Anthony De Mello POT DO LJUBEZNI Naslov izvirnika: The Way to Love, originally published as Call to Love: the last meditations of Anthony De Mello Copyright (C) 1991 by Gujarat Sahitya Prakash of Anand, India Imprimi potest: Lisbert DSouza, S.J. Provincial of Bombay March 11,1991 Imprimatur: + Stanislavus Fernandes, S.J. Bishop of Ahmedabad March 18,1991 Po mnenju ministrstva za kulturo z dne 14.1. 1994, št. 415-5/94 mb, šteje ta knjiga med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od predmeta proizvodov. Izdal: Župnijski urad Ljubljana Dravlje Odgovarja: Lojze Bratina Oprema: Mihaela Svetek Prevod: Lojze Štrubelj Tisk: Reklam Gorica -1994 UVOD Ko sem pred leti prvič slišal za Tonyja de Mella S.J., nisem verjel, kar sem slišal. Zgodba, ki jo bom povedal, je v knjigi, ki jo imate v rokah. Povedali so mi, da Tony vodi duhovne vaje za šestdeset jezuitskih sobratov in jim dnevno govori po šest ur. Spominjam se, da sem rekel: "Noben jezuit ne posluša drugega jezuita po šest ur dnevno in to enajst dni." Ker so še naprej to trdili, se spominjam, da sem vprašal: "Kdo je že opravil duhovne vaje?" Omenjali so imena nekaterih pomembnih jezuitov (vsaj po mojem so bili pomembni). Bilo mi je kakor Tomažu v Svetem pismu, ki je dvomil, in sem rekel: "To moram sam videti in slišati." Tako se je začelo potovanje z možem, ki se je tako globoko vtisnil v moje življenje, da po letih v sebi nisem več prepoznal človeka, kakršen sem bil v preteklosti. Pa ne samo jaz. Tisoči drugih kakor jaz. Priložnost, ko sem se prvič srečal s Tonyjem de Mellom, se mi zdaj zdi prozaična. Prosili so ga, da bi za konec tedna imel duhovne vaje za skupino laikov. Pristal je, da bo to storil, ko se bo vračal iz Rima v Indijo. Prosil sem ga, če bi se lahko udeležil teh duhovnih vaj, da bi vsaj srečal in doživel tega človeka. Bil je nepozaben konec tedna v Saddle Riverju v državi New Jersey, sredi februarskega snega. Nikoli ne bom pozabil občutka osvoboditve; pomena, ki ga je dal duhovnosti, molitvi, smislu življenja; njegove duhovitosti; njegovega čudovitega pripovedovanja zgodb. Vse je bilo podano v tako osebnem slogu! Po letih je preko satelitske televizije govoril več kakor tri tisoč študentom in ohranil isti osebni slog. "Pred skoraj dvanajstimi leti," je omenil, "sem odkril nekaj, kar je zrevolucioniralo moje življenje." Srečal je voznika rikše v Kalkuti, ki mu je bilo ime Rinsai; čeprav je umiral zaradi hude bolezni. in je bil tako ubog, da je pred smrtjo prodal svoje okostje, je to bil človek polne vere in notranjega veselja. "Nenadoma sem spoznal," je nadaljeval Tony, "da imam pred seboj mistika, ki je ponovno odkril življenje. Bil je živ, jaz pa sem bil mrtev. Bil je človek, ki je v teku življenja ponovno uresničil samega sebe." Razlog, zakaj pravim, da je ta zgodba mojega srečanja s Tonyjem povezana v knjigo, ki jo boste brali, je v tem, da sem bil močno presenečen, ko mi je rokopis prišel v roke - čeprav mi je bilo vse zelo domače, kar je pisal (in govoril) -, kako so te kratke, pa tako močne meditacije izzvale ista občutja, ki sem jih izkusil, ko sem ga srečal prvič. Prav branje teh strani mi je vrnilo čudoviti občutek izziva, duhovnega izziva, ki ga je Tony znal tako mojstrsko podati. V značaju Tonyja de Mellaje bila neka temeljna poštenost, s katero je ponovno vrednotil vse v svojem osebnem življenju. In to je bila tista poštenost, ki jo je tako uspešno delil vsem, ki so ga hoteli poslušati. Njegove primere, njegove pripovedi, njegova zgovorna kritika svetih krav - vse je v tej knjigi bleščeče začinjeno - so mi navdihnili ponovno ovrednotenje mojega lastnega življenja. Tega mi nikoli ni bilo žal. Vzemi sleherno teh meditacij in jo nosi s seboj ves dan. Oporekaj njegovim idejam, premelji njegove misli, potem pa umolkni. Zaznal boš, kako se bo v tvojem srcu brez napora zgodila sprememba, prebujajoče spoznanje, čudovit mir, kakršnega doživiš ob strmenju v zvezde ali ob pogledu na lep sončni vzhod ali ob preblisku nežnega ljubečega pogleda v očeh tvojega ljubljenega bitja. Tako bo učinkoval ta duhovni biser. S seboj moraš prinesti le polno srce in duha, ki išče. J. Francis Stroud, S.J. The Center for Spirituel Exchange Fordham University Bronx, N.Y. 1 DOBIČEK IN IZGUBA Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi? MT 16,26 Spomni se občutka, ki ga imaš, kadar te kdo pohvali, kadar ti pritrjuje, te sprejme, ti ploska. Potem pa postavi nasproti temu občutek, ki se v tebi pojavi, ko gledaš sončni zahod ali vzhod ali naravo nasploh, ali ko bereš knjigo ali gledaš film, ki te močno razveseli. Vživi se v ta občutek in ga postavi nasproti prvemu, namreč tistemu, ki se je v tebi rodil, ko so te pohvalili. Razumi, da prva vrsta občutka prihaja od samopoveličevanja, samo-priznanja. To je posveten občutek. Drugi prihaja od samoizpolnitve, čutenja duše. Drugo nasprotje: spomni se, kakšno je tvoje občutje, kadar se ti nekaj posreči, kadar osvojiš vrh, kadar zmagaš pri igri, stavi ali dokazovanju. Postavi ga nasproti občutju, ki te obhaja, kadar te delo, ki ga opravljaš, v katero si poglobljen, ali delovanje, s katerim si trenutno zaposlen, res veseli. Ponovno pazi na kakovostno razliko med posvetnim občutkom in občutjem duše. Še eno nasprotje: spomni se, kaj si občutil, ko si imel moč, ko si bil gospodar, ko so ljudje gledali nate navzgor, ko so od tebe prejemali ukaze, ali ko si bil priljubljen. In postavi nasproti temu svetnemu občutju občutje prisrčnosti, tovarištva, trenutke, ko si se globoko veselil v družbi prijatelja ali skupine, v kateri je bilo šale in smeha. Ko si to storil, skušaj razumeti resnično naravo svetnega občutja samopoviševanja, samočastja. Ni naravno; iznašli sta ga tvoja družba in tvoja omika, da bi te napravili uspešnega in laže obvladljivega. Ta občutja ne dajejo hrane in sreče, ki se porajata, ko človek opazuje naravo ali uživa v družbi prijateljev ali v kakšnem delu. Ta ustvarjajo vznemirljivost, dražljivost in praznino. Potem opazuj sebe v teku dneva ali tedna in pomisli, koliko dejanj si izvršil, koliko opravil si se lotil brez želje po tej vznemirljivosti, po teh dražljivostih, ki rodijo samo praznino, želje po pozornosti, odobravanju, slavi, priljubljenosti, uspehu in moči. In poglej ljudi okoli sebe! Ali je med njimi kdo, ki ni postal žrtev teh svetnih občutij? Kdo, ki ga ne obvladujejo, ki ne čuti lakote po njih, ne porabi vsake minute svojega budnega življenja v zavednem ali nezavednem prizadevanju po njih? Če boš to videl, boš razumel, kako ljudje skušajo pridobiti svet in s tem izgubljajo svojo dušo. Kajti živijo prazno, brezdušno življenje. Primera o življenju zate, da jo pretehtaš: Skupina turistov sedi v avtobusu, ki vozi skozi čudovito lepo pokrajino. Jezera in gore, zelena polja in reke. Toda zavese v avtobusu so spuščene. Potniki nimajo niti najmanjše predstave, kaj je za okni avtobusa. Ves čas potovanja mine v prepiru, kdo bo sedel na častnem sedežu, komu bodo ploskali, koga bodo posebej upoštevali. In tako ostane do konca potovanja. 2 ŠIVANKINO UHO Laže gre kamela skozi šivankino ulto, kakor bogatin v božje kraljestvo MK 10,25 Kaj človek lahko stori, da bi dosegel srečo? Nič takega ni, kar bi ti ali kdo drug mogel storiti. Zakaj? Zaradi preprostega razloga, ker si prav zdaj že srečen. Kako torej moreš doseči, kar že imaš? Če je temu tako, zakaj te sreče, ki je že v tebi, ne okušaš. Ker tvoja miselnost ves čas ustvarja nesrečo. Opusti to nesrečo iz svojih misli, pa bo sreča, ki je že ves čas v tebi, takoj prišla na površje. Kako človek opusti nesrečo? Ugotovi, kaj jo povzroča, in neomajno opazuj njen vzrok! Sama od sebe bo izginila. Če skrbno pogledaš, boš videl, da je ena sama stvar, ki povzroča nesrečo. Ime ji je Navezanost. Kaj je navezanost? Čustveno otepanje, ki ga povzroča prepričanje, da brez neke določene stvari ali osebe ne moreš biti srečen. To čustveno oklepanje je sestavljeno iz dveh prvin, pozitivne in negativne. Pozitivna prvina je preblisk sreče in vznemirjenosti, prevzetost, ki jo doživiš, ko dobiš, na kar si navezan. Negativna prvina je občutek ogroženosti in napetosti, ki vedno spremlja navezanost. Zamisli si človeka, ki golta hrano v koncentracijskem taborišču; z eno roko nosi hrano v usta, z drugo jo varuje pred sosedi, da jo ne pograbijo v trenutku, ko bo popustila njegova pazljivost. V tem imaš popolno podobo navezanega človeka. Tako te navezanost že po svoji naravi dela ranljivega za čustveno razburjenost in vedno grozi, da bo uničila tvoj mir. Kako torej moreš pričakovati, da bo navezan človek stopil v ocean sreče, ki se imenuje božje kraljestvo? Kakor zaman pričakuješ, da bo kamela šla skozi šivankino uho! Žalostno pri navezanosti je to, da če ne doseže svojega predmeta, naredi človeka nesrečnega, če pa ga doseže, to ne pomeni sreče - povzroči samo preblisk veselja, ki mu sledi dolgočasje; vedno pa ga seveda spremlja strah, da bi mogel predmet navezanosti izgubiti. Boš rekel: "Ali ne bi mogel ostati navezan vsaj na eno stvar?" Na kolikor hočeš. Toda za vsako navezanost boš plačal ceno z izgubo občutka sreče. Premisli tole: narava navezanosti je taka, da ena sama navezanost, ki ji ni bilo ustreženo, preži nad tvojim srcem in te dela nesrečnega, tudi če zadostiš mnogim v teku enega samega dne. Nobenega načina ni, da bi dobil bitko nad navezanostmi. Kot bi iskal vodo brez vlage, tako lahko iščeš tudi navezanost brez občutka nesreče! Nihče še ni živel, ki bi se pojavil s formulo, kako zadržati predmete navezanosti brez boja, skrbi, strahu in - prej ali slej - poraza. Samo ena pot je do zmage v boju nad navezanostmi: opustiti jih. V nasprotju s splošnim prepričanjem je opustiti navezanosti lahko. Le videti moraš, toda res videti naslednje resnice. Prva resnica: Držiš se zmotnega prepričanja, namreč prepričanja, da brez te in te določene osebe ali stvari ne boš srečen. Ustavi se ob vsaki svoji navezanosti posebej in spoznaj, kako zmotno je to prepričanje. Lahko da boš v svojem srcu čutil odpor, toda v trenutku, ko boš spoznal, bo takoj nastala čustvena posledica, prav v tistem trenutku navezanost izgubi svojo moč. Druga resnica: Če stvari samo uživaš in se upiraš, da bi se nanje navezal, se pravi, upiraš se, da bi se držal zmotnega prepričanja, da brez njih ne boš srečen, ti je prihranjen ves boj in čustveni napor, da bi jih varoval in hranil zase. Ali se ti je posvetilo, da lahko zadržiš vse predmete svoje navezanosti in jih ne opustiš, se ne odpoveš niti enemu, pa lahko še bolj uživaš na osnovi nenavezanosti, neoklepanja, ker si zdaj miren, sproščen in neogrožen v svojem uživanju? Tretja in zadnja resnica: Če se navadiš uživati vonj tisočerih cvetlic, se ne boš oklepal ene ali trpel, če je ne moreš dobiti. Če imaš tisoč priljubljenih jedi, bo izguba ene neopažene šla mimo, tvoj občutek sreče pa bo neokrnjen. Toda prav tvoje navezanosti ti branijo, da ne razviješ širšega in raznovrstnejšega okusa za stvari in ljudi. V luči teh treh resnic nobena navezanost ne more preživeti. Toda luč mora, če naj bo uspešna, svetiti brez prenehanja. Navezanosti lahko uspevajo samo v temi slepila. Bogatin ne more stopiti v kraljestvo veselja ne zato, ker bi želel biti hudoben, temveč zato, ker si izbere slepoto. 3 SLEPI VIDIJO Za sodbo sem prišel na ta svet, da spregledajo tisti, ki ne vidijo, in oslepijo tisti, ki vidijo. Jn 9,39 Pravijo, da je ljubezen slepa. Pa je? V resnici ni nobena reč na zemlji tako jasnovidna, kakor Ijubezen. Slepa ni ljubezen, marveč navezanost. Navezanost je stanje, ko se človek nečesa oklepa, kar prihaja od zmotnega prepričanja, da je nekaj ali nekdo potreben za tvojo srečo. Ali si na kaj navezan - na ljudi ali stvari, o katerih si zmotno prepričan, da brez njih ne moreš biti srečen? Napiši si seznam kar zdaj, preden začnemo razmišljati, kako te pravzaprav delajo slepega. Pomisli na politika, ki se je prepričal, da ne bo srečen, dokler ne bo dosegel politične moči. Njegovo iskanje moči otopi njegovo občutljivost za vse drugo v življenju. Komaj ima nekaj časa za svojo družino in prijatelje. Nenadoma na vsa človeška bitja gleda in nanje reagira glede na to, ali pomenijo njegovi častihlepnosti podporo ali grožnjo. In tistih, ki ga ne morejo ne ogroziti ne podpirati, še opazi ne. Če je poleg želje po moči navezan še na druge reči, kakor na spolnost ali denar, je ubogi človek postal v svojih dojemanjih tako omejen, da se lahko reče, da je slep. Vsakdo to vidi, sam človek pa ne. To je položaj, ki povzroči zavrnitev Mesije, zavrnitev resnice, lepote in dobrote, ker je človek postal slep in jih ne opazi. Zdaj si zamisli sebe, kako poslušaš orkester, v katerem je boben tako glasen, da ni mogoče slišati kaj drugega. Če hočeš uživati simfonijo, moraš biti dovzeten za vsak instrument v orkestru. Če hočeš biti v stanju, ki se imenuje ljubezen, moraš biti občutljiv za enkratnost in lepoto vsake posamične stvari in človeka ob sebi. Komaj je mogoče reči, da ljubiš tisto, česar niti ne opaziš; in če opaziš le nekaj bitij, izključuješ pa druga, to nikakor ni Ijubezen, kajti ljubezen nikogar ne izključuje; objema celotno življenje; posluša simfonijo kot celoto ne pa le en ali drugi glasbeni instrument. Pomisli za trenutek in poglej, kako tvoje navezanosti izsušujejo življenjsko simfonijo; nič manj kakor otopi politika navezanost na moč in gospodarstvenika navezanost na denar, otopita pa smisel za napev življenja. Ali pa poglej stvar na drug način: neizmerna množina informacij nenehno priteka iz sveta skozi čute, tkivo tvojih telesnih organov. Le neznaten del teh informacij doseže tvojo zavest. Podobno je neizmerni množini povratnih informacij poslanih predsedniku države; le majhen del pride končno do njega. Nekdo jih v predsednikovem uradu kritično izbere in obdela. Kdo odloča, kaj bo nazadnje prišlo do tvoje zavesti od vse tvarine, ki se steka iz sveta? Tri cedila so odločila: najprej tvoje navezanosti, drugič tvoja prepričanja in tretjič tvoji strahovi. Tvoje navezanosti: Obvezno boš moral poiskati, kar jih podpira ali jim grozi, in slep boš za vse drugo. Drugo te ne bo zanimalo nič bolj, kakor pohlepnega gospodarstvenika ne zanima nič drugega, le tisto, kar prinaša denar. Tvoja prepričanja: Samo poglej fanatika, ki opazi le to, kar potrjuje njegovo prepričanje in se zapira pred vsem, kar ga ogroža, pa boš razumel, kaj ti povzročajo tvoja prepričanja. Pa še tvoji strahovi: Če bi vedel, da boš v tednu dni usmrčen, bi to osredotočilo tvojo misel in izključilo vse drugo. To storijo strahovi: neustavljivo zapičijo tvojo pozornost v nekatere stvari, druge pa izključujejo. Zmotno misliš, da te tvoji strahovi varujejo, da so te tvoja prepričanja oblikovala v to, kar si in ti tvoje navezanosti prinašajo v življenje vznemirljivost in varnost. Ne vidiš pa, da so v resnici pregrada med teboj in simfonijo življenja. Seveda je nemogoče, da bi se človek popolnoma zavedal vsake note življenjske simfonije. Če pa se tvoj duh reši ovir in se čuti odprejo, boš začel dojemati stvari, kakor so, in boš v stiku z resničnostjo in očarala te bo harmonija vesolja. Potem boš razumel, kaj je Bog, kajti nazadnje boš vedel, kaj je Ijubezen. Glej takole: ljudi in stvari ne vidiš, kakršne so, temveč kakršen si ti. Če jih želiš videti, kakršne so, moraš paziti na svoje navezanosti in strahove, ki jih rodijo tvoje navezanosti. Kajti ko gledaš življenje, tvoje navezanosti in strahovi odločajo, kaj boš opazil in kaj spregledal. Karkoli opaziš, ima potem oblast nad tvojo pozornostjo. In ker pri tem gledanju izbiraš, je tvoja podoba o stvareh in ljudeh okoli tebe neresnična. Čim bolj živiš s tem izkrivljenim pogledom, bolj postajaš prepričan, da je to edina resnična podoba sveta, kajti tvoje navezanosti in strahovi še naprej obdelujejo prihajajoče podatke na način, ki krepi tvojo podobo. Tu je vir tvojih prepričanj: uhojeni, nespremenljivi načini gledanja na resničnost, ki sploh ni uhojena in nespremenljiva, marveč v neprestanem gibanju in spreminjanju. Tako to ni več resnični svet, s katerim sodeluješ in ga imaš rad, temveč svet, ki ga je ustvarila tvoja glava. Šele ko boš izgnal svoja prepričanja ter svoje strahove in navezanosti, ki jih porajajo, boš osvobojen neobčutljivosti, ki te dela gluhega in slepega zase in za svet. 4 NEBESA SO BLIZU Spreobrnite se, približalo se je božje kraljestvo. MT 4, I7 Predstavljaj si, da imaš radio, ki ujame samo eno postajo, če še tako vrtiš gumb. Ne moreš uravnati glasnosti. Občasno je glas komaj slišen, potem pa je spet! tako glasen, da ti tvoj bobnič skoraj poči. Še več: nikakor ga ni mogoče obrniti in utišati: včasih je počasen, pa nepričakovano spet zarjove, ko želiš počivati in spati. Kdo bi vzdržal pri takem radiu?! Če pa se tvoje srce obnaša tako bedasto, ga ne samo sprejemaš, temveč to imenuješ normalno in človeško. Spomni se, kako so te neštetokrat premetavala tvoja čustva, da si trpel muke jeze, potrtosti, strahu, a v vseh primerih je bilo tako zato, ker se je tvoje srce zapičilo v to, da moraš dobiti nekaj, česar nimaš, ali ohraniti nekaj, kar že imaš, ali se ogniti nečemu, česar ne maraš. Zaljubljen si bil, pa si občutil zavrnitev ali Ijubosumje; nenadoma sta se vsa tvoja misel in srce osredotočila na, to edino stvar, pa se je gostija življenja v tvojih ustih spremenila v pepel. Bil si ves usmerjen v zmago na volitvah, pa je hrup boja preprečil, da nisi slišal petja ptic: tvoja častihlepnost je udušila vsak drug glas. Pred teboj je bila možnost resne bolezni ali izguba ljubljenega človeka, pa se nisi mogel ob ničemer zbrati. Na kratko: V trenutku, ko se na nekaj navežeš, preneha delovati ta ljubeznivi aparat, ki se imenuje človeško srce. Če hočeš popraviti svoj radio, se moraš naučiti radiomehanike. Če želiš spremeniti svoje srce, moraš dolgo, resno razmišljati o štirih osvobajajočih resnicah. Toda najprej izberi neko navezanost, ki ti povzroča težave, nekaj, česar se oklepaš, nekaj, česar se bojiš, ali nekaj, kar si želiš. Imej to navezanost v mislih, ko boš poslušal tele resnice: Prva resnica: Izbrati moraš med svojo navezanostjo in srečo. Obojega ne moreš imeti. Takoj, ko se na nekaj navežeš, tvoje srce ni v dobrem stanju in je na tleh tvoja zmožnost, da bi živel veselo, brezskrbno, vedro življenje. Poglej, kako je to res glede navezanosti, ki si jo izbral. Druga resnica: od kod tvoja navezanost? Nisi se z njo rodil. Pognala je iz laži, ki sta ti jo izrekla tvoja družba in tvoja kultura, ali iz laži, ki si si jo dopovedal sam, namreč: brez tega ali onega, brez tega ali onega človeka ne morem biti srečen. Le odpri oči in poglej, kako je to narobe. Sto in sto ljudi je, ki so popolnoma srečni brez te reči ali človeka ali položaja, po katerih hrepeniš in si se zanje prepričal, da ne moreš živeti brez njih. Zato izberi: ali želiš svojo navezanost ali svobodo in srečo? Tretja resnica: če želiš biti v polnosti živ, moraš razvijati čut, da gledaš stvari v pravi luči. Življenje je neskončno večje kot ta malenkost, na katero je navezano tvoje srce in ki si ji dal moč, da te tako vrže s tira. Da, malenkosti; kajti če boš živel dovolj dolgo, bo prav lahko prišel dan, ko bo to nehalo biti pomembno. Niti na misel ne bo več prišlo - tvoja lastna izkušnja bo to potrdila. Prav kakor se danes komaj še spominjaš in te niti najmanj ne prizadenejo tiste neštete malenkosti, ki so v preteklosti tako begale tvoje srce. In tako te četrta resnica pripelje do neogibnega sklepa, da je ni stvari ali osebe zunaj tebe, ki bi imela moč, da te napravi srečnega ali nesrečnega. Če se tega zavedaš ali ne, ti in samo ti odločaš, ali boš srečen ali nesrečen. Ali se boš oklepal svoje navezanosti ali ne, kakršen že bo položaj. Ko te misli premišljuješ, se lahko zaveš, da se jim tvoje srce upira, jih spodbija ali odklanja, da bi jih sploh videlo. To je znamenje, da še nisi dovolj trpel zaradi svoje navezanosti, da bi resno želel nekaj storiti s svojim duhovnim radiom. Ali pa se morda tvoje srce nič ne upira tem resnicam; če je tako, bodi vesel. Kesanje, preoblikovanje srca se je začelo in božje kraljestvo, veselo, brezskrbno življenje otrok - ti je nazadnje na dosegu. Na tem si, da posežeš po njem in si ga osvojiš. 5 KAJ NAJ STORIM? Učitelj, kaj naj dobrega storim, da dosežem večno življenje? MT 19,16 Zamisli si, da si v koncertni dvorani in poslušaš nadvse prijetno glasbo pa se nenadoma spomniš, da si pozabil zakleniti avto. Skrbi te zaradi avta, pa ne moreš iz dvorane, ne moreš pa tudi uživati glasbe. To je odlična podoba življenja, kakor ga živi večina ljudi. Življenje je namreč simfonija za tiste, ki imajo ušesa, da slišijo; toda res redki so ljudje, ki glasbo slišijo. Zakaj? Ker pridno poslušajo hrup, ki sta jim ga v glave vnesli njih pogojenost in programiranost. To in še kaj - navezanosti! Navezanost je največji ubijalec življenja. Da boš res slišal simfonijo, moraš biti občutljiv za vsak glas slehernega instrumenta v orkestru. Če bi te veselil samo boben, ne bi več slišal simfonije, ker bi ropot bobna preglasil druge instrumente. Lahko, da ti je bolj pri srcu ali boben ali violina ali klavir; nič hudega, saj posebna nagnjenost ne škoduje tvoji zmožnosti, da slišiš in uživaš druge instrumente. Toda v trenutku, ko se tvoje nagnjenje spremeni v navezanost, za druge glasove otopiš; nenadoma jih začneš podcenjevati. In slepi te tudi tvoj izbran instrument, ker mu daješ veliko večjo ceno, kakor si zasluži. Zdaj pa poglej osebo ali stvar, na katero si navezan: nekoga ali nekaj, čemur si izročil moč, da te napravi srečnega ali nesrečnega. Opazuj, kako si zaradi osredotočenosti na to, da osvojiš to osebo ali stvar in si jo pridržiš in jo edini uživaš in izključiš druge osebe in stvari, in si zaradi svoje obsedenosti s to osebo ali stvarjo manj občutljiv za drugo. Otopel si. Imej poguma, da boš videl, kako si postal poln predsodkov in slepote ob tem predmetu svoje navezanosti. Ko boš to videl, boš začutil željo, da se osvobodiš vsake navezanosti. Vprašanje pa je, kako? Odpoved in ogibanje ne pomagata, kajti če preženeš glas bobna, te to spet napravi otopelega in neobčutljivega, enako kakor izključno osredotočenje na boben. Ni ti potrebna odpoved, temveč razumevanje, budno spoznanje. Če so ti tvoje navezanosti povzročile trpljenje in žalost, je to pomoč pri razumevanju. Pomoč je tudi to, če si vsaj enkrat v življenju doživel sladki občutek svobode in uživanja življenja, ki ga prinaša nenavezanost. Pomaga tudi to, da zavestno paziš na zvoke drugih instrumentov, v orkestru. Toda to ni nadomestek za budno zavest, ki ti predoči izgubo, ki jo utrpiš, če preveč ceniš boben in imaš gluho uho za druge instrumente v orkestru. Tisti dan, ko se to zgodi in preneha tvoja navezanost na boben, ne boš več rekel svojemu prijatelju: "Kako si me osrečil." Ko rečeš kaj takega, namreč laskaš njegovemu jazu in ga zapeljuješ v željo, da bi ti spet ustregel. In delaš si utvaro, da je tvoja sreča odvisna od tvojega prijatelja. Rajše reci: "Ko sva se srečala, se je rodila sreča." To pušča občutek sreče nedotaknjen od tvojega in njegovega ego. Nobeden od vaju si ne more pripisovati zasluge zanjo. In to vama omogoča, da se; razideta nenavezana drug na drugega ali na doživetje, ki ga je prineslo vajino srečanje, kajti nista uživala drug v drugem, temveč v simfoniji, ki se je rodila pri vajinem srečanju. In ko se znajdeš v naslednjem položaju, ali ob človeku, ali pri opravilu, ne boš več občutil starega čustva. Potem boš z veseljem odkril, da se simfonija rojeva tudi tam in da igra v vsakem naslednjem položaju drugačen napev. Zdaj boš šel skozi življenje od enega trenutka do drugega, popolnoma utopljen v tisti trenutek, s seboj pa nosil tako malo iz preteklosti, da bi tvoj duh lahko šel skozi šivankino uho; tako malo te bo skrbelo za prihodnost kakor ptičke v zraku in cvetje v polju. Na nobenega človeka ali stvar ne boš navezan, ker se ti bo razvil občutek za simfonijo življenja. Ljubil boš življenje s strastno navezanostjo vsega svojega srca, vse duše, vse svoje misli in vse svoje moči. Potoval boš neobremenjen in svoboden kakor ptica na nebu in vedno boš živel v večnem zdaj. In v svojem srcu boš našel odgovor na vprašanje: "Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" 6 ŽALOSTEN JE ODŠEL Mladenič je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. MK 10, 22 Ali se ti je kdaj posvetilo, da si bil programiran tako, da boš srečen, in da je to vseeno, kaj počneš, da bi bil srečen: obsojen si na neuspeh. Tako je, kot bi v računalnik vnesel matematične enačbe, potem pa ti iz njega nikoli, kadar bi ga vključil, ne bi uspelo dobiti Shakespearovih verzov. Če želiš biti srečen, je prva stvar, ki ti je potrebna, ne napor ali celo dobrohotnost ali lepe želje, temveč jasno spoznanje, kako si pravzaprav programiran. Dogaja se tole: najprej sta se družba in tvoja omika naučili verjeti, da brez določenih oseb in določenih reči ne boš srečen. Poglej okoli sebe: povsod so Ijudje zgradili svoje življenje na nespornem prepričanju, da brez nekaterih reči, denarja, moči, uspeha, odobravanja, ugleda, Ijubezni, prijateljstva, duhovnosti, Boga - ne morejo biti srečni. Kaj je tvoj osebni splet? Ko si enkrat sprejel svoje prepričanje, si se seveda navezal na to osebo ali stvar, za katero si prepričan, da brez nje ne moreš biti srečen. Potem so prišli napori, da bi si pridobil svojo dragoceno stvar ali osebo, se je, ko bi jo pridobil, oklenil ter se boril proti vsem možnostim, da bi jo izgubil. To je nazadnje pripeljalo do suženjske in čustvene odvisnosti, tako da je predmet tvoje navezanosti imel moč, da te je prevzel, ko si ga dosegel, da ti je povzročal skrbi, da ti ne bi bil odvzet, in te delal nesrečnega, ko si ga izgubil. Za trenutek pomisli in si z grozo oglej neskončni seznam navezanosti, ki si se jim usužnjil. Misli na določene reči in osebe, ne na abstrakcije . Ko te je tvoja navezanost dobila v kremplje, si se začel vsako budno minuto svojega življenja z vso silo truditi, da bi svet okoli sebe preuredil tako, da bi zmogel doseči in obdržati predmete svoje navezanosti. To je utrudljiva naloga, ki ti pušča malo moči za življenjsko opravilo in za uživanje življenja v polnosti. To je tudi nemogoča naloga na svetu, ki se nenehno spreminja in ga preprosto ne moreš nadzirati. Tako si namesto vedrega življenja in izpolnitve obsojen na življenje frustracije, nemira, skrbi, negotovosti, dvoma, napetosti. Za nekaj bežnih trenutkov se svet ukloni tvojim naporom in se preuredi tako, da ustreza tvojim željam. Potem za kratko postaneš srečen. Ali bolje: doživiš preblisk veselja, ki nikakor ni sreča, kajti spremlja ga podtalni strah, da se bo ta svet stvari in ljudi, ki si ga s tako muko spravil v red, izmuznil izpod nadzora in te razočaral - kar se bo prej ali slej vsekakor zgodilo. Tuje treba premisliti še nekaj: vsakič, ko si zaskrbljen in prestrašen, je to zato, ker bi lahko izgubil ali zgrešil predmet svoje navezanosti, mar ne? In vsakič, ko si ljubosumen, mar to ni zato, ker bi kdo utegnil pobegniti s tistim, na kar si navezan? In skoraj vsa tvoja jeza izhaja iz tega, ker ti je nekdo na poti pri tvoji navezanosti, mar ne? In poglej, kako paranoičen postaneš, če je tvoja navezanost ogrožena - ne moreš nepristransko misliti; vse tvoje gledanje postane izkrivljeno, mar ne? In vsakič, ko se dolgočasiš, mar to ni zato, ker nisi dovolj oskrbljen s tistim, o čemer si prepričan, da bi osrečilo, na kar si navezan? In ko si potrt in nesrečen, lahko vzrok vidijo vsi: življenje ti ne daje tistega, brez česar - tako si se prepričal - ne moreš biti srečen. Skoraj vsako negativno čustvo, ki ga doživiš, je neposreden sad navezanosti. Tako si torej obremenjen s svojimi navezanostmi - in obupno se trudiš, da bi dosegel srečo prav s tem, da vztrajaš pri bremenu. Nesmiselno je, da kaj takega misliš. Žalostno je, da je to edini način, ki so nas ga naučili, da bi dosegli srečo - način, ki zagotovo povzroča strah, razočaranje in žalost. Komaj komu je bila povedana naslednja resnica: da boš pristno srečen, ti je potrebno storiti eno edino stvar: otresi se programiranosti, osvobodi se navezanosti. Ko ljudje naletijo na to samo po sebi jasno resnico, jih prestraši misel na bolečino, ki je povezana s tem, da bi opustili navezanosti. Toda potek nikakor ni boleč. Nasprotno! Osvoboditi se navezanosti je čudovito prijetna naloga, če orodje, ki ga uporabljaš, da se jih osvobodiš, ni moč volje, tudi ne odpoved, temveč spoznanje. Le oči moraš odpreti in videti, da v resnici sploh ne potrebuješ predmeta svoje navezanosti; da si bil programiran in opranih možganov, tako da si mislil, da ne moreš biti srečen in ne moreš živeti brez te določene osebe ali stvari. Spomni se, kako si bil nekoč potrt in prepričan, da nikoli več ne boš srečen, ker si bil izgubil nekoga ali nekaj, kar ti je bilo dragoceno? Kaj pa se je zgodilo? Čas je minil, ti pa si se naučil kar lepo shajati, mar ne? To bi te bilo moralo opozoriti, da je napačno tvoje prepričanje, da se tvoja programirana miselnost zvijačno poigrava s teboj. Navezanost ni dejstvo. To je prepričanje, domišljija v tvoji glavi, pridobljena ob programiranju. Če ne bi bilo te domišljije v tvoji glavi, ne bi bil navezan. Ljubil bi stvari in osebe ter se jih močno veselil, toda ker ne bi imel tega prepričanja, bi se jih veselil na osnovi nenavezanosti. Pravzaprav, ali je kakšna druga pot, da se resnično nečesa razveseliš. Zdaj preglej vse svoje navezanosti in vsakemu človeku ali predmetu, ki pride na vrsto, reci: "Sploh nisem zares navezan nate. Samo v zmotno prepričanje se zavajam, da brez vas ne morem biti srečen." Samo to stori pošteno in zaznaj spremembo, ki se dogaja v tebi: "Sploh nisem zares navezan nate. Samo goljufal sem se v prepričanju, da brez tebe ne bom srečen." 7 ŠE ENO MILJO Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Mt 5,40-41 Če pogledaš, na kakšen način si sestavljen in na kakšen način funkcioniraš, boš videl, da v tvoji glavi deluje cel program: vrsta zahtev, kakšen naj bi bil svet, kakšen naj bi bil ti in kaj naj bi si želel. Kdo je sestavil ta program? Ti ne. Dejansko nisi ti določil niti tako osnovnih stvari, kakor so tvoje zahteve, tvoje želje, tako imenovane potrebe; tvoje vrednote, tvoj okus, tvoj odnos. Pač pa so tvoji starši, družba, omika, religija, tvoje pretekle izkušnje v tvoj računalnik vlagali navodila za delovanje. Kolikor koli let že imaš ali kamor koli že greš, gre tvoj računalnik s teboj in deluje v vsakem zavestnem trenutku dneva in nepopustljivo vztraja in terja, da njegove zahteve izpolnijo življenje, ljudje in ti sam. Če je zahtevam ustreženo, ti računalnik dovoljuje, da si miren in srečen. Če mu ni ustreženo, četudi to nikakor ni tvoja napaka, računalnik poraja negativna čustva, ki ti povzročajo trpljenje. Če Ijudje na primer ne živijo po pričakovanju tvojega računalnika, te muči z nezadovoljstvom, jezo in zagrenjenostjo. Drug primer: če stvari nimaš v oblasti ali če je prihodnost negotova, te tvoj računalnik sili, da doživljaš tesnobo, napetost, skrbi, pri tem pa potrošiš veliko moči, ko se sprijemaš s temi negativnimi čustvi. In ponavadi se sproprijemaš tako, da porabljaš še več moči, ko poskušaš preurediti svet okoli sebe, da bi ustrezal zahtevam tvojega računalnika. Če se to zgodi, ti bo naklonjeno nekaj negotovega miru: negotovega zato, ker v nekem trenutku kakšna malenkost (vlak ima zamudo, magnetofon ne deluje, pismo še ni prišlo), ne bo v skladu s programom v tvojem računalniku in računalnik bo vztrajal, da se spet razburiš. Tako živiš neko pomilovanja vredno življenje, nenehno odvisno od stvari in ljudi; obupno jih poskušaš, uskladiti z zahtevami svojega računalnika, tako da lahko uživaš edini mir, ki ga sploh lahko poznaš - začasni oddih od negativnih čustev, uslužnost tvojega računalnika in tvoje programiranosti. Ali je kakšen izhod? Je. Ne boš mogel kar na hitro spremeniti svoje programiranosti in svojega računalnika, če sploh kdaj. To niti ni potrebno. Poskusi tole: predstavi si, da si v kakšnem položaju ali s kakšnim človekom, ki ti je zoprn in ki bi se mu navadno izognil. Opazuj, kako tvoj rašunalnik nagonsko začne delovati, kako vztraja, da se izogneš temu položaju ali ga skušaš spremeniti. In če pri tem vztrajaš ter se upreš, da bi spremenil položaj, opazuj, kako računalnik vztraja, da moraš doživljati razdraženost ali tesnobo, krivdo ali kakšno drugo negativno čustvo. Zdaj še naprej opazuj ta nevšečni položaj ali osebo, dokler ne ugotoviš, da negativnih čustev ne povzročata onadva. Gresta pač svojo pot, sta to, kar sta; opravljata svoje stvari, naj so pravilne ali ne, dobre ali slabe. Tvoj računalnik je tisti, ki zaradi tvoje programiranosti vztraja, da se odzivaš z negativnimi čustvi. To boš bolje videl, če ugotoviš, da se nekdo, ki je drugače programiran, v istem položaju, ob isti osebi ali istem dogodku odzove popolnoma mirno, celo srečno. Ne prenehaj, dokler ne dojameš tele resnice: edini razlog, zakaj tudi ti ne reagiraš mirno in srečno, je tvoj računalnik, ki trmasto vztraja, da je treba resničnost preoblikovati v skladu z njegovim programom. Vse to opazuj tako rekoč od zunaj in videl boš čudovito spremembo, ki prihaja vate. Ko boš razumel to resnico in zato ustavil svoj računalnik, da ne bo rojeval negativnih čustev, boš lahko delal, kakor se ti bo zdelo primerno. Lahko se položaju ali človeku izogneš, lahko ju poskušaš spremeniti, lahko vztrajaš, da se morajo tvoje pravice ali pravice drugih spoštovati, morda se boš celo zatekel k uporabi sile. Toda vse to šele potem, ko se boš znebil svojih čustvenih razburjenj, kajti takrat bo tvoje delovanje izviralo iz miru in ljubezni, ne iz nevrotične želje, da bi potešil svoj računalnik ali ravnal v skladu z njegovim programom, ali se osvobodil negativnih čustev, ki jih poraja. Potem boš razumel, kako globoka je beseda in njena modrost: "Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve." Kajti postalo ti bo jasno, da dejansko zatiranje ne prihaja iz ljudi, ki te vlačijo po sodišču ali oblasti, ki ti nalaga suženjsko delo, temveč od tvojega računalnika, katerega program uničuje tvoj mir srca takoj, ko zunanje okoliščine niso več v skladu z njegovimi zahtevami. Vemo za ljudi, ki so bili srečni celo v ozračju nasilja koncentracijskega taborišča! Le tedaj boš doživel tisto notranjo svobodo, iz katere edine mora izvirati vsaka socialna revolucija, kajti močno čustvo, strast, ki vstane v tvojem srcu, ko vidi socialno zlo in te žene v akcijo, bo izvirala iz resničnosti, ne pa iz tvoje programiranosti ali tvojega jaza. 8 NE SODITE Ne sodite, da ne boste sojeni. Mt 7, 1 Trezni nas misel, da najlepše dejanje ljubezni, ki ga lahko izvršiš, ni služenje, temveč opazovanje, videnje. Ko služiš ljudem, jim pomagaš, jih podpiraš, jih tolažiš, jim lajšaš trpljenje. Ko jih vidiš v njihovi notranji lepoti in dobroti, jih preoblikuješ in preustvarjaš. Pomisli na nekatere ljudi, ki jih imaš rad, in so te pritegnili. Zdaj poskušaj gledati vsakogar od njih, kakor da bi jih videl prvič, in ne pusti, da bi nate vplivalo tvoje preteklo spoznanje ali izkušnje z njimi, pa naj bodo dobre ali slabe. V njih išči stvari, ki so morda šle mimo tebe zaradi domačnosti, kajti domačnost rodi navado, slepoto in dolgočasje. Ne moreš ljubiti tega, česar ne moreš videti na novo, ne moreš Ijubiti, česar nenehno znova ne odkrivaš. Ko si to opravil, pojdi zdaj v mislih k ljudem, ki jih ne maraš. Najprej opazuj, česa v njih ne maraš: preučuj njihove napake, nepristransko in objektivno. To pomeni, da ne moreš uporabljati nalepk domišljav, len, sebičen, predrzen. Nalepka je dejanje duševne lenobe, kajti lahko je na nekoga prilepiti nalepko. Težko pa je in pravi izziv tega človeka videti v njegovi enkratnosti. Take napake moraš preučevati klinično, to se pravi: najprej moraš biti prepričan o svoji objektivnosti. Pomisli na možnost, da to, kar pri njih vidiš kot napako, sploh ni napaka, temveč nekaj, česar ne maraš zaradi vzgoje in svoje pogojenosti. Četudi potem še vidiš kot napako, vedi, da ta pomanjkljivost izvira iz otroških doživetij, pretekle pogojenosti, zmotnega mišljenja in dojemanja, predvsem pa iz nezavedanja in ne iz hudobije. Ko boš to storil, se bo tvoj odnos spremenil v Ijubezen in odpuščanje, kajti preučevati, opazovati, razumeti pomeni odpustiti. Ko si opravil to preučevanje napak, išči sedaj zaklade, ki so zakopani v tem človeku, a ti je tvoja nenaklonjenost preprečevala, da bi jih videl že prej. In ko to storiš, opazuj, ali se bo v tvojem odnosu ali občutju pojavila kakšna sprememba, kajti tvoja nenaklonjenost ti je zatemnila pogled in preprečevala, da bi videl. Zdaj se v mislih obrni do vsakega človeka, s katerim živiš in delaš, in opazuj, kako se vsak od njih v tvojih očeh spremeni, ko nanje gledaš na ta način. Če jih vidiš tako, je to neskončno večji dar ljubezni, ki jim ga daješ, kot kakršnokoli dejanje služenja. Kajti s tem, da jih tako vidiš, jih spremeniš, jih v svojem srcu preustvariš, in ko boš imel z njimi dovolj stikov, se bodo tudi v resnici spremenili. Zdaj pa podari isti dar sebi. Če si bil zmožen to storiti za druge, bi moralo biti prav lahko. Ravnaj enako, ne presojaj in tudi ne obsojaj napak, nevroz. Nisi sodil drugih, presenečen zdaj vidiš, da tudi ti sam nisi sojen. Te napake preiskuješ, preučuješ, razčlenjuješ, da bi jih bolje razumel in tako prišel do ljubezni in odpuščanja. V svoje veliko veselje boš odkril, da te spreminja ta čudno ljubeči odnos, ki raste v tebi do tega, kar imenuješ "jaz". Odnos, ki raste v tebi in se širi skozi tebe do vsakega živega bitja. 9 NE BO OSTAL KAMEN Ko je (Jezus) odhajal, so stopili k njemu njegovi učenci in mu pogled obrnili na tempeljske stavbe. Rekel jim je: "Vidite vse to, kaj ne? Resnično vam povem, tu ne bo ostal kamen na karnnu; vse bo porušeno. " Mt 24,1-2 Misli si lenobnega človeka, vsega obloženega s plastmi maščobe. Taka lahko postane tvoja miselnost - lenobna, obložena s plastmi maščobe, ko se preveč poneumi in poleni za razmišljanje, opazovanje, raziskovanje, odkrivanje. Izgubi budnost, svojo živost, svojo gibčnost in zaspi. Poglej krog sebe in videl boš večino Ijudi s takim mišljenjem: tope, zaspane, zavarovane s plastmi maščobe, ki ne želijo, da bi jih kdo motil ali spraševal in bi se prebudili. Kaj so te plasti? Vsako prepričanje, ki ga imaš, vsak sklep glede ljudi in stvari, vse navade in vse navezanosti. V letih vzgoje bi ti moral kdo pomagati, da bi si postrgal te plasti in osvobodil svojo miselnost. Namesto tega sta te družba, tvoja kultura, ki sta predvsem obložili tvojo miselnost, vzgajali tako, da sploh ne bi opazil; naj bi lepo zaspal in pustil, da drugi ljudje - strokovnjaki, tvoji politiki, tvoji vodniki v kulturi in veri - mislijo namesto tebe. Tako se šibiš pod bremenom nepreverjene, vprašljive avtoritete in izročila. Naj počasi preiščemo te plasti! Najprej tvoja prepričanja. Če doživljaš življenje kot komunist ali kapitalist, kot musliman ali jud, ga doživljaš v senci predsodkov in pristranosti; med resničnostjo in teboj je pregrada, plast maščobe, ker resničnosti ne vidiš več in se je ne dotikaš neposredno. Druga plast: tvoje ideje. Če se oklepaš kakšne ideje o nekom, potem nimaš več tega človeka rad, temveč imaš rad svojo idejo o tej osebi. Vidiš ga, kako nekaj stori ali reče, ali kako se obnaša na neki določen način in že mu nalepiš nalepko: neumna je, ali pustež je, ali okruten je, ali res je mila itd. Tako je zdaj med teboj in nekim človekom neki zaslon, maščobna plast, kajti ko ga boš naslednjič srečal, ga boš doživel v okviru svoje ideje, četudi se je spremenil. Premisli, kako si to storil z večino tistih, ki jih poznaš. Tretja plast: navade. Navada je nekaj bistvenega za človeško življenje. Kako bi le hodili ali govorili ali vozili avto, če se ne bi zanašali na navade? Toda navade morajo biti omejene na mehanične stvari - ne pa na Ijubezen ali pogled. Kdo si želi biti ljubljen iz navade? Ali si kdaj sedel ob morski obali in osuplo gledal veličastvo in skrivnost morja? Ribič vsak dan gleda morje in ne čuti njegove veličine. Zakaj? Sad maščobne plasti, ki povzroča otopelost in se imenuje navada. Izoblikoval si si utrjene ideje o vseh stvareh, ki jih vidiš; ko jih srečuješ, njih ne vidiš v vsej njihovi spremenljivi svežosti, temveč ista omejena, debela, dolgočasna ideja, pridobljena z navado. In takole se ukvarjaš z Ijudmi in stvarmi, takle odnos imaš do njih: nobene svežosti, novosti, ves čas isti topoglavi, dolgočasni način, ki ga povzroči navada. Nezmožen si gledati na drugačen, bolj ustvarjalen način, kajti razvil si navado, po kateri se ravnaš v odnosu do sveta in Ijudi. In svojo misel lahko priključiš na avtomatskega pilota in zaspiš. Četrta plast: tvoja navezanost in tvoji strahovi. To plast je najlaže videti. Z debelim plaščem navezanosti, strahu (zato pa odpora) obdaj nekaj ali nekoga; v tistem trenutku nehaš videti to osebo ali stvar, kakor dejansko je. V spomin si pokliči Ijudi, ki jih ne maraš, ali se jih bojiš ali si nanje navezan, pa boš videl, kako je to res. Ali zdaj vidiš, kako si zaklenjen v ječo prepričanj in izročil svoje družbe in omike in idej, predsodkov, navezanosti in strahov zaradi svojih preteklih izkušenj? Zid za zidom obdaja tvojo jetniško celico, tako da se ti ga zdi naravnost nemogoče podreti in vzpostaviti stik z bogastvom življenja, Ijubezni in svobode, ki leži onstran tvoje utrjene ječe. In vendar naloga niti malo ni nemogoča, temveč je dejansko lahka in razveseljiva. Kaj lahko storiš, da podreš ječo? Štiri reči: Najprej spoznaj, da te obdajajo jetniški zidovi, in da je tvoj duh zaspal. Večini ljudi se ne posreči, da bi to videli; tako živijo in umirajo kot jetniki. Večina Ijudi konča tako, da postanejo prilagodljivci: prilagodijo se življenju v ječi. Nekateri postanejo prenovitelji, bojujejo se za boljše življenjske razmere v ječi, za boljšo osvetlitev, za boljše zračenje.Komaj kdo postane upornik, prevratnež, ki podre zidove ječe. Revolucionar pa lahko postaneš samo, če predvsem najprej vidiš zidove ječe. Drugič: Ogleduj si zidove, cele ure premišljuj o svojih idejah, svojih navadah, svojih navezanostih in svojih strahovih brez sleherne sodbe in obsodbe. Glej jih, pa se bodo porušili. Tretjič: Nekaj časa si ogleduj reči in ljudi okoli sebe. Glej, res glej - kakor bi bilo prvikrat - obraz prijatelja, list, drevo, ptico v letu, obnašanje in navade Ijudi okoli sebe! Res si jih oglej in upati je, da jih boš spet videl, kakor so v sebi in ne skozi učinke tvojih idej in navad, ki ti kalijo in otopevajo pogled. Četrta in najpomembnejša stopnja: Mirno sedi in opazuj, kako deluje tvoje mišljenje. To je nenehen tok , misli, občutij in reakcij, imej jih pred očmi dolgo, dolgo časa, tako kot gledaš reko ali film. Kmalu boš videl, kako te veliko bolj prevzamejo kot katera koli reka ali film. In koliko več življenja dajejo in koliko bolj osvobajajo! Sicer pa, ali se sploh lahko reče, da si živ, če se niti ne zavedaš lastnih misli in reakcij. Pravijo, da nezavedno življenje ni vredno, da ga vidiš. Sploh se ne more imenovati življenje; je zgolj mehansko, robotsko bivanje; spanje, navezanost, smrt; in prav to ljudje imenujejo človeško življenje! Bodi torej buden, ogleduj si, sprašuj, raziskuj, pa bo tvoj duh oživel in se znebil maščobe in postal bister, buden in dejaven. Zidovi tvoje ječe se bodo sesuli, da od templja ne bo ostal kamen na kamnu, ti pa boš užival blagoslov nemotenega pogleda na stvari, kakršne so, neposredno izkustvo Resničnosti. 10 KAKO DAJATI? Kadar daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Mt 6,3 Z dobrodelnostjo je kakor s srečo in svetostjo. Ni ti mogoče reči, da si srečen, kajti v trenutku, ko se zaveš svoje sreče, nehaš biti srečen. Kar imenuješ doživetje sreče, nikakor ni sreča, temveč prevzetost in navdušenje, ki ga povzroči kakšen človek, stvar ali dogodek. Resnična sreča nima vzroka. Srečen si, pa zato, nimaš razloga. Prave sreče ni mogoče izkusiti, ni v kraljevstvu zavestnega. Sreča se ne zaveda sama sebe. Tako je tudi s svetostjo. Sreča se ne zaveda sama sebe. Tudi svetost ne! V trenutku, ko se zaveš svoje svetosti, se skisa in postane samovšečnost. Dobro dejanje nikoli ni tako dobro kot takrat, ko se ne zavedaš, da je dobro. Tako rad imaš dejanje samo, da se čisto nič ne zavedaš svoje dobrote in kreposti. Tvoja levica nima pojma, da počne tvoja desnica nekaj dobrega ali zasluženega. To preprosto storiš, ker se ti zdi naravno in spontano, storiš. Nekaj časa prebujaj svojo zavest o tem, kako vsa krepost, ki jo vidiš v sebi, sploh ni krepost, temveč nekaj, kar si prekanjeno izumil in gojil in si vsiljeval. Če bi bila resnična krepost, bi v njej zelo užival in občutil kot nekaj naravnega in ne bi ti prišlo na misel, da bi jo imel za krepost. Tako je prva lastnost svetosti ta, da se ne zaveda sama sebe. Druga lastnost je njena nenapornost. Napor lahko spremeni obnašanje, tebe ne more spremeniti. Pomisli na tole: napor v tvoja usta lahko položi hrano, ne more pa ti dati teka; lahko te obdrži v postelji, ne more pa ti prinesti spanja; lahko doseže, da skrivnost odkriješ nekomu drugemu, toda ne rodi zaupanja; lahko te prisili, da izrečeš priznanje, ne more pa roditi pristnega občudovanja; napor lahko izvrši dejanje služenja, je pa brez moči, da bi rodil ljubezen ali svetost. S svojim naporom lahko dosežeš le prisilo, ne pa pristne spremembe in rasti. Le budnost in razumevanje lahko rodi spremembo. Razumi svojo nesrečo, pa je ne bo več - in nastopilo bo stanje sreče. Razumi svoj napuh, pa bo izginil - in pojavila se bo ponižnost. Razumi svoje strahove, pa bodo izhlapeli - in rodila se bo ljubezen. Razumi svoje nenavezanosti, pa bodo spuhtele - in posledica bo svoboda. Ljubezen, svoboda in sreča niso reči, ki bi jih lahko gojil in jih proizvajal. Saj niti ne veš, kaj so. Vse, kar lahko storiš, je to, da motriš njihova nasprotja in po tvojem opazovanju bodo ta nasprotja odmrla. Še tretjo lastnost ima svetost: ne moreš si je želeti. Če si želiš sreče, boš v strahu, da je ne boš dosegel. Vedno boš v stanju nezadovoljstva; nezadovoljstvo in strah pa ubijeta prav tisto srečo, ki si jo prizadevata doseči. Če si želiš svetosti, gojiš prav tisto poželenje in slavohlepje, ki te delata sebičnega, ničevega in nesvetega. Nekaj moraš razumeti: v tebi sta vira, ki te lahko spremenita. Eden je zvitost ego, ki te peha, da se trudiš postati nekaj drugega kot tisto, za kar si namenjen; tako si lahko dviga ceno, tako se lahko poveličuje. Drugi je modrost narave. Zaradi te modrosti postaneš buden in razumeš. To je vse, kar storiš - spreminjanje, tip, način, hitrost, čas, spremembe prepustiš Resničnosti in Naravi. Tvoj ego je velik tehnik, ne more pa biti ustvarjalen. Goji metode in tehnike in proizvaja tako imenovane svete Ijudi, ki so okosteneli, togi, mehanični, brez življenja, enako nestrpni do drugih kakor do sebe nasilni ljudje, pravo nasprotje svetosti in Ijubezni. Taki "duhovni" ljudje, ki zavedajoč se duhovnosti nazadnje križajo Mesijo. Narava pa ni tehnik. Narava je ustvarjalna. Ustvarjalec boš, ne pa zvijačen tehnik, ko bo v tebi sproščenost - nobenega pohlepa, slavohlepja, zastrašenosti, nobenega čuta za prizadevanje, pridobivanje, prihajanje, doseganje, le ostrovidna pozorna, prodorna, čuječa budnost, ki povzroča razpadanje vse norosti in sebičnosti, vse navezanosti in strahov. Spremembe, ki sledijo, niso sad tvojih načrtov in naporov, temveč sad Narave, ki zavrača tvoje načrte in voljo in zato ne pušča prostora za občutek zasluženja ali uspeha, niti kakšne zavesti tvoje levice o tem, kaj Resničnost dela s pomočjo tvoje desnice. 11 KAČE IN GOLOBI Bodite previdni kakor kače in preprosti kakor golobje. Mt 10,16 Opazuj modrost, ki deluje v golobih, cvetju in drevju in sploh v vsej naravi. To je ista modrost, ki opravlja za nas to, česar naši možgani nikoli ne bi zmogli: poganja nam kri po žilah, prebavlja našo hrano, daje utrip srcu, širi nam pljuča, varuje nam telo pred boleznijo in ozdravlja naše rane, medtem ko se naša zavestna misel ukvarja z drugimi stvarmi. To vrsto modrosti narave šele zdaj začenjamo odkrivati pri tako imenovanih primitivnih Ijudstvih, ki so - podobno kakor golobi - preprosti in modri. Mi, ki sebe imamo za bolj napredne, smo razvili drugo vrsto modrosti: prekanjenost možganov; spoznali smo namreč, da naravo lahko izboljšamo in si zagotovimo varnost, zavarovanost, dolgost življenja in hitrost in udobje, česar primitivna ljudstva ne poznajo. Vse to pa po zaslugi polno razvitih možganov. Pred nami je izziv, da bi si ponovno pridobili preprostost in modrost goloba, ne da bi izgubili prekanjenost kačjih možganov. Kako to lahko dosežeš? S pomembnim spoznanjem, da boš namreč vsakič, ko se trudiš izboljšati naravo tako, da se obrneš proti njej, utrpel škodo ti sam, kajti narava je tvoje pravo bitje. To je tako, kakor da bi tvoja desna roka tepla tvojo levico ali tvoja desna noga stopala na tvojo levo nogo. Obe strani izgubljata. Namesto da bi bil ustvarjalen in živ, si vklenjen v spopad. V takšnem stanju je večina ljudi na svetu. Oglej si jih: mrtvi so, neustvarjalni, togi, ker so vklenjeni v spor z naravo, ko se skušajo poboljšati tako, da delajo proti temu, kar terja njihova narava. V sporu med naravo in tvojimi možgani podpri naravo! Če se boš boril proti njej, te bo nazadnje ugonobila. Skrivnost je torej v izboljševanju narave v skladju z naravo. Kako lahko dosežeš to skladje? Prvič: Domisli se, kakšne spremembe želiš uresničiti v življenju ali v svoji osebnosti. Ali poskušaš izsiljevati to spremembo v svoji naravi s pomočjo nasilja in želje, da bi postal nekaj, kar je tvoj ego načrtoval? To je boj kače z golobom. Ali pa se zadovoljiš s tem, da preučuješ, opazuješ, razumevaš, se zavedaš svojega sedanjega stanja in problemov, ne da bi se pehal, ne da bi izsiljeval stvari, ki jih želi tvoj ego, in pustiš resničnosti, da izvršuje spremembe v skladu z načrti narave, ne pa s tvojimi: Potem je v tebi popolno skladje med kačo in golobom. Nekoliko si oglej svoje probleme in spremembe, ki sijih želiš, in razmisli o načinu, kako z njimi ravnaš. Poglej, kako skušaš uresničiti spremembo - v sebi in v drugi hali s pomočjo kazni in nagrade, s pomočjo discipline in nadzora, s pomočjo pridiganja in krivde, s pomočjo pohlepa in napuha, željo po slavi in nečimrnosti, ali s pomočjo tega, da vse sprejmeš z ljubeznijo in potrpežljivostjo, s prizadevnim razumevanjem in budno zavestjo. Drugič: Premišljuj o svojem telesu in ga primerjaj s telesom kakšne živali, ki živi v svojem naravnem okolju. Žival se nikoli ne zredi prek svoje teže, nikoli ni v napetosti razen med bojem in begom. Nikoli ne je in ne pije, kar zanjo ni dobro. Počiva in giblje se ravno toliko, kot je zanjo potrebno, ravno prav je izpostavljena prvinam: vetru in soncu, dežju, vročini in mrazu. To je zato, ker žival posluša svoje telo in dovoljuje, da jo vodi telesna modrost. Primerjaj to s svojo neumno prekanjenostjo. Če bi tvoje telo lahko govorilo, kaj vse bi ti povedalo?! Opazuj pohlep, slavohlepnost, nečimrnost, željo, da bi se razkazoval in bi drugim ugajal, krivdo, ki te sili, da ne upoštevaš glasu svojega telesa, medtem ko se podiš za cilji, ki si jih postavljaš sam. Res si izgubil preprostost goloba. Tretjič: Vprašaj se, koliko si v stiku z naravo, z drevjem in zemljo, travo in nebom, vetrom in dežjem, soncem in cvetjem, ptički in živalmi. Koliko se izpostavljaš naravi? Koliko si z njo povezan, jo opazuješ, nanjo gledaš z občudovanjem, se z njo poistovetuješ? Če je tvoje telo predolgo odmaknjeno od prvin, vene, postane mlahavo in krhko, ker je bilo ločeno od življenjske moči. Če si predolgo ločen od narave, tvoj duh vene in umira, ker je bil odtrgan od svojih korenin. 12 LJUDJE NASILJA Nebeško kraljestvo s silo utira pot in samo močni ga osvajajo. Mt 11.12 Primerjaj vedri in preprosti čar razcvetele vrtnice z napetostjo in nervoznostjo svojega življenja. Roža ima dar, ki ga ti nimaš: popolnoma je zadovoljna, da je to, kar je. Ni še od rojstva programirana, da bi bila nezadovoljna sama s seboj, tako niti malo ne sili, da bi bila nekaj drugega, kakor je. Zato ima naravno milino in v njej ni notranjih nasprotij, kar je med ljudmi najti le pri otrocih in mistikih. Predoči si svoj žalostni položaj! Vedno si nezadovoljen s seboj, vedno si želiš, da bi se spremenil. Tako si poln nasilnosti in nestrpnosti do sebe, ki samo še raste z vsakim naporom, s katerim skušaš sebe spremeniti. Zato vsako spremembo, ki jo dosežeš, spremlja notranji spor. Trpiš, ko vidiš, da drugi dosegajo, česar ti ne, in postajajo, kar ti nisi. Ali bi te mučili Ijubosumnost in nevoščljivost, če bi kakor vrtnica bil zadovoljen, da si to, kar si, in bi si nikoli ne želel tega, kar nisi? Toda tebe žene v to, kajne, da bi bil kot nekdo drug, ki več zna, je čednejši, bolj priljubljen ali uspešen kakor ti. Želiš, da bi postal bolj kreposten, bolj ljubeč, bolj premišljujoč; želiš najti Boga, priti bliže svojim vzorom. Pomisli na žalostno zgodbo svojih naporov, da bi se poboljšal. Končalo se je ali v ruševinah ali z uspehom, a le za ceno boja in muke. Zdaj si predstavi, da bi prenehal z vsemi napori in z vsem nezadovoljstvom nad seboj, kako bi se spremenil. Ali bi bil potem obsojen, da lepo zaspiš, potem ko si pasivno sprejel vse v sebi in okoli sebe? Še druga pot je poleg utrudljivega samopriganjanja na eni strani in brezvoljnega sprejemanja na drugi. To je pot, da sebe razumeš. Ta še zdaleč ni lahka, kajti razumeti, kaj si, terja popolno svobodo brez vsake želje, da bi spremenil, kar si, v nekaj drugega. To boš videl, če boš primerjal pristop kakšnega znanstvenika, ki preučuje navade mravelj brez najmanjše želje, da bi jih spremenil, s pristopom dreserja psov ki preučuje navade psa z namenom, da bi ga kaj naučil. Če se ne boš poskušal spremeniti, temveč opazovati se, preučevati vsako svojo reakcijo na Ijudi in stvari, ne da bi presojal ali obsojal ali se želel spremeniti, bo tvoje gledanje neselektivno; vse zajemajoče, nikoli okostenelo v togih sklepih, vedno odprto in od trenutka do trenutka sveže. Tedaj boš opazil čudovito stvar, ki se bo dogajala v tebi: preplavila te bo luč zavedanja, postal boš prosojen in spremenil se boš. Se bo tedaj zgodila sprememba? O, seveda. V tebi in v tvoji okolici. Pa to se ne bo zgodilo zaradi tvojega prekanjenega, nemirnega ega, ki nenehno tekmuje, primerja, sili, pridiga, v svoji nestrpnosti in svojem slavohlepju manipulira, zato pa ustvarja napetost, nasprotje in odpor med seboj in naravo. To je izčrpljujoč, sebe uničujoč proces, podobno kakor če kdo vozi s pritegnjenimi zavorami. Ne! Preobražajoča luč zavedanja odrine vstran tvoj spletkarski, sebični ego in da naravi popolno oblast, da povzroči takšno spremembo, kot jo napravi na vrtnici: naravno, polno miline, ne zavedajočo se sebe, celostno, neomadeževano z notranjim nasprotjem. Ker je vsaka sprememba nasilna, bo nasilna tudi ta. Toda čudovita lastnost nasilja v naravi - drugače kakor pri nasilnem egu - je v tem, da ne prihaja od nestrpnosti in sovraštva do sebe. V deževnem neurju ni jeze, ko vse odnaša pred seboj; tudi ne v ribah, ki požirajo svoje mlade, ker se pokoravajo ekološkim zakonom, ki jih ne poznamo, tudi ni v telesnih celicah, ko druga drugo uničujejo v korist neke višje potrebe. Ko narava uničuje, ni to zaradi slavohlepja, lakomnosti ali samopoveličevanja, temveč zaradi pokornosti skrivnostnim zakonom, ki težijo h koristi celotnega vesolja, kar presega preživetje in korist delov. To je vrsta nasilja, ki se pojavi pri mistikih, ki napadajo ideje in strukture, ki so se ustalile v njihovih družbah in kulturah, ko jih zavedanje opozori na zlo, za katero so njihovi sodobniki slepi. To je tisto nasilje, ki prikliče v življenje vrtnico kljub silam, ki so ji sovražne. In to je tisto nasilje, ki se mu bo vrtnica, tako kot mistik, voljno podvrgla, potem ko bo odprla svoje lističe soncu; živi svoje krhko, ljudsko življenje, ne da bi kakorkoli hotela dodati eno samo minuto dolžini življenja, ki ji je določena. In tako živi v blagoslovu in lepoti kakor ptice pod nebom in cvetje na polju, brez kakšnegakoli sledu nemira in nezadovoljstva, ljubosumnosti, strahu in tekmovalnosti, kar je značilno za svet človeških bitij, ki rajši nadzorujejo in prisiljujejo, kakor da bi bili zadovoljni, da se razcvetijo v zavedanju in vse spreminjanje prepustijo mogočni sili Boga v naravi. 13 BODI NEPRISTRANSKI Vprašali so ga: Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo. Lk 20, 21 Poglej svoje življenje in spoznaj, kako si z ljudmi napolnil njegovo praznino. Zato so nad teboj dobili moč. Poglej, kako nadzirajo tvoje vedenje s svojim odobravanjem in neodobravanjem. Moč imajo, da tvojo osamljenost olajšajo s svojo družbo, tvoje razpoloženje dvigajo v nebo s svojo hvalo, te pobijajo v tla s svojo kritiko in odklanjanjem. Poglej se, kako uporabiš skoraj vsako budno minuto svojega dne, da ljudi pomiriš in jim ugajaš, pa naj bodo živi ali mrtvi. Živiš po njihovih merilih, se prilagajaš njihovim standardom, iščeš njihovo družbo, si želiš njihove ljubezni, se bojiš njihovega posmeha, težiš za njihovim odobravanjem, pohlevno prevzemaš krivdo, ki ti jo naložijo; ne upaš se ravnati proti modi oblačenja, govorjenja, delovanja in celo mišljenja. Opazuj, kako si tudi tedaj, ko jih nadziraš, odvisen od njih in si jim usužnjen. Ljudje so tako zelo postali del tvojega bitja, da si sploh ne moreš predstavljati življenja, na katerega oni ne bi vplivali ali ga nadzorovali. Dejstvo je, da so te prepričali, da bi, če bi se jih osvobodil, postal otok - sam zase, pust, neljubezniv. Toda res je ravno nasprotno. Kako moreš ljubiti nekoga, ki si mu suženj? Kako moreš Ijubiti nekoga, brez katerega ne moreš živeti? Lahko samo želiš, potrebuješ, si odvisen, se bojiš in si nadzorovan. Ljubezen je samo tam, kjer ni strahu, kjer je svoboda. Kako dosežeš to svobodo? S pomočjo dvoglavega napada na svojo odvisnost in sužnost. Najprej-zavedanje. Skoraj nemogočeje, da bi človek bil odvisen, da bi bil suženj, če nenehno opazuje norost odvisnosti! Toda zavedanje še ni dovolj za človeka, ki je zasvojen z ljudmi. Moraš gojiti dejavnosti, ki jih imaš rad. Odkriti moraš delo, ki ga opravljaš, ne zaradi njegove koristnosti, temveč zaradi njega samega. Domisli se nečesa, kar rad delaš zaradi dela samega, pa naj uspeva ali ne, pa naj boš pohvaljen ali ne, pa naj boš zaradi njega priljubljen in zanj nagrajen ali ne, pa naj Ijudje zanj vedo in so ti hvaležni ali ne. Koliko dejavnosti lahko našteješ v svojem življenju, ki si se jih lotil preprosto zato, ker te veselijo in so zgrabile tvojo dušo? Poišči jih, goji jih, kajti potni list so v svobodo in ljubezen. Tudi tu so ti najbrž oprali možgane, tako da imaš takole potrošniško miselnost: uživati ob neki pesmi ali pokrajini ali glasbenem delu se zdi potrata časa; ustvariti moraš pesem ali skladbo ali umetniško delo. Pa tudi, če to ustvariš, je samo po sebi le malo vredno; tvoje delo mora biti znano. Kaj koristi, če ni znano?! In četudi je, znano, kaj koristi, če ti ljudje ne ploskajo in te ne hvalijo?! Tvoje delo doseže najvišjo vrednost, če postane priljubljeno in se prodaja! Tako si ponovno v rokah Ijudi in njihovega nadzora. Vrednost nekega dela po njihovem ni v tem, da ga ljubimo, naredimo, v njem zaradi njega samega uživamo, temveč v njegovem uspehu. Kraljevska pot do mistike in do Resničnosti ne gre skozi svet ljudi. Vodi skozi svet dejanj, ki so narejena zaradi njih samih ne glede na uspeh ali zaslužek - ali dobiček. V nasprotju s splošnim prepričanjem zdravilo za življenje brez ljubezni in za osamljenost ni družba, temveč stik z Resničnostjo. V trenutku, ko se boš dotaknil te Resničnosti, boš spoznal, kaj sta svoboda in ljubezen. Svoboda od ljudi - obenem pa zmožnost, da jih ljubiš. Ne smeš misliti, da bo Ijubezen zrasla v tvojem srcu; najprej moraš srečati ljudi. To bi ne bila Ijubezen, temveč privlačnost ali sočutje. Ljubezen pa je to, kar najprej vzkali v srcu po stiku z Resničnim. Ne Ijubezen do kakšne posamezne osebe ali stvari, temveč resničnost ljubezni - odnos, razpoloženje za ljubezen. Ta ljubezen potem izžareva v svet stvari in ljudi. Če želiš, da bi ta ljubezen bivala v tvojem življenju, se moraš odtrgati od svoje notranje odvisnosti od ljudi s tem, da se je zaveš, in s tem, da se lotiš dejavnosti, ki jih rad vršiš zaradi njih samih. 14 EDEN JE UČITELJ Vi pa ne pustite, da bi vam rekli učitelj, kajti eden je vaš učitelj, vi vsi pa bratje. Mt 20, 8 Lahko dobiš nekoga, da te uči mehaničnih, znanstvenih, matematičnih reči, kakor algebre, angleščine, vožnje na kolesu ali dela pri računalniku. Stvari pa, ki so res pomembne, kakor življenje, Ijubezen, resničnost, Bog, te nihče ne more naučiti. Vse, kar lahko storijo, je to, da ti dajo nekaj formul. Takoj pa, ko imaš formule, je resničnost že precejena skozi mnenje nekoga drugega. Če prevzameš te formule, boš zasužnjen. Ovenel boš in ko boš umrl, ne boš vedel, kaj pomeni videti sam, učiti se. Poglej to na tale način: v tvojem življenju so bili trenutki, ko si doživel nekaj, za kar veš, da boš moral odnesti s seboj v grob, ker si čisto nezmožen najti besede, s katerimi bi to izkustvo sporočil komurkoli. Dejstvo je, da v nobenem človeškem jeziku preprosto ni besed, da bi natanko izrazil, kar si izkusil. Pomisli, kakšno občutje te je obšlo, ko si videl leteti ptička prek jezera ali opazoval travno bilko, ki je poganjala iz razpoke v zidu, ali ponoči slišal jok dojenčka ali občutil ljubkost golega človeškega telesa ali strmel v truplo, ki je hladno in togo ležalo v krsti. Morda poskusiš izraziti izkustvo v glasbi ali pesmi ali sliki. Toda v svojem srcu veš, da nihče nikoli ne bo natanko doumel, kaj si videl in občutil. To je nekaj, za kar si čisto nemočen, da bi to izrazil, še manj pa poučeval kakšno drugo človeško bitje. Natanko tako čuti učitelj, če ga prosiš, naj te uči o življenju ali o Bogu ali o resničnosti. Kar lahko stori, je le to, da ti da formulo, sklop besed, povezanih v formulo. Toda kaj koristijo te besede! Predstavljaj si skupino turistov v avtobusu! Zavese v vozilu so spuščene, oni pa ne vidijo, ne slišijo, se ne dotaknejo, ne vohajo niti ene same reči iz čudovite eksotične pokrajine, skozi katero se peljejo, medtem ko njihov vodnik ves čas klepeče in jim posreduje, kar ima za živ opis vonja, glasov in pogleda na zunanji svet. Edino, kar bodo doživeli, so podobe, ki jih njegove besede ustvarjajo v njihovih glavah. Predpostavimo, da se avtobus ustavi in potnike spusti ven s formulami o tem, kaj lahko pričakujejo, da bodo videli in doživeli. Njihovo izkustvo bo okuženo od teh formul, pogojeno, izkrivljeno. Ne bodo dojeli Resničnosti same, temveč resničnost, precejeno skozi vodnikove formule. Resničnost bodo dojeli selektivno ali pa bodo svoje lastne formule prenesli vanjo; zato to ni več resničnost, kar bodo videli, temveč potrditev njihovih formul. Ali lahko na kakšen način spoznaš, ali je tisto, s čimer si v stiku, resničnost? To je znamenje zanjo: kar dojemaš, se ne ujema z nobeno formulo, naj jo da kdo drug ali si jo ustvariš sam. Preprosto se ne da spraviti v besede. Kaj torej lahko narede učitelji? Posredujejo ti lahko, kar je neresnično, resničnosti pa ti ne morejo pokazati; lahko uničijo tvoje formule, ne morejo pa ti dati videti, na kaj formula kaže; lahko nakažejo tvojo zmoto, ne morejo pa ti pomagati, da bi imel v lasti Resnico. Kar največ zmorejo, ti lahko pokažejo smer do Resničnosti, ne morejo pa ti povedati, kaj naj vidiš. Tja se boš moral odpraviti čisto sam in sam odkrivati. Iti sam - to se pravi: iti proč od vsake formule, od tistih, katere ti dajejo drugi. Tistih, katere si našel v luči svojega preteklega izkustva. To je morda najbolj zahtevna reč, ki jo človeško bitje more storiti: pognati se v neznano, brez varstva kakšne formule. Oditi iz sveta človeških bitij, kakor so odšli preroki in mistiki, ne pomeni oditi iz njihove družbe, temveč stran od njihovih formul. Čeprav si potem še obdan od ljudi, si resnično in popolnoma sam. Kako grozna samota! Ta samota, biti sam, je Tišina. Samo to Tišino boš videl. In v trenutku, ko boš videl, boš opustil vsako knjigo, vodnika in guruja. Kaj boš videl? Karkoli, vse: list, ki pada na tla, obnašanje prijatelja, vsako valovanje na gladini jezera, kup kamenja, podrto stavbo,cesto polno ljudi,zvezdnato nebo, vse. Potem ko boš videl, ti bo kdo morda skušal pomagati, da bi tvoje videnje prelil v besede, toda ti boš stresel z glavo - ne, ne to - to je le še ena formula. Kdo drug bo skušal razložiti pomen tega, kar si videl, pa boš spet stresel z glavo, kajti pomen je formula, nekaj, kar se da preliti v pojme in kar je razumljivo mislečemu umu. Kar si videl, pa je onstran vsake formule, vsakega pomena. In neka čudna sprememba bo prišla vate, najprej komaj zaznavna, toda korenito te bo spremenila. Ko si namreč videl, ne boš nikoli več to, kar si bil prej. Občutil boš poživljajočo svobodo, izjemno zaupanje, ki prihaja od spoznanja, da je vsaka formula, naj bo še tako! sveta, brez vrednosti; in nikoli več ne boš nikogar klical za učitelja. Potem se ne boš nikoli nehal učiti, kajti vsak dan boš z novo svežino opazoval in razumeval celoten potek in gibanje življenja. Potem bo vsaka posamezna stvar tvoj učitelj. Torej odloži knjige in formule; tvegaj in zapusti svojega učitelja, kdor koli je že, in sam glej stvari. Tvegaj in poglej vse stvari okoli sebe brez strahu in brez formule, pa ne bo dolgo, ko boš videl. 15 POSTANITE KAKOR OTROCI Resnično vam povem: če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Mt 18, 3 Prva lastnost, ki človeka preseneti, ko pogleda v oči otroku, je njegova nedolžnost: njegova prikupna nezmožnost, da bi lagal ali nosil masko ali skušal biti nekaj drugega, kakor je. Glede tega je otrok natanko tak kakor druga narava. Pes je pes, vrtnica je vrtnica, zvezda je zvezda; vsaka stvar je čisto preprosto to, kar je. Le odraslo človeško bitje je zmožno biti eno in se pretvarjati, da je nekaj drugega. Kadar odrasli ljudje kaznujejo otroka, ker je povedal resnico; ker je razodel, kaj misli in čuti, se otrok uči hinavščine in njegove nedolžnosti je konec. Kmalu se bo pridružil vrstam neštetih ljudi, ki brez moči pravijo: "Ne vem, kdo sem," kajti ko so pred drugimi tako dolgo skrivali resnico o sebi, jo nazadnje skrijejo pred samim seboj. Koliko otroške nedolžnosti še imaš? Ali je danes še kdo, v čigar navzočnosti si še lahko preprosto in popolnoma ti sam, tako odkrito odprt in nedolžen kakor otrok? Je pa še drug bolj pretanjen način, po katerem se izgubi nedolžnost otroštva: če je otrok okužen od želje, da bi postal nekdo. Poglej množice ljudi, ki se na vse pretege trudijo, da bi postali ne tisto, za kar jih je namenila narava - glasbeniki, kuharji, mehaniki, tesarji, vrtnarji, iznajditelji - temveč nekdo: da bi postali uspešni, slavni, mogočni; da bi postali nekaj, kar ne bo prineslo mirne samoizpolnitve, temveč samohvalo, samopoveličevanje. Gledaš ljudi, ki so izgubili svojo nedolžnost, ker niso izbrali tega, da bi bili oni sami, temveč da bi se porivali v ospredje, da bi se razkazovali, pa četudi bi to bilo samo v njihovih očeh. Poglej svoje vsakdanje življenje. Ali obstaja ena sama misel, beseda ali dejanje, ki ga ne bi omadeževala želja, da bi postal nekdo, četudi bi hotel doseči samo duhovni uspeh, ali postati svetnik, neznan vsem drugim razen sebi? Podobno kakor nedolžna žival se otrok preda svoji naravi, da je in postane čisto preprosto to, kar je. Odrasli, ki so ohranili nedolžnost, se tudi kakor otroci predajo gonilni sili narave ali usode brez misli, da bi postali nekdo ali da bi na druge napravili vtis; drugače kakor otroci pa se ne zanašajo na instinkt, temveč na nenehno zavedanje vsega v sebi in okoli sebe; ta budnost jih varuje pred hudim in pospešuje rast, ki jim jo je namenila narava, ne pa načrtoval njihov slavohlepni ego. Še na en način odrasli pokvarijo otroško nedolžnost: otroka učijo, da nekoga posnema. V trenutku, ko iz otroka napravite dvojnika, ugasite iskro izvirnosti, s katero je prišel na svet. V trenutku, ko si se odločil postati nekomu podoben, pa naj bo še tako velik ali svet, si prodal svoje bitje. Otožno pomisli na božansko iskro enkratnosti, ki leži v tebi, pokopana pod plastmi strahu. Strahu, da bi se ti smejali ali te odklonili, če bi si upal biti ti sam in bi se uprl, da bi se mehanično prilagodil načinu, kako se oblačiti, delovati in misliti. Poglej, kako se prilagajaš, ne samo v svojih dejanjih in mislih, ampak celo v svojih reakcijah, čustvih, obnašanju, vrednotah. Ne upaš si prekiniti tega prodajanja sebe in terjati nazaj svojo izvirno nedolžnost. To je cena, ki jo plačuješ za potni list, da te spejemata tvoja družba in organizacija. Tako vstopiš v svet sprijenih in nadzorovanih in si izgnan iz kraljestva, ki pripada nedolžnemu otroštvu. Še zadnji, pretanjeni način, s katerim uničiš svojo nedolžnost, je v tem, da tekmuješ in se primerjaš z drugimi. Ko to storiš, zamenjaš svojo preprostost za slavohlepje in željo, da bi bil tako dober kot nekdo drug ali pa še boljši. Pomisli na tole: razlog, zakaj je otrok zmožen ohraniti svojo nedolžnost in živeti v sreči kraljestva kakor drugo stvarstvo, je v tem, da ga ni vsrkalo tisto, kar imenujemo svet - ta pokrajina teme, v kateri prebivajo odrasli, katerih življenje ne poteka v tem, da bi res živeli, temveč v prizadevanju za ploskanjem in občudovanjem; ne v sreči, da so to, kar so, temveč v tem, da se nevrotično primerjajo in tekmujejo in si prizadevajo za tiste prazne stvari, ki jih imenujejo uspeh in slava, četudi jih je možno doseči le za ceno premagovanja drugih - poniževanja, uničevanja svojih sosedov. Če si dovoliš, da dejansko občutiš bol tega pekla na zemlji, te popolne praznine, ki jo povzroča, boš v sebi morda izkusil močan odpor - tako močan gnus, da bo zdrobil verige odvisnosti in prevare, v katere je bila vkovana tvoja duša. Tedaj boš stopil v kraljevstvo nedolžnosti, kjer prebivajo mistiki in otroci. 16 LJUBITE SE MED SEBOJ To je moja zapoved, da Ijubite drug drugega, kakor sem vas Ijubil jaz. Jn 15, 12 Kaj je ljubezen? Poglej vrtnico! Ali je možno, da bi vrtnica rekla: "Svoj vonj bom podarila dobrim ljudem, odrekla pa ga hudobnim?" In ali si lahko misliš, da bi svetilka odrekla svoje žarke hudobnemu človeku, ki skuša hoditi v njeni svetlobi? To bi mogla samo, če bi nehala biti svetilka. In poglej, kako nemočno in brez razlike daje drevo svojo senco vsakomur, dobremu in hudobnemu, mlademu in staremu, visokemu in nizkemu, živalim in Ijudem in vsaki živi stvari - celo tistemu, ki ga hoče posekati. To je prva lastnost ljubezni: njen brez razlike. Zaradi tega nam velja spodbuda; naj bi bili kakor Bog, ki daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim, tako boste popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." S presenečenjem opazuj čisto dobroto vrtnice, svetilke, drevesa, kajti tu imaš podobo, kaj pravzaprav je ljubezen. Kako človek doseže to lastnost Ijubezni? Karkoli; storiš, jo bo napravilo prisiljeno, umetno gojeno in zato lažno, kajti Ijubezen ne more biti prisiljena. Glede tega ni mogoče ničesar storiti. Je pa nekaj, kar lahko odstraniš. Opazuj čudovito spremembo, ki pride nadte v trenutku, ko nehaš Ijudi gledati kot dobre in slabe, svete in grešne, ter jih začneš gledati kot nezavedne in nevedne. Pregnati moraš svoje zmotno prepričanje, da ljudje lahko grešijo v stanju zavedanja. Nihče ne more grešiti v luči zavedanja. Greh se ne zgodi, kakor narobe mislimo, v hudobiji, temveč v nevednosti. "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Ko to vidiš, pridobiš vrlino, da si tu za vse brez razlike, vrlino, ki jo tako občuduješ pri vrtnici, svetilki in drevesu. Je pa še druga lastnost ljubezni - njena zastonjskost. Kot drevo, vrtnica, svetilka, tudi ona daje in ničesar ne terja za povračilo. Kako zaničujemo človeka, ki svoje žene ne izbere zaradi kakšne vrline, ki jo ima, temveč zaradi kupa denarja, ki ga bo prinesla za doto. Ta moški, upravičeno rečemo, ne ljubi svoje žene, temveč denarno korist, ki mu jo prinese. Toda ali je tvoja ljubezen kaj drugačna, če iščeš družbo takih, ki ti prinašajo čustveno zadovoljstvo, ogibaš pa se tistih, ki je ne; če si dobronamerno razpoložen do tistih, ki ti dajejo, kar želiš, in živiš po tvojih pričakovanjih, si pa nerazpoložen ali brezbrižen do tistih, ki ne? Tudi tu ti je potrebno storiti le eno stvar, da pridobiš vrlino zastonjskosti, ki je značilna za Ijubezen. Lahko odpreš oči in vidiš. Že če samo vidiš, razkriješ svojo tako imenovano Ijubezen, kakršna dejansko je, namreč krinka za sebičnost in grabežljivost; to je že velik korak, da se približaš tej drugi lastnosti ljubezni. Tretja lastnost ljubezni je, da se sama sebe ne zaveda. Ljubezen tako uživa v tem, da ljubi, da se v sreči sploh ne zaveda sebe. Na tak način kot svetilka, ki pridno sveti in ne misli na to, ali bo s tem komu koristila ali ne. Na tak način kakor vrtnica, ki daje svoj vonj preprosto zato, ker nima kaj drugega početi, pa naj kdo uživa ta vonj ali ne. Na tak način kot drevo, ki daje svojo senco. Luč, vonj in senca se ne pojavijo le tedaj, ko se bližajo ljudje, in izginejo, če Ijudi ni. Te reči, kakor ljubezen, obstajajo tu neodvisno od ljudi. Ljubezen preprosto, nima predmeta. One preprosto so, brez ozira na to, ali bodo komu v korist ali ne. Tako se ne zavedajo kakšne zasluge ali tega, da delajo dobro. Njihova levica ne ve, kaj dela njihova desnica. "Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega in smo ti pomagali?" Zadnja lastnost ljubezni je njena svoboda. Ko se pojavi prisila ali nadzor ali spor, Ijubezen umre. Pomisli, kako te vrtnica, drevo, svetilka puščajo docela svobodnega. Drevo si ne bo z ničemer prizadevalo, da bi te spravilo v svojo senco, če si v nevarnosti pred sončarico. Svetilka ti ne bo vsiljevala svoje svetlobe, da se v temi ne bi spotaknil. Pomisli za trenutek na vso prisilo in nadzor s strani drugih, katerim se podrejaš, ko tako tesnobno živiš po njihovem pričakovanju, da tako kupuješ njihovo Ijubezen in odobravanje ali ker se bojiš, da ju boš izgubil. Vsakič, ko podlegaš temu nadzoru in prisili, razbiješ zmožnost, da bi ljubil, kar je tvoja prava narava, kajti ne moreš drugače, kakor da storiš drugim, kar dovoljuješ, da drugi storijo tebi. Premišljuj torej o vsem nadzoru in prisili v svojem življenju in upajmo, da jih bo to premišljevanje samo izgnalo. V trenutku, ko bodo izgnani, boš svoboden. In svoboda je le druga beseda za ljubezen. 17 NE GLEJ NAZAJ Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje krafjestvo. Lk 9, 62 Božje kraljestvo je ljubezen. Kaj pomeni ljubiti? To pomeni biti občutljiv za življenje, za stvari, za ljudi, čutiti z vsem in z vsakim in ne izključiti ničesar in nikogar. Kajti izključevanje se zgodi, ko človek otrdi, ko zapre vrata. In v trenutku, ko otrdi, umre njegova občutljivost. Ne bo ti v svojem življenju težko najti primere te vrste občutljivosti. Ali si se kdaj ustavil, da bi odstranil kamen ali žebelj s poti, da ne bi kdo nanj zavozil? Ni pomembno, da nikoli ne boš poznal človeka, ki mu bo koristilo tvoje dojemanje in da ne boš nikoli prejel nagrade ali priznanja. To delaš zgolj iz občutja dobrohotnosti in prijaznosti. Ali si čutil bolečino ob naključnem uničenju v kakem drugem delu sveta, npr. v gozdu, ki ga nikoli ne boš videl ali imel od njega koristi? Ali si se kdaj potrudil, da bi pomagal tujcu najti pot, čeprav tega človeka nisi poznal in ga nikoli več ne boš srečal, zgolj iz dobrosrčnosti, ki jo čutiš v sebi? V teh in še v tolikih drugih trenutkih je v tvojem življenju prišla na površje ljubezen in dala znamenje, da je v tebi, kjer čaka osvoboditve. Kako lahko pridobiš to vrsto Ijubezni? Ne moreš, saj je že v tebi. Kar moraš storiti, je to, da odstraniš ovire, ki jih postavljaš proti dovzetnosti, pa bo ljubezen priplavala na površje. Oviri dovzetnosti sta dve: prepričanje in navezanost. Prepričanje - takoj, ko imaš prepričanje, si že prišel do sklepa glede človeka, položaja ali stvari. V tem trenutku si okostenel in si odgnal svojo dovzetnost. Živiš v predsodkih in človeka gledaš z očesom predsodka. Z drugimi besedami: sploh ne vidiš več tega človeka. In kako bi mogel biti dovzeten za nekoga, ki ga niti ne vidiš? Vzemi enega ali dva svoja znanca in naštej številne pozitivne ali negativne ugotovitve, do katerih si prišel in na katerih temelje tvoji odnosi do njega. V trenutku, ko izrečeš to in to je modro ali okrutno ali v obrambi ali ljubeče ali karkoli, si svoje dojemanje otopil in postal suženj predsodkov in nehal si dojemati tega čoveka od trenutka do trenutka, podobno kakor pilot, ki danes pilotira s poročili o vremenu za prejšnji teden. Natančno si oglej ta prepričanja, kajti že samo spoznanje, da so prepričanja, sklepi, predsodki in ne odsev resničnosti, jih bo pregnalo. Navezanost - kako nastane navezanost? Najprej pride do stika z nečim, kar ti prinaša zadovoljstvo: avto, privlačna moderna naprava, besede pohval, družba nekega človeka. Potem pride želja, da bi to obdržal, da bi se ponavljal prijeten občutek, ki ti ga je ta stvar ali oseba povzročila. Nazadnje pride prepričanje, da ne boš srečen brez tega človeka ali stvari, kajti izenačil si zadovoljstvo, ki ti ga prinaša, s srečo. Tako se je do konca razvila navezanost; z njo pa neogibno pride izključitev drugih reči, neka neobčutljivost za karkoli, kar ni vključeno v tvojo navezanost. Vsakič, ko zapustiš predmet svoje navezanosti, pustiš svoje srce tam, zato ne moreš biti s srcem na naslednjem kraju, kamor greš. Življenjska simfonija se odvija naprej, ti pa ne nehaš gledati nazaj, se oklepati le nekaj taktov napeva in si tako zatiskaš ušesa pred vso drugo glasbo, s tem pa ustvarjaš nesoglasje in naprotje med tem, kar ti ponuja življenje, in tem, česar se oklepaš. Potem prideta napetost in tesnoba, ki sta prava smrt ljubezni in vesele svobode, ki jo ljubezen prinaša. Kajti ljubezen in svoboda sta možni samo takrat, kadar kdo uživa sleherni ton, ki se oglasi, potem pa ga pusti, da izzveni, in je tako v polnosti sprejemljiv za tone, ki sledijo. Kako se človek reši navezanosti? Ljudje to skušajo doseči z odpovedjo. Toda odpovedati se nekaj taktom glasbe, izbrisati jih iz zavesti, ustvarja prav tisto vrsto nasilja, nasprotja in neobčutljivosti, kakršno povzroča navezanost. Spet otopiš. Skrivnost je v tem, da se ničemur ne odpoveš, se na nič ne navežeš, uživaš pri vsem in pustiš, da mine, da odplava. Kako? S pomočjo ure in ure trajajočega opazovanja pokvarjenosti, sprijene narave navezanosti. Na splošno se osredotočaš na vzhičenost, na preblisk užitka, ki ga prinaša. Toda razmišljaj o tesnobi, muki, nesvobodi; obenem pa razmišljaj o veselju, miru in svobodi, ki jih imaš tedaj, ko navezanost izgine. Potem boš nehal gledati nazaj in si dovolil, da te bo očarala glasba sedanjega trenutka. Nazadnje si oglej to družbo, v kateri živimo pokvarjeno do jedra, okuženo od navezanosti. Če je namreč kdo navezan na moč, denar, na lastnino, na slavo in uspeh; če kdo te stvari išče, kakor da je od njih odvisna njegova sreča, bodo ljudje nanj gledali kot na sposobnega člana družbe, dinamičnega in delovnega človeka. Z drugimi besedami: če take ljudi za temi stvarmi žene ambicija, ki uničuje simfonijo njihovega življenja in jih dela trde, hladne in neobčutljive do drugih in do sebe, bo družba nanje gledala kot na zanesljive državljane, njihovi sorodniki in prijatelji pa bodo ponosni na položaj, ki so ga dosegli. Koliko tako imenovanih uglednih ljudi poznaš, ki so ohranili blago dojemljivost Ijubezni, ki jo more dati edinole nenavezanost? Če o tem zadosti dolgo premišljuješ, boš izkusil tako globok gnus, da boš nagonsko prepodil vsako navezanost, kakor bi prepodil kačo, ki bi zlezla počivat nate. Uprl se boš in prelomil s to gnilo omiko, ki sloni na pridobitništvu in navezanosti, na tesnobi in pohlepu, na trdi pesti in neobčutljivosti brez ljubezni. 18 LJUBITE SVOJE SOVRAŽNIKE Vam, ki poslušate, pravim:Ijubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Lk 6,27 Če Ijubiš, vsakega gledaš z novimi očmi; postaneš plemenit,odpuščaš, si dobrega srca, medtem ko si prej bil trd, in živel boš v ljubečem svetu, ki si ga sam ustvaril. Ali pa pomisli na čas, ko si bil slabo razpoložen in si bil razdražljiv, nizkoten, nezaupljiv, naravnost nor. Naslednja stvar, ki si jo spoznal, je bila, da ti je vsakdo vračal na negativen način in znašel si se v sovražnem svetu, ki so ga ustvarili tvoja glava in tvoja čustva. Kako ustvarjaš srečen,ljubezniv in miren svet? S tem, da se naučiš preproste, lepe, toda mučne umetnosti, ki se ji pravi gledati. Takole boš to storil: vsakič, ko si razdražen in na koga hud, ne glej tega človeka, temveč sebe. Vprašanje ni: "Kaj je s tem človekom narobe?", temveč Kaj mi ta razdraženost pove o meni? Stori to prav zdaj! Pomisli na kakšnega čoveka, ki ga poznaš in ti gre na živce, in izreci tole mučno, toda osvobajajočo misel: "Vzrok moje razdraženosti ni v tem človeku, temveč v meni." Ko boš to izrekel, začni ugotavljati, kako povzročaš razdraženost. Najprej poglej zelo stvarno možnost, da je vzrok, zakaj te napake ali tako imenovane napake tega čoveka vznemirjajo, v tem, da jih imaš sam. Toda zatrl si jih in jih tako nezavedno prenašaš na druge. To je skoraj vedno res, toda komaj kdo to prizna. Torej išči napake tega čoveka v svojem lastnem srcu in v svojem nezavednem svetu. Tvoja nejevolja se bo spremenila v hvaležnost, da te je njegovo obnašanje privedlo do odkritja o samem sebi. Tu je še nekaj vredno pogledati: ali je možno, da te draži, kar ta človek pravi ali počne, ker njegove besede in vedenje pokažejo na nekaj v tvojem življenju in v tebi samem, česar ne maraš videti? Pomisli, kako ljudje postanemo razdraženi ob mistiku in preroku, ki še zdaleč nista videti mistična in preroška, kadar nas izzovejo njune besede ali njuno življenje. Še nekaj drugega je jasno: draži te, ker ta človek ne živi po pričakovanjih, ki so jih programirali vate. Morda imaš pravico terjati, naj živi po tvoji programiranosti, na primer če je surov ali krivičen; toda potem nehaj to premišljevati. Če želiš tega človeka spremeniti ali ustaviti njegovo obnašanje, mar ne boš uspešnejši, če ne boš razdražen? Razdraženost bo tvoje dojemanje samo zameglila in zmanjšala učinkovitost tvojega dejanja. Vsakdo ve, da če kakšen športnik ali boksar zgubi potrpljenje, upade kakovost njegove igre, ker postane zaradi strasti in jeze neusklajena. V večini primerov pa nimaš pravice zahtevati, naj ta človek živi po tvojih pričakovanjih: kdo drug bi na tvojem mestu doživel to isto obnašanje in bi ga sploh ne razdražilo. Kar premišljuj to resnico, pa te bo tvoja razdraženost minila. Kako je od tebe nespametno, da terjaš, naj bi kdo živel po merilih in pravilih, ki so jih tvoji starši vprogramirali vate. In zadnja resnica, ki jo premisli: glede na okoliščine, življenjsko izkustvo in nezavedanje si ta človek ne more pomagati, da se ne bi obnašal, kakor se. Tako lepo je bilo povedano: vse razumeti pomeni vse odpustiti. Če bi zares razumel tega človeka, bi ga gledal kot pohabljenega, ne pa vrednega graje, in tvoja razdraženost bi v trenutku minila. In naslednja stvar, ki jo boš spoznal, bo, da boš pristopil k njemu z ljubeznijo, in odgovoril ti bo z ljubeznijo; zato boš zaživel v Ijubečem svetu, ki si ga ustvaril sam. 19 CESTNINARJI IN GRE.ŠNIKI Farizeji so rekli njegovim učencem: "zakaj vaš učitelj je s cestninarji in grešniki?" Mt 9,11 Če želiš priti v stik z resničnostjo kakšne stvari, je prvo, kar moraš razumeti: vsaka ideja pokvari resničnost in te ovira, da resničnosti ne vidiš. Ideja ni resničnost. Ideja 'vino' ni vino, ideja ženska ni tale ženska. Če res želim priti v stik z resničnostjo te ženske, moram pozabiti na svojo idejo o ženskosti ali indijstvu in doživeti to osebo v njeni individualnosti, njeni konkretnosti, njeni enkratnosti. Žal se večina ljudi večinoma ne potrudi, da bi videli stvari v njihovi enkratnosti; vidijo le besede ali ideje, nikoli pa ne pogledajo z očmi otroka to konkretno, enkratno, puhasto, živo stvar, ki skače tam zunaj pred njimi. Vidijo samo vrabca; nikoli ne vidijo čudeža tega enkratnega človeškega bitja, ki je pred njimi. Vidijo samo indijsko kmetico. Zato jih ideja ovira pri dojemanju resničnosti. Je pa še druga ovira za dojemanje resničnosti, sodba. Ta stvar ali oseba je dobra ali slaba, grda ali lepa. Dovolj velika ovira je že to, da imam idejo o Indijki ali; ženski ali kmetici, ko gledam to določeno bitje. Toda zdaj dodam sodbo in pravim "Dobra je" ali "Hudobna je" ali "Privlačnaje in lepa" ali "Zoprna je in grda." To me še dodatno ovira, da je ne vidim, saj ni niti dobra niti hudobna. Ona je ona v vsej svoji enkratnosti. Krokodil, in tiger nista ne dobra ne hudobna; sta le krokodil in tiger. Dobra in hudobna sta v odnosu do nečesa, kar je zunaj njiju. Kolikor ustrezata mojemu namenu ali ugajata mojim očem ali mi pomagata ali me ogrožata, ju imam za dobra ali hudobna. Pomisli zdaj nase, ko ti je kdo rekel, da si dober, privlačen ali lep. Ali si ostal nedostopen, ker si resnično misli, da si grd, in si si rekel: "Če bi me resnično poznal takega, kakor dejansko sem, bi mi ne rekel, da sem lep." Ali pa si se odprl besedam tega človeka in si res misli, da si lep in dopustil si si, da te je priznanje prevzelo. V obeh primerih si ravnal napak, kajti nisi ne lep ne grd. Ti si ti. Če se ujameš v sodbe ljudi, postaneš napet, negotov in tesnoben, kajti če ti danes pravijo, da si lep, in te to navdušuje, ti bodo jutri rekli, da si grd, pa boš potrt. Zato je, če ti kdo reče, da si lep, primeren in pravšnji odgovor: "Ta človek me v tem trenutku po svojem dojemanju in razpoloženju vidi lepega, toda to nič ne pove o meni. Kdo drug bi me na njegovem mestu, odvisno od njegovih okoliščin, razpoloženja in dojemanja, videl grdega. Toda tudi to nič ne pove o meni." Kako zlahka verjamemo sodbi drugega človeka in si potem oblikujemo podobo o sebi na temelju te sodbe! Da bi res bil svoboden, bi moral poslušati tako imenovane dobre in slabe stvari, ki ti jih pripovedujejo, toda te reakcije te ne bi smele čustveno vznemirjati, nič bolj ne kakor vznemirjajo računalnik, ko vanj vlagajo podatek. Kajti to, kar pravijo o tebi, bolj razodeva nje same kakor tebe. Dejansko moraš biti pozoren tudi na sodbe, ki jih daješ sam o sebi, kajti celo te v glavnem slonijo na vrednostnih sistemih, ki jih pobiraš od Ijudi okoli sebe. Če sodiš, obsojaš, odobravaš, ali res vidiš resničnost? Če gledaš karkoli z očmi sodbe, odobravanja ali obsodbe, kaj ni to glavna ovira za razumevanje in opazovanje stvari, kakor so same v sebi? Vzemi na primer priložnost, ko ti je kdo rekel, da si zanj nekaj posebnega; če si to priznanje sprejel, si užil sad napetosti. Zakaj si želiš, da bi bil komu posebej pri srcu in bi podlegel tej vrsti odobravanja in sodbe? Zakaj bi ne bil zadovoljen, da si ti - ti? Če ti kdo pravi, da si nekaj posebnega, je edino pravilno, kar lahko rečeš: ta človek s svojim posebnim okusom in potrebami, željami, poželenji in projekcijami, ima posebno željo po meni, toda to nič ne pove o meni kot človeku. Komu drugemu se ne bom zdel prav nič posebnega, a tudi to nič ne pove o meni kot človeku. Tako boš v trenutku, ko sprejmeš tako priznanje in si dovoliš da v njem uživaš, sebe izročil nadzoru tega človeka. Zelo se boš trudil, da bi bil za tega človeka še naprej nekaj posebnega. Živel boš v nenehnem strahu, da ne bi ta človek srečal nekoga, ki bo postal zanj nekaj posebnega, ti pa boš tako pahnjen s posebnega mesta, ki ga imaš v njegovem življenju. Nenehno boš plesal po njegovih napevih, živel po njegovih pričakovanjih in ko boš delal tako, boš izgubil svojo svobodo. Glede svoje sreče si se podvrgel odvisnosti od njega, kajti dopustil si, da je tvoja sreča odvisna od njegove sodbe o tebi. Potem lahko stvari še poslabšaš, če začneš iskati druge ljudi, ki ti bodo govorili, da si zanje nekaj posebnega, in toliko časa in moči porabiš za to, da si zagotoviš, da nikoli ne bodo zgubili te podobe, ki jo imajo o tebi. Tako težavna pot za življenje! Nenadoma pride v tvoje življenje strah, strah, da bo ta podoba šla po vodi. Če pa iščeš življenje brez strahu in v svobodi, se od tega moraš ločiti. Kako? Tako, da se upreš temu, da bi resno vzel kogarkoli, ki pravi, kako si nekaj posebnega. Besede: "Nekaj posebnega si zame" nekaj povedo samo o mojem sedanjem stanju mišljenja in razvoja. Nič drugega ne povedo. To sprejmi kot dejstvo in se ga ne veseli. Ob čemer se lahko veseliš, je moja družba in ne moj pohvalni poklon. V čemer lahko uživaš, je moj trenutni odnos do tebe, ne pa moja pohvala. In če si pameten, me sili k temu, da najdem še mnoge druge Ijudi, ki so nekaj posebnega, tako da ne boš nikoli v skušnjavi, da bi se oklepal te podobe, ki jo imam o tebi. Ni moja podoba o tebi tisto, česar se veseliš, saj se nenehno zavedaš, da se moja podoba o tebi zlahka spremeni. Kar te torej veseli, je sedanji trenutek, kajti če se veseliš podobe, ki jo imam o tebi, bom imel nadzor nad teboj, ti pa se boš bal biti to, kar si, da bi me ne prizadel; bal se mi boš povedati resnico, storiti ali reči karkoli, kar bi spačilo podobo, ki jo imam o tebi. To zdaj prenesi na vsako podobo, ki jo imajo Ijudje o tebi! Pravijo ti, da si genij ali da si moder, dober ali svet, in te to priznanje veseli. V tem trenutku pa izgubiš svojo svobodo; zdaj si namreč trajno prizadevaš, da zadržiš to mnenje. Bal se boš napraviti kakšno napako, biti to, kar si, storiti ali reči karkoli, kar bi pokvarilo to podobo. Izgubil bi svobodo, da bi se osmešil, da bi se ti smejali in se norčevali iz tebe, da bi naredil ali rekel, kar čutiš, da bi bilo prav, in ne, kar je primerno za podobo, ki jo drugi imajo o tebi. Kako človek s tem prekine? Z mnogimi potrpežljivimi urami preučevanja, zavedanja, opazovanja vsega, kar ti prinaša ta nora podoba. Povzroča ti vzhičenost, pomešano s toliko negotovosti, nesvobode in trpljenja. Če bi to jasno videl, bi izgubil željo po tem, da bi za koga bil nekaj posebnega, ali da bi te kdo visoko cenil. Hodil bi naokrog z grešniki ali s slabimi Ijudmi; delal in govoril bi, kar bi ti bilo všeč, brez ozira na to, kaj ljudje o tebi mislijo. Postal bi kakor ptice in cvetje, ki se niti malo ne zavedajo sebe, saj so preveč zaposlene z nalogo, da živijo, da bi jih sploh kaj skrbelo, kaj drugi mislijo o njih in ali so nekaj posebnega za druge ali ne. In nazadnje boš postal pogumen in svoboden. 20 BODITE ČUJEČI Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe! Lk 12, 37 Povsod po svetu ljudje iščejo ljubezen, kajti vsak je prepričan, da samo Ijubezen zmore rešiti svet, samo Ijubezen zmore življenje narediti smiselno in vredno življenja. Toda kako malo ljudi razume, kaj pravzaprav je Ijubezen in kako se pojavi v človeškem srcu. Tako pogosto jo izenačujejo z lepim občutjem do drugih, z dobrohotnostjo, nenasilnostjo ali služenjem. Toda te stvari same po sebi še niso ljubezen. Ljubezen zraste iz zavedanja. Le toliko, kolikor nekoga vidiš, kakršen je dejansko tu in zdaj, ne pa, kakršen je v tvojem spominu ali tvoji želji ali v tvoji domišljiji ali projekciji, ga zmoreš resnično Ijubiti, sicer ni čovek tisti, ki ga ljubiš, temveč ideja, ki si si jo oblikoval o tem človeku, ali pa je ta človek predmet po tvoji želji, ne pa kakor je sam po sebi. Zato je prvo dejanje ljubezni v tem, da vidiš tega človeka ali ta predmet, to resničnost, kakor v resnici je. To pa vključuje ogromno napora, da preženeš svoje želje, svoje predsodke, svoje spomine, svoje projekcije, svoj izbirni način gledanja: ta napor je tako velik, da se večina ljudi rajši na glavo vrže v dobra dela in služenje, kakor da bi se podvrgli žgočemu ognju tega asketstva. Če skleneš, da boš služil nekomu, za kogar se ne potrudiš, da bi ga videl, ali zadovoljuješ potrebe tega človeka ali svoje? Prva sestavina Ijubezni je torej v tem, da drugega res vidiš. Druga sestavina je prav tako pomembna: da vidiš sebe, da z lučjo zavedanja brezobzirno osvetliš svoje nagibe, svoja čustva, svoje potrebe, svojo nepoštenost, svoje iskanje samega sebe, svojo težnjo, da bi druge nadziral in z njimi ravnal po svoje. To pomeni stvari imenovati z njihovim pravim imenom, brez ozira na to, kako mučno bo odkritje in njegove posledice. Če boš dosegel to vrsto budnosti do drugih in do sebe, boš spoznal, kaj je ljubezen. Kajti pridobil si boš duha in srce, ki je pozorno, čuječe, čisto, občutljivo; jasno dojemanje, dovzetnost, ki bo iz tebe priklicala pravi, primeren odgovor ob vsakem položaju in v vsakem trenutku. Včasih se boš neubranljivo pognal v dejavnost, drugič se boš zadržal in obvladal. Včasih boš druge prezrl, včasih pa jim posvetil pozornost, ki jo iščejo. Včasih boš žlahten in popustiljiv, potem pa spet trd, nepopustljiv, oblasten, naravnost nasilen. Kajti ljubezen, ki se rodi iz tankočutnosti, ima marsikdaj nepričakovane oblike in ne ustreza vnaprej izdelanim smernicam in načelom, temveč sedanji, določeni resničnosti. Ko prvič doživiš to vrsto tankočutnosti, je verjetno, da boš doživel grozo. Kajti vsa tvoja obramba se bo sesula, tvoja nepoštenost bo prišla na dan, varovalni zidovi okoli tebe bodo zgoreli. Pomisli na grozo, ki obide bogataša, ko se odloči resnično videti žalostni položaj ubogih, oblasti željnega diktatorja, ko resnično vidi bedni položaj Ijudi, ki jih zatira, fanatika, pobožnjakarja, ko zares vidi zmoto svojega prepričanja, kadar ne ustreza dejstvom. Grozo, ki obide romantičnega zaljubljenca, ko se odloči, da bo zares videl, da tisto ni njegova ljubljena, temveč njegova podoba o njej. Zato je najbolj mučno dejanje, ki ga človeško bitje zmore izvršiti, dejanje, ki se ga najbolj boji, dejanje spoznanja. Prav v tem dejanju, ko človek spregleda, se rodi ljubezen, ali bolj in bolj natanko: dejanje spoznanja je Ijubezen. Ko enkrat začneš jasno videti, te bo tvoja tankočutnost vodila do zavedanja, ne samo glede reči, ki jih želiš videti, temveč sploh vsega. Tvoj ubogi ego bo obupno skušal otopiti to tankočutnost, ker trga z njega njegovo obrambo in ga pušča brez varstva in brez česar koli, česar bi se oklepal. Če si boš kdaj dovolil, da boš ; videl, bo to tvoja smrt. In zato je ljubezen tako zastrašujoča, kajti Ijubiti pomeni videti, videti pa pomeni umreti. Je pa tudi na vsem svetu najbolj očarljivo in razveseljivo izkustvo. Kajti v smrti ega je svoboda, mir, vedrina, veselje. Če si ljubezni resnično želiš, potem se takoj loti naloge, da bi videl; vzemi jo resno in poglej nekoga, ki ga ne maraš, in zares uvidi svoj predsodek. Poglej nekoga ali nekaj, kogar oziroma česar se oklepaš, in zares uvidi! trpljenje, jalovost, nesvobodo oklepanja in dolgo ter z Ijubeznijo glej človeške obraze in človeško obnašanje. Vzemi si nekaj časa, da boš strmel v čudež narave, v let ptic, v cvetje, ko cvete, suho listje, ki se drobi v prah, tok reke, vzhajajočo luno, obris gore na nebu. Ko boš to storil, se bo trda varovalna lupina okoli tvojega srca zmehčala in stopila in tvoje srce bo oživelo v tankočutnosti in dovzetnosti. Tema v tvojih očeh se bo razblinila in tvoj pogled bo postal jasen in prodoren; in nazadnje boš spoznal, kaj je ljubezen. 21 TRPLJENJE IN SLAVA Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in šeI v svojo slavo? Lk 24. 26 Spomni se kakšnih mučnih dogodkov v svojem živIjenju. Za katere izmed njih si danes hvaležen, ker si se ob njih spremenil in si rastel? Tu je preprosta resnica o življenju, ki je večina ljudi nikoli ne odkrije. Srečni dogodki življenje napravijo prijetno, toda ne pripeljejo do odkritja sebe, rasti in svobode. Ta pravica je prihranjena stvarem, osebam in razmeram, ki nam povzročajo bolečino. Vsak mučen dogodek ima v sebi kal rasti in osvobojenja. V luči te resnice se zdaj vrni v svoje življenje in si oglej ta ali oni dogodek, za katerega nisi hvaležen, in ugotovi, ali moreš odkriti skrito moč za rast, ki jo vsebuje, a se je nisi zavedal, zato pa si zgrešil njeno koristnost. Zdaj pomisli, na kakšen nedaven dogodek, ki ti je povzročil trpljenje, ki je v tebi rodilo negativna čustva. Kdorkoli ali karkoli je povzročilo take občutke, je to bilo tvoj učitelj, ker ti je razodelo toliko glede tebe samega, da tega verjetno nisi vedel. Povabilo te je in te izzvalo, da bi razumel sebe, da bi odkril samega sebe, zato pa rastel, živel in bil svoboden. Zdaj poskušaj ugotoviti negativno čustvo, ki ga je v tebi povzročil ta dogodek. Ali je bil strah ali negotovost, ljubosumnost, jeza ali krivda? Kaj ti to čustvo pove o tebi, tvojih vrednotah, tvojem načinu dojemanja sveta in življenja in predvsem o tvoji programiranosti in pogojenosti? Če se ti posreči to odkriti, boš pregnal nekaj utvar, ki si se jih do zdaj oklepal, ali pa boš spremenil izkrivljeno dojemanje ali popravil zmotno prepričanje ali se naučil ohranjati razdaljo med seboj in svojim trpljenjem, ko boš ugotovil, da ga je pozvročila tvoja programiranost, ne pa resničnost; in nenadoma boš spoznal, da si poln hvaležnosti za ta negativna čustva in do tega človeka ali dogodka, ki jih je povzročil. Stopi korak naprej! Oglej si vse, kar misliš, čutiš, govoriš in delaš, pa ti to na tebi ni všeč. Svoja negativna čustva, svoje napake, prikrajšanosti, zmote, navezanosti, nevroze, probleme, da, celo svoje grehe. Ali lahko vidiš v vsakem posebej neobhodno potreben del svojega razvoja, obljubo rasti in milosti zate in za druge, ki bi je nikoli ne bilo, če bi ne bilo te stvari, ki si jo tako zavračal? In če si povzročil bolečino in negativna čustva drugim, kaj nisi bil v tem trenutku njihov učitelj, orodje, ki je vanje zasadilo kal odkrivanja samega sebe in rasti? Ali moraš vztrajati ob tem gledanju, v svojem gledanju, dokler ne vidiš, da je vse to bila srečna krivda, potrebni greh, ki prinaša toliko dobrega tebi in svetu? Če to zmoreš, bo tvoje srce preplavljeno z mirom, hvaležnostjo, Ijubeznijo in sprejemanjem vsake posamezne stvari. In odkril boš, kar ljudje od vsepovsod iščejo, pa nikoli ne najdejo, namreč izvir vedrine in veselja, ki se skriva v slehernem človeškem srcu. 22 POGLEJTE LILIJE Zato vam pravim: ne bodite v skrbeh za svoje življenje . Poglejte ptice pod nebom! Poglejte lilije na polju. Mt 6. 2S sl. Vsakdo prej ali slej doživi izkustvo, ki je znano kot negotovost. Čutiš se negotov ob vsoti denarja, ki ga imaš v banki, ali ob količini ljubezni, ki ti jo izkazuje prijatelj, ali ob vrsti izobrazbe, ki si jo prejel. Ali pa imaš občutje negotovosti glede zdravja, svojih let ali svoje zunanjosti. Če bi zastavili vprašanje: "Kaj je razlog, da se čutiš negotovega?", bi skoraj zagotovo napačno odgovoril. Morda bi dejal: "Prijatelj me ne ljubi dovolj" ali "Nimam prave visokošolske izobrazbe, ki jo potrebujem," ali kaj takega. Z drugimi besedami: pokazal bi na neko zunanjo okoliščino, ker ne veš, da čustev negotovosti ne povzroča nekaj zunaj tebe, temveč le tvoja čustvena programiranost, nekaj, kar si si vtepel v glavo. Če spremeniš svoj program, bodo tvoji občutki negotovosti v sekundi izginili, četudi vse v zunanjem svetu ostane natanko tako, kakor je bilo prej. Kakšen človek se čuti čisto varnega praktično brez denarja v banki, kak drug se čuti negotovega, četudi ima milijone. Razlike ne povzroča količina denarja, ampak njuna programiranost. Nekdo nima prijateljev, pa se počuti popolnega, varnega v ljubezni Ijudi. Nekdo drug je negotov tudi v najbolj posesivnih in izključevalnih razmerjih. Spet je razlika v programiranosti izključevalnih razmerij. Spet je razlika v programiranosti. Če želiš opraviti s svojimi občutki negotovosti, moraš dobro preučiti in razumeti štiri dejstva. Prvič: Brez uspeha bo, če boš lajšal svoja občutja negotovosti s poskusi, da bi spremenil stvari zunaj sebe. Tvoji napori so lahko uspešni, večinoma pa niso. Lahko prinesejo nekaj olajšanja, toda olajšanje bo kratkotrajno. Tako ni vredno napora in časa, ki ju porabiš, ko zboljšuješ svoj telesni videz ali povečuješ kup denarja ali dobivaš ponovna zagotovila o ljubezni svojih prijateljev. Drugič: To dejstvo te bo pripeljalo do tega, da se boš spoprijel s problemi, kjer v resnici je: v tvoji glavi. Pomisli na Ijudi, ki v natanko enakem položaju, kakor si zdaj ti, ne čutijo niti najmanjše negotovosti. Takih ljudi je kar nekaj. Zato problem ne leži v resničnosti zunaj tebe, temveč v tebi, v tvoji programiranosti. Tretjič: Razumeti moraš, da je ta tvoja programiranost pobrana od negotovih ljudi; ko si bil še zelo mlad in sprejemljiv za vtise, so te s svojim obnašanjem in svojimi paničnimi reakcijami učili, da moraš vsakič, kadar zunanji svet ni v skladu z določenim vzorcem, v sebi ustvariti čustveni nemir, ki se imenuje negotovost. In storiti moraš vse, kar je v tvoji moči, da bi preuredil zunanji svet - zaslužiti več denarja, iskati več zagotovil, pomiriti jih in ugoditi ljudem, ki si se jim zameril, itd., itd. - z namenom, da odženeš občutje negotovosti. Zgolj ugotovitev, da ti ni treba delati tega, da tako početje v resnici ne rešuje ničesar in da čustveni nemir ustvarjaš ti sam in tvoja kultura - ta ugotovitev sama te oddalji od problema in prinaša znatno olajšanje. Četrtič: Kadarkoli si negotov glede tega, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, se spomni tegale: v preteklih šestih mesecih ali letu dni si bil tako negotov glede dogodkov, ki pa si jih bil zmožen nekako obvladati, ko so nazadnje res prišli, zaradi spodbud in moči, ki ti jih je dajal vsakokratni določeni trenutek, ne pa zaradi vseh prejšnjih skrbi; ki so ti samo povzročale nepotrebno trpljenje in slabile tvoje čustvovanje. Reci si torej: "Če je kaj možno storiti glede prihodnosti, bom to storil takoj. Potem bom to pustil pri miru in se umiril, da bom užival sedanji trenutek, kajti vsa izkušnja mojega življenja mi je pokazala, da moram uspešno opraviti stvari samo, ko so tu, ne pa preden se zgodijo. In da mi sedanjost vedno da spodbude in moči, ki jih potrebujem, da to izvršim." Dokončno se ti bodo občutki negotovosti razpršili šele, ko boš dosegel tisto blaženo sposobnost ptic v zraku in cvetja v polju: živeti polno v sedanjosti, v vsakem trenutku posebej. Sedanji trenutek, pa naj bo še tako mučen, nikoli ni neznosen. Neznosno je to, o čemer misliš, da se bo zgodilo v petih urah ali v petih dneh; in besede, ki si jih nenehno govoriš v svoji glavi, na primer: "To je strašno, to neznosno, kako dolgo bo to trajalo" in tako dalje. Ptice in cvetje so bolj blaženi kot ljudje v tem, da ne poznajo, nimajo besed v svojih glavah, pa tudi ne skrbi, kaj njihove tovarišice mislijo o njih. Zato so tako popolne podobe kraljestva. Zato ne bodi zaskrbljen glede jutrišnjega dne. Jutrišnji dan bo poskrbel sam zase. Vsak dan ima dovolj svojih težav. Pred vsem drugim se odloči za božje kraljestvo in prišlo bo tudi vse - drugo. 23 SVETILKA TELESA Svetilka tvojega telesa je oko. Kadar je tvoje oko zdravo, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je bolno, je tudi tvoje telo v temi. Lk 1 l, 34 Mislimo, da bi bil svet odrešen, če bi le imel več dobrohotnosti in strpnosti. To ne drži. Sveta ne bosta rešili dobrohotnost in strpnost, temveč jasno mišljenje. Kaj koristi biti strpen do drugih, če si prepričan, da imaš ti prav, vsakdo, ki se s teboj ne strinja, pa je v zmoti? To ni strpnost, temveč popustljivost. To ne vodi do edinosti srca, temveč do delitve, kajti ti si zgoraj in drugi spodaj. To je položaj, ki vodi do občutka vzvišenosti s tvoje strani in zamere s strani tvojih sosedov, zato pa je hrana za vnaprejšnjo nestrpnost. Resnična strpnost pride samo iz izostrene zavesti o kakor prepad globoki nevednosti vsakogar glede resnice. Kajti resnica je v bistvu skrivnost. Misel jo lahko čuti, toda ne more je doumeti, še manj izraziti. Naša prepričanja lahko pokažejo nanjo, ne morejo pa je zajeti v besede. Kljub temu ljudje vneto govorijo o vrednosti dialoga, ki je v najslabšem primeru prikrit poskus, da bi drugega prepričal o pravilnosti svojega stališča, v najboljšem pa ti bo preprečil, da bi postal kakor žaba v vodnjaku, ki misli, da je vodnjak edini svet, ki obstaja. Kaj se zgodi, ko se žabe iz različnih vodnjakov zberejo k pogovoru o svojih prepričanjih in izkušnjah? Njihova obzorja se razširijo toliko, da vključijo dejstvo o obstoju še drugih vodnjakov. Toda še vedno nimajo slutnje o oceanu resnice, ki ga ni mogoče zapreti med stene miselnih vodnjakov. In naše uboge žabe so še naprej razdeljene in govorijo z izrazi tvoje in moje, tvoja izkušnja, tvoje prepričanje, moja in tvoja ideologija. Izmenjava formul ne obogati tiste, ki si jih izmenjajo, kajti formule delijo podobno kakor stene vodnjakov. Le neomejeni ocean zedinja. Da pa prideš do tega oceana resnice, ki ga ne vežejo formule, je bistveno to, da imaš dar jasnega mišljenja. Kaj je jasno mišljenje in kako človek pride do njega? Prva stvar, ki jo moraš vedeti, je, da ne zahteva nobene velike učenosti. Tako je preprosto, da ga lahko doseže desetletni otrok. Ni potrebna učenost, marveč pozabljenje učenosti, ne nadarjenost, temveč pogum. To boč razumel, če pomisliš na otročiča v naročju kakšne stare, grde služkinje. Otrok je premlad, da bi bil prevzel predsodke starejših. Ko torej udobno leži v naročju te ženske, ne reagira na nalepke v svoji glavi, nalepke kot belka, črnka, grda, lepa, stara, mlada, mati, služkinja; ne reagira torej v skladu s takimi nalepkami, temveč z resničnostjo. Ta žena zadovoljuje otrokovo potrebo po Ijubezni in to je resničnost, na katero reagira, ne pa ime, podoba, vera, rasa in sekta te žene. Vse to je popolnoma nepomembno. Otrok še nima prepričanja, ne predsodkov. V takem okolju se lahko odvija jasno mišljenje. Da pa človek to doseže, mora pozabiti vse, kar se je naučil in začeti misliti kot otrok, ki je brez preteklih izkušenj in še ni programiran, kar oboje tako zasenčuje naš način gledanja na resničnost. Poglej vase in razišči svoje reakcije na Ijudi in razmere, pa te bo osupnilo, ko boš v ozadju svojih reakcij odkril miselnost, ki je polna predsodkov. Skoraj nikoli ne reagiraš na določeno resničnost tega in tega človeka ali stvari. Reagiraš na načela, ideologije, sisteme prepričanj, na ekonomske, politične, verske, psihološke sisteme prepričanj, na vnaprej določene ideje in predsodke, pa naj bodo pozitivni ali negativni. Vzemi vsakega posebej, človeka, stvar ali položaj, in poišči svojo pristranost, ki ločuje resničnost tu pred teboj od tvojih programiranih zaznav in tvojih projekcij. In ta vaja ti bo odkrila nekaj tako božanskega, kot ti lahko podari Sveto pismo. Predsodki in prepričanja niso edini sovražniki jasnega mišljenja. Je še druga dvojica sovražnikov, ki se imenujeta želja in strah. Mišljenje, ki ni okuženo s čustvovanjem, namreč z željami in strahovi in nesebičnostjo, zahteva askezo, ki je prav strašljiva. Ljudje zmotno menijo, da se mišljenje dogaja v glavi. Dejansko pa se zgodi v srcu, ki najprej določi sklep, potem pa ukaže glavi, naj ustvari argumente, ki ga bodo branili. Tako je tu drugi vir božanskega razodetja. Razišči nekaj odločitev, do katerih si prišel, in poglej, kako jim je primešana sebičnost. To velja za vsako odločitev, razen če se je držiš začasno. Poglej na primer, kako trdno se držiš svojih ugotovitev o Ijudeh. Ali so take sodbe popolnoma brez čustva? Če misliš, da so, verjetno nisi pogledal dovolj skrbno. To je glavni vzrok za nesoglasja in razdore med narodi in posamezniki. Tvoje koristi se ne ujemajo z mojimi, zato se tvoje razmišljanje in tvoja dognanja ne ujemajo z mojimi. Koliko ljudi poznaš, katerih mišljenje je vsaj včasih v nasprotju z njihovimi koristmi? Kolikokrat - kolikor pomniš - si sam razmišljal na tak način? Kako pogosto se ti je posrečilo, da si postavil neprepustno pregrado med mišljenjem v svoji glavi in strahovi ter željami, ki ti vznemirjajo srce? Vsakič, ko boš skušal opraviti to nalogo, boš razumel, da za jasno razmišljanje ni nujna inteligenca - njo je lahko pridobiti -, temveč pogum, ki uspešno kroti strah in želje, kajti v trenutku, ko nekaj želiš ali se nečesa bojiš, tvoje srce zavestno ali nezavedno stopi na pot tvojemu mišljenju. Ta premislek je za duhovne velikane, ki so ugotovili, da zato, da bi našli resnico, ne potrebujejo znanstvenih formulacij, temveč srce, ki se znebi svoje programiranosti in sebičnosti vsakič, ko poteka razmišljanje; srce, ki nima česa varovati in ničesar ne dolguje slavohlepju, zato pusti mislim, da pohajkujejo svobodno, brez strahu in ovir ter iščejo resnico; srce, ki je vedno pripravljeno sprejeti nove dokaze in spremeniti svoje poglede. Potem tako srce postane luč, ki osvetljuje temo telesa vsega človeštva. Če bi vsi Ijudje imeli tako srce, ne bi še naprej o sebi razmišljali kot o komunistih ali kapitalistih, kot o kristjanih ali muslimanih ali budistih. Prav jasnost njihovega mišljenja bi jim pokazala, da so vsa razmišljanja, vsi pojmi, vsa prepričanja svetilke, polne teme, znamenja njihove nevednosti. In ob tem spoznanju bi se stene njihovih posamičnih vodnjakov sesedle in preplavil bi jih ocean, ki vse narode povezuje v resnici. 24 IZGUBLJENO - NAJDENO Kdor svoje življenje najde, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Mt 10, 39 Ali te je kdaj presenetilo, da se tisti, ki se najbolj bojijo umreti, prav tako najbolj bojijo živeti? Da z begom pred smrtjo bežijo tudi pred življenjem? Zamisli si človeka, ki živi na podstrešju v majhni luknji, kjer ni luči in je le malo zraka. Boji se priti dol, ker je slišal za ljudi, ki so padli po stopnicah in si zlomili vrat. Nikoli ne bo šel več čez cesto, ker je slišal za tisoče, ki jih je na cesti povozilo. In seveda, če ne more čez cesto, kako bo šel čez ocean ali preko celine ali iz enega sveta idej v drugega? Ta človek se oklepa svoje luknje na podstrešju, ker poskuša odvrniti smrt, s tem pa istočasno odvrača življenje. Kaj je smrt? Izguba, izginotje, odhod, slovo. Če se oklepaš, nočeš izpustiti, nočeš reči zbogom, se upiraš smrti. In četudi tega morda ne uvidiš, se s tem upiraš tudi življenju. Življenje je namreč gibanje, ti pa si obtičal; življenje teče, ti pa miruješ; življenje je gibčno, svobodno, ti pa si ves trd in zledenel. Življenje vse stvari odnaša, ti pa si želiš stalnosti in trdnosti. Tako se bojiš življenja in bojiš se smrti, ker se oklepaš. Če se ničesar ne oklepaš, če se ne bojiš izgubiti ničesar, si svoboden. Da tečeš kakor gorski potok, ki je vedno svež, se peni in živi. So ljudje, ki ne morejo prenesti misli, da bi izgubili sorodnika ali prijatelja; rajši ne mislijo na to. Ali pa se bojijo izzvati in izgubiti priljubljeno teorijo ali ideologijo ali prepričevanje. Ali pa so prepričani, da ne bodo nikoli zmožni živeti brez tega ali onega dragocenega človeka, kraja ali stvari. Ali želiš na kak način premeriti stopnjo svoje otrplosti in mrtvila? Opazuj, koliko bolečin občutiš, ko izgubiš priljubljeno misel, osebo ali stvar. Bolečina in potrtost izdajata tvojo privrženost, kajne? Zakaj si tako žalosten ob smrti Ijubljenega človeka ali ob izgubi prijatelja? Nikoli si nisi vzel časa, da bi resno premislil, da se vse stvari spreminjajo, minevajo in umirajo. Zato te smrt, izguba in ločitev presenetijo. Rajši živiš na podstrešju svoje utvare in se delaš, kot da se stvari nikoli ne bodo spremenile, kot da bodo vedno enake. Prav zato takrat, ko življenje vdre vate, da razbije tvojo utvaro, doživljaš tako veliko bolečino. Če hočeš živeti, moraš gledati resničnosti v obraz; tako boš odvrgel strah pred izgubo ljudi in razvijal čut za novost, spremembo in negotovost. Pregnal boš svoj strah pred izgubo znanega in veselo boš pričakoval tuje in neznano. Če iščeš življenje, je tu vaja, ki se bo mogoče izkazala za mučno, toda prinesla ti bo veselje svobode, če jo boš zmožen napraviti. Vprašaj se, ali je kaj ali kdo, čigar izguba bi ti povzročila žalost. Morda si kdo izmed tistih, ki ne morejo prenesti niti misli na smrt ali izgubo staršev, prijatelja ali ljubljenega človeka. Če je tako in kolikor je tako, si mrtev. Kar moraš storiti, je to, da zdaj pogledaš v obraz smrti, izgubi, ločitvi od priljubljenih reči in ljubljenih oseb. Izberi te stvari in osebe vsako posebej in si predstavljaj, da so mrtve, izgubljene ali za vedno ločene od tebe, in v srcu jim reci zbogom. Vsaki reci hvala in zbogom. Doživel boš bolečino, doživel pa tudi to, da bo navezanost minila; potem bo v tvojo zavest priplavalo nekaj drugega - samota, ki raste in raste ter dobiva neskončno širino neba. V tej samoti je svoboda. V tej samoti je življenje. V tej nenavezanosti je volja, da bi tekel, užival, okušal in se naslajal ob vsakem novem trenutku življenja, ki je zdaj vse bolj prisrčno, ker je osvobojeno tesnobe, napetosti in negotovosti, osvobojeno strahu pred izgubo in smrtjo, ki vedno spremlja željo po stalnosti in privrženosti. 25 BODITE PRIPRAVLJENI Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov. Mt 24, 44 Prej ali slej se v slehernem človeškem srcu pojavi želja po svetosti, duhovnosti, Bogu, ali imenuj to, kakor hočeš. Človek sliši mistike govoriti o božjem vse okoli njih, kar je v našem dosegu, kar bi napravilo naše življenje smiselno, lepo in bogato, če bi le mogli to odkriti. Ljudje imajo neko nejasno predstavo, kaj je to. Berejo knjige in se posvetujejo z guruji, ko poskušajo najti, kaj je tisto, kar morajo storiti, da bi dosegli to težko opredeljivo stvar, ki se imenuje duhovnost ali svetost. Pobirajo vse mogočne metode, tehnike, duhovne vaje, formule. Po letih neuspešnega truda pa jim upade pogum in so zmedeni ter se čudijo, kaj je bilo narobe. V glavnem dolžijo sebe. Če bi bili svoje tehnične vaje opravljali bolj redno, če bi bili bolj goreči ali bolj velikodušni, bi se jim bilo morda posrečilo. Posrečilo - kaj? Nimajo jasne zamisli, kaj natanko je ta svetost, ki jo iščejo, zagotovo pa vedo, da je njihovo življenje še zmeraj v neredu; še vedno so zaskrbljeni, negotovi in boječi, zamerljivi in neodpuščajoči, lakomni in slavohlepni in manipulatorski do ljudi. Zato se ponovno z obnovljeno vnemo vržejo na delo in v napore, o katerih mislijo, da so potrebni, da bi dosegli svoj cilj. Nikoli se niso zamislili nad temle preprostim dejstvom: njihovi napori jih ne bodo nikamor pripeljali. Njihovi napori bodo stvari samo poslabšali, kakor so stvari še slabše, če ogenj gasiš z ognjem. Napor ne vodi do rasti. Napor, naj ima kakršnokoli obliko, naj bo to moč volje ali navada ali tehnika ali duhovne vaje, ne vodi do spremembe. V najboljšem primeru pripelje do zatrtosti in zakrivanja korenin bolezni. Napor lahko spremeni obnašanje, ne spremeni pa človeka. Samo pomisli, kakšno miselnost izdajaš, če vprašaš: "Kaj naj storim, da dosežem svetost?" Kaj ni to, kakor da bi vprašal, koliko denarja moraš dati, da nekaj kupiš? Kakšno žrtev moram narediti? Kakšen režim sprejeti? Kakšne meditacije moram opravljati, da jo dosežem? Pomisli na moškega, ki želi osvojiti ljubezen ženske in skuša izboljšati svojo zunanjost ali okrepiti svoje telo ali spremeniti svoje obnašanje in uporabljati različne metode, da bi jo očaral. Zares ne pridobiš Ijubezni drugega s tem, da uporabljaš različne metode, marveč s tem, da si oseba določene vrste. Tega pa nikoli ne dosežeš z naporom in metodami. Tako je tudi z duhovnostjo in svetostjo. Ne dosežeš je s tem, kar delaš. To ni udobnost, ki jo človek lahko kupi, ali nagrada, ki jo lahko osvoji. Pomembno je, kaj si, kaj postajaš. Svetosti ne moreš doseči, saj je milost. Milost, ki se imenuje zavedanje, milost, ki se imenuje gledanje, opazovanje, razumevanje. Če bi le prižgal luč zavedanja in ves dan opazoval sebe in vse okoli, če bi se videl v odsevu ogledala zavedanja, kakor vidiš svoj obraz v odsevu ogledala, se pravi pravilno ,jasno, natančno takega, kakor si, brez najmanjše izkrivljenosti ali dodatka, in če bi opazoval ta odsev brez kakršnekoli sodbe ali obsojanja, bi doživel vseh vrst čudovite spremembe, ki se bodo zgodile v tebi. Ne boš pa imel teh sprememb v oblasti in ne boš jih mogel naprej načrtovati ali odločati, kako in kdaj naj se uresničijo. To zavedanje brez razsojanja je edino, ki zdravi, spreminja in človeku pomaga rasti. Toda na svoj način in ob svojem času! Česa konkretno se moraš zavedati? Svojih reakcij in odnosov. Vsakič, ko si skupaj s kakšnim človekom, katerimkoli človekom, ali ko si v naravi ali v kakšnem posebnem položaju, reagiraš na več načinov: pozitivno in negativno. Preučuj te reakcije, premišljuj, kaj so v resnici ali od kod prihajajo, ne da bi si pridigal ali čutil krivdo ali kakršnokoli željo, se niti malo ne trudi, da bi jih spremenil. To je vse, kar človek potrebuje, da se uresniči svetost. Toda - kaj ni zavedanje samo tudi napor? Ne, če si ga kdaj okusil. Kajti tedaj boš razumel, da je budnost užitek, užitek majhnega otroka, ki se začuden napoti odkrivat svet. Kajti celo če zavedanje odkrije v tebi neugodne stvari, vedno prinaša osvobojenje in veselje. Tedaj boš spoznal, da nezavedno življenje ni vredno življenja. Prepolno je teme in bolečine. Če se pri uresničevanju zavedanja najprej pojavi neka brezvoljnost, se ne sili. To bi spet bil napor. Samo pozoren bodi na svojo brezvoljnost, ne da bi sodil ali obsojal. Potem boš razumel, da zavedanje vključuje tudi veliko napora, kolikor si ga dela ljubimec, da gre do svoje ljubljene, ali kolikor si ga dela lačen človek, da poje svojo hrano, ali gornik, da dospe na vrh svoje ljubljene gore. Toliko moči porabi, toliko preživi celo muke, toda to ni napor, to je zabava! Z drugimi besedami: zavedanje je dejavnost brez napora. Ali ti bo zavedanje prineslo svetost, ki si jo tako želiš? Da in ne. Dejstvo je, da nikoli ne boš vedel. Kajti resnična svetost, tista, ki je ne dosežeš s tehniko, napori in zatiranjem, resnična svetost se popolnoma nič ne zaveda sebe. Niti najmanj se ne boš zavedal, da je v tebi. Poleg tega ti bo vseeno, kajti celo želja, da bi bil svet, bo izginila, ko boš od trenutka do trenutka živel življenje, ki mu bo zavedanje prineslo polnost, srečo in prozornost. Dovolj je, da si buden in pozoren. Kajti v tem stanju bodo tvoje oči videle Odrešenika. Nič drugega, prav nič drugega. Ne varnost, ne ljubezen, ne lastnina, ne lepota, ne moč, ne svetost - nič drugega ne bo več pomembno. V zbirki "Dravlje" je doslej izšlo: Anthony de Mello: PTIČJA PESEM, Zrna modrosti iz svetovnih verstev Četrta izdaja, Ljubljana 1992, pošlo MINUTA MODROSTI velikih VERSTEV Ljubljana 1988 ZVIRII Meditacije življenja Ljubljana 1990 ŽABJA MOLITEV I Meditativne zgodbe Ljubljana 1990 ŽABJA MOLITEV II Meditativne zgodbe Ljubljana 1990, pošlo SADHANA Pot k Bogu Tretja izdaja, Ljubljana 1991 ZAVEDANJE Ljubljana 1991 BOŽJI DOTIK Ljubljana 1993 Miha Žužek: VZVALOVANA BIT Druga izdaja, Ljubljana 1989 Reinhold Stecher: SPOROČILO GORA Ljubljana 1989 Pierre Teilhard de Chardin: HVALNICA VESOLJA Ljubljana 1990, pošlo Kahlil Gibran: PREROK Ljubljana 1991 Karl Rahner MOLITEV Ljubljana 1991 Franc Kejžar: PRAVLJICA O TIŠINI John Powell: ZAKAJ SE TI BOJIM POVEDATI KDO SEM? Ljubljana 1992, pošlo Henri J. M. Nouwen: POT SRCA Ljubljana 1992 Kazalo Anthony De Mello 1 POT DO LJUBEZNI 1 UVOD 1 DOBIČEK IN IZGUBA 2 ŠIVANKINO UHO 2 SLEPI VIDIJO 3 NEBESA SO BLIZU 4 KAJ NAJ STORIM? 4 ŽALOSTEN JE ODŠEL 5 ŠE ENO MILJO 6 NE SODITE 7 NE BO OSTAL KAMEN 7 KAKO DAJATI? 8 KAČE IN GOLOBI 9 LJUDJE NASILJA 10 BODI NEPRISTRANSKI 11 EDEN JE UČITELJ 11 POSTANITE KAKOR OTROCI 12 LJUBITE SE MED SEBOJ 13 NE GLEJ NAZAJ 14 LJUBITE SVOJE SOVRAŽNIKE 14 CESTNINARJI IN GRE.ŠNIKI 15 BODITE ČUJEČI 16 TRPLJENJE IN SLAVA 17 POGLEJTE LILIJE 17 SVETILKA TELESA 18 IZGUBLJENO - NAJDENO 19 BODITE PRIPRAVLJENI 20 V zbirki "Dravlje" je doslej izšlo: 21 Kazalo 21 Anthony De Mello POT DO LJUBEZNI 20 By (MŠ)2 '95