. V tej 
samoti je življenje. V tej nenavezanosti je volja, da bi 
tekel, užival, okušal in se naslajal ob vsakem novem 
trenutku življenja, ki je zdaj vse bolj prisrčno, ker je 
osvobojeno tesnobe, napetosti in negotovosti, 
osvobojeno strahu pred izgubo in smrtjo, ki vedno 
spremlja željo po stalnosti in privrženosti.
25
BODITE PRIPRAVLJENI
Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne 
mislite, bo prišel Sin človekov.
Mt 24, 44

Prej ali slej se v slehernem človeškem srcu pojavi 
želja po svetosti, duhovnosti, Bogu, ali imenuj to, kakor 
hočeš. Človek sliši mistike govoriti o božjem vse okoli 
njih, kar je v našem dosegu, kar bi napravilo naše 
življenje smiselno, lepo in bogato, če bi le mogli to 
odkriti. Ljudje imajo neko nejasno predstavo, kaj je to. 
Berejo knjige in se posvetujejo z guruji, ko poskušajo 
najti, kaj je tisto, kar morajo storiti, da bi dosegli to težko 
opredeljivo stvar, ki se imenuje duhovnost ali svetost. 
Pobirajo vse mogočne metode, tehnike, duhovne vaje, 
formule. Po letih neuspešnega truda pa jim upade 
pogum in so zmedeni ter se čudijo, kaj je bilo narobe. V 
glavnem dolžijo sebe. Če bi bili svoje tehnične vaje 
opravljali bolj redno, če bi bili bolj goreči ali bolj 
velikodušni, bi se jim bilo morda posrečilo. Posrečilo - 
kaj? Nimajo jasne zamisli, kaj natanko je ta svetost, ki jo 
iščejo, zagotovo pa vedo, da je njihovo življenje še 
zmeraj v neredu; še vedno so zaskrbljeni, negotovi in 
boječi, zamerljivi in neodpuščajoči, lakomni in 
slavohlepni in manipulatorski do ljudi. Zato se ponovno z 
obnovljeno vnemo vržejo na delo in v napore, o katerih 
mislijo, da so potrebni, da bi dosegli svoj cilj.
Nikoli se niso zamislili nad temle preprostim 
dejstvom: njihovi napori jih ne bodo nikamor pripeljali. 
Njihovi napori bodo stvari samo poslabšali, kakor so 
stvari še slabše, če ogenj gasiš z ognjem. Napor ne vodi 
do rasti. Napor, naj ima kakršnokoli obliko, naj bo to moč 
volje ali navada ali tehnika ali duhovne vaje, ne vodi do 
spremembe. V najboljšem primeru pripelje do zatrtosti in 
zakrivanja korenin bolezni.
Napor lahko spremeni obnašanje, ne spremeni pa 
človeka. Samo pomisli, kakšno miselnost izdajaš, če 
vprašaš: "Kaj naj storim, da dosežem svetost?" Kaj ni to, 
kakor da bi vprašal, koliko denarja moraš dati, da nekaj 
kupiš? Kakšno žrtev moram narediti? Kakšen režim 
sprejeti? Kakšne meditacije moram opravljati, da jo 
dosežem? Pomisli na moškega, ki želi osvojiti ljubezen 
ženske in skuša izboljšati svojo zunanjost ali okrepiti 
svoje telo ali spremeniti svoje obnašanje in uporabljati 
različne metode, da bi jo očaral.
Zares ne pridobiš Ijubezni drugega s tem, da 
uporabljaš različne metode, marveč s tem, da si oseba 
določene vrste. Tega pa nikoli ne dosežeš z naporom in 
metodami. Tako je tudi z duhovnostjo in svetostjo. Ne 
dosežeš je s tem, kar delaš. To ni udobnost, ki jo človek 
lahko kupi, ali nagrada, ki jo lahko osvoji. Pomembno je, 
kaj si, kaj postajaš.
Svetosti ne moreš doseči, saj je milost. Milost, ki se 
imenuje zavedanje, milost, ki se imenuje gledanje, 
opazovanje, razumevanje. Če bi le prižgal luč zavedanja 
in ves dan opazoval sebe in vse okoli, če bi se videl v 
odsevu ogledala zavedanja, kakor vidiš svoj obraz v 
odsevu ogledala, se pravi pravilno ,jasno, natančno 
takega, kakor si, brez najmanjše izkrivljenosti ali 
dodatka, in če bi opazoval ta odsev brez kakršnekoli 
sodbe ali obsojanja, bi doživel vseh vrst čudovite 
spremembe, ki se bodo zgodile v tebi. Ne boš pa imel 
teh sprememb v oblasti in ne boš jih mogel naprej 
načrtovati ali odločati, kako in kdaj naj se uresničijo. To 
zavedanje brez razsojanja je edino, ki zdravi, spreminja 
in človeku pomaga rasti. Toda na svoj način in ob 
svojem času!
Česa konkretno se moraš zavedati? Svojih reakcij 
in odnosov. Vsakič, ko si skupaj s kakšnim človekom, 
katerimkoli človekom, ali ko si v naravi ali v kakšnem 
posebnem položaju, reagiraš na več načinov: pozitivno 
in negativno. Preučuj te reakcije, premišljuj, kaj so v 
resnici ali od kod prihajajo, ne da bi si pridigal ali čutil 
krivdo ali kakršnokoli željo, se niti malo ne trudi, da bi jih 
spremenil. To je vse, kar človek potrebuje, da se 
uresniči svetost.
Toda - kaj ni zavedanje samo tudi napor? Ne, če si 
ga kdaj okusil. Kajti tedaj boš razumel, da je budnost 
užitek, užitek majhnega otroka, ki se začuden napoti 
odkrivat svet. Kajti celo če zavedanje odkrije v tebi 
neugodne stvari, vedno prinaša osvobojenje in veselje. 
Tedaj boš spoznal, da nezavedno življenje ni vredno 
življenja. Prepolno je teme in bolečine. Če se pri 
uresničevanju zavedanja najprej pojavi neka 
brezvoljnost, se ne sili. To bi spet bil napor. Samo 
pozoren bodi na svojo brezvoljnost, ne da bi sodil ali 
obsojal. Potem boš razumel, da zavedanje vključuje tudi 
veliko napora, kolikor si ga dela ljubimec, da gre do 
svoje ljubljene, ali kolikor si ga dela lačen človek, da 
poje svojo hrano, ali gornik, da dospe na vrh svoje 
ljubljene gore. Toliko moči porabi, toliko preživi celo 
muke, toda to ni napor, to je zabava! Z drugimi 
besedami: zavedanje je dejavnost brez napora.
Ali ti bo zavedanje prineslo svetost, ki si jo tako 
želiš? Da in ne. Dejstvo je, da nikoli ne boš vedel. Kajti 
resnična svetost, tista, ki je ne dosežeš s tehniko, napori 
in zatiranjem, resnična svetost se popolnoma nič ne 
zaveda sebe. Niti najmanj se ne boš zavedal, da je v 
tebi. Poleg tega ti bo vseeno, kajti celo želja, da bi bil 
svet, bo izginila, ko boš od trenutka do trenutka živel 
življenje, ki mu bo zavedanje prineslo polnost, srečo in 
prozornost. Dovolj je, da si buden in pozoren. Kajti v tem 
stanju bodo tvoje oči videle Odrešenika. Nič drugega, 
prav nič drugega. Ne varnost, ne ljubezen, ne lastnina, 
ne lepota, ne moč, ne svetost - nič drugega ne bo več 
pomembno.

V zbirki "Dravlje" je doslej izšlo: 
Anthony de Mello:
	PTIČJA PESEM, Zrna modrosti iz svetovnih 
verstev Četrta izdaja, Ljubljana 1992, pošlo
	MINUTA MODROSTI velikih VERSTEV 
Ljubljana 1988 
	ZVIRII Meditacije življenja Ljubljana 1990
	ŽABJA MOLITEV I Meditativne zgodbe 
Ljubljana 1990
	ŽABJA MOLITEV II Meditativne zgodbe 
Ljubljana 1990, pošlo
	SADHANA Pot k Bogu Tretja izdaja, Ljubljana 
1991
	ZAVEDANJE Ljubljana 1991
	BOŽJI DOTIK Ljubljana 1993

Miha Žužek: 
	VZVALOVANA BIT Druga izdaja, Ljubljana 1989

Reinhold Stecher:
	SPOROČILO GORA Ljubljana 1989

Pierre Teilhard de Chardin:
	HVALNICA VESOLJA Ljubljana 1990, pošlo

Kahlil Gibran: PREROK Ljubljana 1991
	Karl Rahner MOLITEV Ljubljana 1991

Franc Kejžar: PRAVLJICA O TIŠINI

John Powell:
	ZAKAJ SE TI BOJIM POVEDATI KDO SEM? 
Ljubljana 1992, pošlo

Henri J. M. Nouwen:
	POT SRCA Ljubljana 1992

Kazalo
Anthony De Mello	1
POT DO LJUBEZNI	1
UVOD	1
DOBIČEK IN IZGUBA	2
ŠIVANKINO UHO	2
SLEPI VIDIJO	3
NEBESA SO BLIZU	4
KAJ NAJ STORIM?	4
ŽALOSTEN JE ODŠEL	5
ŠE ENO MILJO	6
NE SODITE	7
NE BO OSTAL KAMEN	7
KAKO DAJATI?	8
KAČE IN GOLOBI	9
LJUDJE NASILJA	10
BODI NEPRISTRANSKI	11
EDEN JE UČITELJ	11
POSTANITE KAKOR OTROCI	12
LJUBITE SE MED SEBOJ	13
NE GLEJ NAZAJ	14
LJUBITE SVOJE SOVRAŽNIKE	14
CESTNINARJI IN GRE.ŠNIKI	15
BODITE ČUJEČI	16
TRPLJENJE IN SLAVA	17
POGLEJTE LILIJE	17
SVETILKA TELESA	18
IZGUBLJENO - NAJDENO	19
BODITE PRIPRAVLJENI	20
V zbirki "Dravlje" je doslej izšlo:	21
Kazalo	21

Anthony De Mello	POT DO LJUBEZNI




20
By (MŠ)2  '95