Antoine de Saint-exupery

MALI PRINC

LEONU WERTHU

Prosim otroke, naj mi oproste, da sem to knjigo posvetil odraslemu. Imam tehtno opravičilo: ta odrasli je moj najboljši prijatelj na svetu. Imam še eno opravičilo: ta odrasli razume vse, celo knjige za otroke. Imam še tretje opravičilo: ta odrasli živi v Franciji in je lačen in zebe ga. Če vsa ta opravičila ne zadoščajo, posvečam to knjigo otroku, kar je ta odrasli nekdaj bil. Vsi odrasli so bili najprej otroci (Toda le redki od njih se tega spominjajo.). Torej bom posvetilo napisal takole:

LEONU WERTHU

ko je bil še majhen

Ko mi je bilo šest let, sem v knjigi o pragozdu z naslovom "Resnične zgodbe" videl sijajno podobo. Prikazovala je boo, ki je požirala neko žival. Tule je kopija tiste risbe. V knjigi je pisalo: "Boe pogoltnejo ves plen hkrati, ne da bi ga prežvečile. Potem se niti ne zganejo in spe šest mesecev, dokler zalogaja ne prebavijo." Tiste čase sem veliko premišljeval o prigodah v džungli in posrečilo se mi je, da sem z barvnim svinčnikom narisal svojo prvo risbo. Risbo številka 1. Bila je takale: Pokazal sem umetnino odraslim in jih vprašal, ali jih je moje risbe kaj strah. odgovorili so mi: "Le zakaj bi se bali klobuka?" Vendar tisto na sliki ni bil klobuk! Bila je boa, ki prebavlja slona! Da bi podobo razumeli tudi odrasli, sem narisal boo še od znotraj. Odraslim je treba zmeraj razlagati. Moja risba številka 2 je bila takale: Toda odrasli so mi svetovali, naj nikar ne rišem kač od zunaj in od znotraj in da naj se rajši poprimem zemljepisja, zgodovine, računstva in slovnice. Tako sem se s šestimi leti odrekel bleščeči slikarski prihodnosti. Neuspeh z risbama 1 in 2 mi je vzel pogum. Odrasli sami od sebe nikoli ničesar ne razumejo in otrokom je mučno, če morajo kar naprej razlagati. Poiskati sem si moral torej drug poklic in sem se naučil pilotirati. Preletel sem domala ves svet. In zemljepisje mi je, to je res, prišlo zelo prav. Na prvi pogled sem znal razlikovati Kitajsko od Arizone. Če ponoči zablodiš, to zelo koristi. Tako sem v svojem življenju spoznal mnogo resnih ljudi. Precej časa sem živel med odraslimi. Spoznal sem jih od vseh plati. Kljub temu nisem imel kaj boljšega mnenja o njih. Kadar sem srečal koga, za katerega se mi je zdelo, da ima nekaj več soli v glavi, sem ga preizkusil s sliko številka 1. Hotel sem videti, ali je razumljiva ali ne. Toda vselej sem dobil odgovor: "To je klobuk." Potem tistemu nisem govoril ne o kačah boah ne o pragozdovih ne o zvezdah. Govorila sva jezik, ki ga je razumel. Govoril sem mu o biržu. golfu, o politiki in kravatah. In bil je vesel, da je spoznal tako pametnega človeka. Tako sem živel sam, brez človeka, s katerim bi se lahko resnično pogovoril, dokler me ni doletela pred šestimi leti v Sahari nesreča. V motorju se mi je nekaj prelomilo. In ker nisem imel s seboj ne mehanika ne potnikov, sem se zamotanega dela lotil kar sam. Šlo je za življenje in smrt. Pitne vode sem imel komaj za osem dni. In tako sem prvi večer zaspal v pesku, tisoč milj daleč od človeških bivališč. Bil sem zapuščen bolj kot brodolomec na splavu sredi oceana. Lahko si mislite, kako sem bil presenečen, ko me je prebudil droben glasek. Rekel je: "Prosim...nariši mi backa!" "A!" "Nariši mi backa!" Skočil sem pokonci, ko da bi me oplazila strela. Pomel sem si oči. Ostrmel sem. Zagledal sem drobcenega, navadnega dečka, ki je resno zrl vame. To je bil njegov najboljši portret, ki si mi ga je kasneje posrečilo narisati. Toda moja risba še zdaleč ni tako ljubka, kot je bil vzorec. Vendar nisem jaz kriv. Krivi so odrasli, ki so mi vzeli vero v slikarsko prihodnost, ko sem bili star šest let, in se tako razen kač od znotraj nisem naučil narisati ničesar drugega. Začuden sem buljil v prikazen. Ne pozabite, da sem tisoče milj daleč od ljudi. Toda tale deček se mi ni zdel ne na pol mrtev od utrujenosti ne na pol mrtev od lakote niti na smrt žejen niti na pol mrtev od strahu, da je zašel. Nič na njem ni kazalo, da bi bil otrok, ki se je izgubil v puščavi, tisoče milj daleč od človeških naselij. Ko sem naposled prišel do sape, sem dejal: "Ampak...kaj pa ti tu?" On pa je prav počasi ponovil, da gre za nekaj zelo važnega: "Prosim...Nariši mi backa..." Kadar pride kaj kot strela z jasnega, se kar nič ne obotavljamo. In naj je zaradi tisočerih milj, ki so me ločile od ljudi, in smrtne nevarnosti vse skupaj bilo še tako nesmiselno, sem vendarle segel v žep po list papirja in pero. Tedaj pa sem se spomnil, da sem se učil predvsem zemljepisja, zgodovine, računstva in slovnice, in dejal sem dečku (malce v zadregi), da ne znam risati. Odgovoril mi je: "Nič zato. Nariši mi backa!" Ker pa backa še svoj živi dan nisem narisal, sem mu narisal eno izmed tistih dveh risb, ki sem ju znal. Namreč, boo od zunaj. In mali me je z odgovorom osupnil: "Ne! Ne! Nočem slona v boi! Boa je zelo nevarna, slon pa bi mi bil v napoto. Pri meni je vse tako majhno. Backa potrebujem. Nariši mi backa!" In sem ga narisal. Skrbno si ga je ogledal, nato pa rekel: "Ne! Ta je že zelo bolan. Naredi drugega!" Narisal sem drugega. Mali se je ljubko, prizanesljivo nasmehnil: "Glej ga no...to ni bacek, kozliček je. Rožičke ima..." Poizkusil sem še enkrat. Pa tudi s tem ni bil zadovoljen. "Ta je prestar. Hočem backa, ki bo dolgo živel." Tedaj sem mu, nisem že več imel potrpljenja in tudi čas je že bil, da razderem motor, načečkal tole risbo. In sem mu jo pomolil: "To je zabojček. Notri je bacek, kakršnega bi rad." Zelo sem bil presenečen, kajti mojemu mlademu ocenjevalcu se je razjasnil obraz: "Čisto tako je, kot sem si želel. Misliš, da takle bacek poje dosti trave?" "Zakaj?" "Ker je pri meni vse tako majhno..." "Zadosti jo bo, brez skrbi. Dal sem ti najmanjšega backa." Sklonil sem glavo k risbi: "Čisto majhnega backa...Glej ga! Zaspal je..." Tako sem se seznanil z Malim princem. Minilo je dokaj časa, preden se mi je posvetilo, od kod prihaja: Mali princ, ki me je zasipal z vprašanji, mojih niti slišal ni, tako se je vsaj zdelo. Toda nekatere besede, ki so mu kdaj pa kdaj na srečo ušle, so mi po malem vse razjasnile. Tako me je, ko je prvikrat ugledal moje letalo (letala ne morem narisati, je pretežko zame), vprašal: "Kaj pa je tole?" "To ni noben tole. To leti. To je letalo. To je moje letalo. " In bil sem ponosen, da Mali princ ve, da znam letati. Tedaj je vzkliknil: "Kako? Z neba si padel?" "Da!" sem skromno odgovoril. "Ah! To pa je res smešno." In Mali princ se je prešerno zasmejal, kar me je močno vnejevoljilo. Nimam rad, če se posmehujejo mojim nezgodam. Nato je rekel: "Torej tudi ti prihajaš z neba! S katerega planeta si?" To je bil žarek, ki je posijal v njegovo skrivnostno prisotnost. Hlastno sem vprašal: "Tedaj prihajaš z nekega drugega planeta?" Toda ni mi odgovoril. Ogledoval je letalo in počasi zmajal z glavo: "S temle tukaj pa resda nisi mogel priti kdove kako daleč..." In se je zatopil v sanjarjenje. Potem je segel v žep po backa in si ogledoval svoj zaklad. Lahko si mislite, da mi skrivnost "z drugega planeta" ni dala miru. Trudil sem se, da bi izvedel kaj več o njej. "Od kod prihajaš, dečko moj? Kje si doma? Kam nameravaš z mojim backom?" Trenutek je razmišljal, nato pa odgovoril: "Pri zabojčku, ki si mi ga dal, je največ vredno to, da mu bo ponoči služil kot hlevček." "Seveda. In če boš priden, ti bom dal tudi vrvico, da ga boš čez dan privezal. In količek." Mali princ se je začudil: "Privezal? Ta je pa dobra!" "Če ga ne privežeš, ti uteče kaj vem kam in se ti izgubi..." Mali se je spet od srca zasmejal: "Kam pa bi šel?" "Vseeno kam. Kar naravnost..." Tedaj se je Mali princ zresnil: "Nič ne de. Saj pri meni je vse tako majhno." In je še, morda malce otožno, pripomnil: "Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost..." Tako sem izvedel drugo zelo važno stvar: njegov domači planet je bil komaj večji od hiše! Temu se nisem kdove kako čudil. Saj sem vedel, da so razen velikih planetov, kakršni so Zemlja, Jupiter, Mars, Venera, ki jim je človek dal imena, še stotine drugih, ki so dostikrat tako majhni, da jih celo s teleskopom komaj zaslediš. Kadar astronom katerega od njih odkrije, mu da za ime številko. Imenuje ga naprimer "asteroid 3251". Imam tehtne razloge za domnevo, da prihaja Mali princ z asteroida B 612. Ta asteroid je enkrat samkrat. leta 1909, zasledil s teleskopom neki turški zvezdogled. O svojem odkritju je imel obširno predavanje na enem izmed mednarodnih astronomskih kongresov, Ker je bil oblečen po turško, mu tega ni nihče verjel. Odrasli so pač taki. Sreča za asteroid B 612, da je turški sultan pod smrtno kaznijo zapovedal svojemu narodu, naj se oblači po evropski šegi. Leta 1920 je astronom, tokrat zelo okusno oblečen, predavanje ponovil. Zdaj mu je verjel ves svet. Če sem vam pripovedoval podrobnosti o asteroidu in vam zaupal njegovo številko, sem to storil samo zaradi odraslih. Odrasli imajo številke radi. Če jim govorite o kakem svojem novem prijatelju, vas nikdar ne bodo povprašali o bistvenih stvareh. Nikoli ne bodo rekli: "Kakšen glas pa ima? Katere iger ima najrajši? Ali zbira metulje?" Hoteli bodo vedeti: "Koliko je star? Koliko bratov ima? Koliko tehta? Ali ima njegov oče kaj pod palcem?" Potem šele mislijo, da vedo vse o njem. Če rečete odraslim: "Videl sem lepo hišo iz rdeče opeke, z nageljni na oknu in z golobi na strehi.." se je ne bodo mogli predstavljati. Moral bi jim reči: "Videl sem hišo, vredno svojih sto tisoč frankov." Tedaj bodo vzkliknili: "Joj, kako je lepa!" Četudi jim torej rečete: "Da je Mali princ v resnici živel, dokazuje tole: bil je ljubek, smejal se je in hotel je imeti backa. To, da kdo hoče backa, dokazuje, da živi, da je tu..." bodo skomignili z rameni in vas imeli za otročaja. Če pa jim rečete:"Prišel je z asteroida B 612,"ste jim zamašili usta in pustili vas bodo pri miru z vprašanji. Taki so pač. Ni jim treba zameriti. Otroci morajo z odraslimi precej potrpeti. Mi, ki življenje razumemo, pa seveda pošteno brijemo norca iz številk! Najrajši bi začel tole zgodbo tako, kot začenjamo s pravljicami. Zelo rad bi jo začel takole: "Nekoč je bil majhen princ. Živel je na asteroidu, ki je bil le malo večji od njega, in si je zaželel prijatelja..." Tistim, ki življenje razumejo, bi se zdela ta zgodba bolj resnična. Kajti nimam rad, če kdo mojo knjigo samo površno prelista. Koliko žalosti je zame v teh spominih! Šest let je že, odkar je moj mali prijatelj odšel z backom. Če ga bom zdajle skušal opisati, ga bom zato, da ne bom pozabil najn. Žalostno je, pozabiti prijatelja. Ni imel vsakdo prijatelja. In še sam bi lahko postal tak, kot so odrasli, ki jim je samo do številk. Tudi zato sem kupil škatlico z barvicami in svinčniki. Ni lahko sesti k risanju v mojih letih, zlasti še, če nisi nikoli poskušal narisati nič drugega kot boo od znotraj in od zunaj, kot ti je bilo šest let! Kar se da, se bom potrudil, da bi ga čim bolje narisal. Toda za trdno ne morem reči, ali se mi bo posrečilo. Kakšna risba je še kar, druga pa je zanič. Tudi postave ne morem zadeti. Na tejle je Mali princ prevelik. Na onile je premajhen. Tudi za barvo obleke se ne morem prav odločiti. Tako torej poskušam na slepo srečo. Gotovo se bom uštel v marsikateri zelo važni podrobnosti. Toda to mi morate oprostiti. Moj mali prijatelj mi ni nikoli nič razlagal. Morda je mislil, da sem tak kot on. Toda jaz žal ne znam videti backov skozi zaprte škatle. Morebiti sem nekoliko podoben odraslim. Najbrž sem se postaral. Vsak dan sem zvedel kaj več o asteroidu, o dohodu in potovanju. Seveda le po malem in po srečnem naključju. Tako sem tretjega dne zvedel za zgodbo o kruhovcih. Tudi tokrat se moram zahvaliti backu, kajti Mali princ me je, ko da ga je obšel veliki dvom, nenadoma vprašal: "Kajne, da backi obirajo grmovje?" "Da. Seveda." "Ah! To me veseli..." Nisem razumel, zakaj je bilo tako važno, da backi obirajo grmovje. A Mali princ je pripomnil: "Potemtakem jedo tudi kruhovce?" Razložil sem Malemu princu, da kruhovci niso grmovje, temveč kot cerkev velika drevesa, in četudi bi pripeljal čredo slonov, ne bi bilo kos enemu samemu kruhovcu. Ob misli na čredo slonov se je Mali princ zasmejal: "Moral bi jih postaviti drugega vrh drugega..." Nato je modro menil: "Preden kruhovci zrasejo, so prav majhni." "Res je! Toda čemu naj bi tvoji backi jedli majhne kruhovce?" Odgovoril je: "Prav! Bomo že videli! ko da mu je predvsem zato, da ve, pri čem je. Pošteno sem moral napeti možgane, da sem razvozlal uganko. Res! Na prinčevem planetu so prav tako kot na vseh planetih rasle koristne rastline in plevel. Zato tudi dobro seme koristnih rastlin in škodljivo seme plevela. Toda semena so nevidna. Semena spe v osrčju zemlje, dokler se eno izmed njih ne domisli, da bi se prebudilo. Zgane se in, sprva boječe, požene k soncu prelepo nežno vitico. Če je to vitica redkvice ali rožnega grmiča, ji lahko pustimo, da poganja, kolikor se ji zdi prav. Če pa je poganjek kake škodljive rastline, ga moramo izpuliti, brž, ko jo prepoznamo. Na prinčevem planetu so bila škodljiva semena...bila so semena kruhovca. Planetu je pretila nevarnost. Če se namreč kruhovca lotiš prepozno, se ga ne moreš nikoli več znebiti. Razširi se po vsem planetu. Prevrta ga s koreninami. In če je planet zelo majhen, kruhovcev pa veliko, ga razdrobe v kose. "Vse je odvisno od redoljubnosti," mi je kasneje dejal Mali princ. "Ko se zjutraj umiješ in urediš, moraš skrbno urediti tudi planet. Potruditi se moraš, da redno populiš kruhovce, brž ko jih razlikuješ od rožnatih grmičev, ki so jim zelo podobni, dokler so še majhni. To je zelo dolgočasno delo, a prav nič težko." Nekega dne mi je svetoval, naj narišem veliko podobo, da bi si jo otroci mojega planeta čimbolje zapomnili. "Lahko bi jim koristilo," je dejal, "če se kdaj odpravijo po svetu. Včasih ni nič hudega, če delo za nekaj časa odložiš. Če pa imaš opravka z kruhovci, se to strašno maščuje. Poznal sem planet, na katerem je živel lenuh. Zanemaril je tri grmiče..." In sem po navodilih Malega princa narisal tisti planet. Prav nič rad ne dvigam po pridigarsko kazalca. Toda tako malo se zavedamo nevarnosti, ki nam grozi od kruhovcev, in posledice, ki grize asteroidom, so tako strašne, da sem tokrat napravil izjemo. Rečem vam: "Otroci! Pozor, kruhovci!" S sliko sem se tako mučil samo zato, ker bi rad svoje prijatelje opozoril na nevarnost, ki jim že dolgo grozi, o kateri se jim niti ne sanja, kakor se ni meni. Morda se boste vprašali: "Zakaj pa ni v knjigi še več takih veličastnih podob, kot je tale o kruhovcih?" Odgovor je preprost: poskušal sem, pa ni šlo. Ko sem risal kruhovce, me je vodil občutek dolžnosti. Ah! Mali princ, počasi spoznavam tvoje majhno, otožno življenje. Razen sladke miline sončnih zahodov dolgo nisi imel ničesar, kar bi te razvedrilo. To novo podrobnost sem izvedel četrtega dne zjutraj, ko si mi dejal: "Zelo rad imam sončne zahode. Dajva, oglejva si sončni zahod." "Počakati morava vendar..." "Kaj počakati?" "Počakati, da zaide sonce." Najprej si se zelo začudil, potem pa si se samemu sebi zasmejal. In si mi dejal: "Mislil sem, da sem še vedno doma." Res. Kadar je v Združenih državah poldne, tedaj - to vsi vemo - v Franciji sonce zahaja. Zahod bi videli, če bi mogli v kratki minuti priti v Francijo. Toda Francija je, žal, predaleč. Na tvojem malem planetu pa ti je treba samo premakniti stol za nekaj korakov nazaj. In kadar se ti je zahotelo, si gledal, kako sonce tone... "Nekega dne sem videl sončni zahod štiriinštiridesetkrat!" In čez čas si dejal: "Veš...kadar je človek zelo žalosten, rad gleda sončne zatone..." "V enem samem dnevu si bil štiriinštiridesetkrat žalosten?" Toda Mali princ ni odgovoril. Petega dne se mi je, še vedno po backovi zaslugi, razkrila skrivnost, ki je zagrinjala življenje Malega princa. Utrgalo se je iz njega nestrpno, brez uvoda, kakor zrel sad tega, o čemer je že dalj časa sam zase razmišljal. "Če bacek obira grmovje, je tudi cvetice?" "Bacek je, kar mu pride po zobe." "Tudi cvetice, ki imajo trne." "Da. Tudi cvetice, ki imajo trne." "Čemu pa so potem sploh trni?" Tega nisem vedel. Pravkar sem se mučil z odvijanjem močno privitega vijaka. Zelo me je skrbelo, moj položaj se mi je dozdeval čedalje bolj grozeč in voda, ki jo je bilo vedno manj, me je opozarjala na najhujše. "Čemu pa so potem trni?" Mali princ ni nikoli pozabil na vprašanje, ki ga je bil zastavil. Vijak me je ujezil in bleknil sem tjavdan: "Trni ničemur ne služijo. Cvetice jih imajo iz gole hudobije." "Oh!" Za trenutek je bilo vse tiho, nato pa mi je zabrusil z zadrževano jezo: "Ne verjamem ti! Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kakor vedo ji znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše..." Nisem mu odgovoril. Pravkar sem se na tihem grizel: če se mi bo vijak še upiral, ga bom počil z kladivom! Mali princ mi je spet segel v misli: "Ti pa misliš, da cvetice..." "Ah ne! Ah ne! Nič ne mislim! Kar tako sem rekel. Saj vendar vidiš, da imam opravka z resnimi stvarmi!" Začudeno me je pogledal: "Z resnimi stvarmi!" Strmel je v kladivo, ki sem ga držal v rokah, v prste, črne od olja, vame, ki sem se sklanjal nad predmetom, katerega ni prav nič maral. "Govoriš kot odrasli!" Bilo me je sram. Toda bil je usmiljen: "Ti vse zmešaš...ti ničesar ne razumeš..." Res je bil zelo jezen. Stresal je s svojimi zlatimi lasmi: "Vem za planet, na katerem živi neki zaripel gospod. Še nikoli ni poduhal cvetice. Še nikoli ni pogledal zvezde. Nikoli ni imel nikogar rad. Nikoli ni počel ničesar drugega kot sešteval. In ves dan je ponavljal kot ti zdajle: 'Jaz sem resen človek! Jaz sem resen človek!' Kar napihovalo ga je od same imenitnosti. Toda to ni noben človek, to je žaba!" "Kaj je?" "Žaba." Mali princ je kar pobledel, tako je bil jezen. "Milijone let imajo cvetice trne. Milijone let jedo backi tudi cvetice. In potem ni resno, če bi rad vedel, čemu imajo cvetice trne, ko vendar niso za nobeno rabo? In vojna med cveticami in backi tudi ni resna stvar? Kaj ni vse to resnejše in važnejše od seštevanja nekega zariplega gospoda? In če vem za cvetico, ki je ni pod soncem. razen na mojem planetu, in če jo lahko takle majhen bacek mimogrede pohrusta, ne da bi si belil glavo, kaj je storil, to ni resno!" Zardel je in nadaljeval: "Če kdo ljubi cvetico, ki je edina med milijoni in milijoni zvezd, je srečen, da le oči upre v zvezde. Misli si: Tam nekje je moja cvetica...Če pa bi jo bacek pojedel, bi mu bilo, ko da so vse zvezde naenkrat ugasnile. In to ni resno, kaj!" Nič več ni mogel. Bruhnil je v jok. Spustila se je noč. Odvrgel sem orodje. Kaj mi mar kladivo, kaj mi mar vijak, žeja in smrt? Ne neki zvezdi, na nekem planetu, na mojem, na Zemlji, je bil majhen princ, ki ga je bilo treba potolažiti. Vzel sem ga v naročje. Zibal sem ga. Šepetal sem mu: "Cvetici, ki jo ljubiš, se ne bo zgodilo nič hudega...narisal bom nagobčnik za backa... narisal bom ograjico za cvetico... narisal..." Nisem vedel, kaj naj še rečem. Tako nesrečen sem bil... Nisem vedel, kako naj ga potolažim, kako naj ga razvedrim... Ah, kako je vse to žalostno. Kmalu sem to cvetico bolje spoznal. Na prinčevem planetu so vedno cvetele zelo skromne cvetice, z enim samim vencem cvetnih lističev, ki so jemalo zelo malo prostora in niso bile nikomur napoti. Nekega jutra so se prikazale v travi, zvečer pa so usahnile. Toda je vzklila iz semena, ki je zašlo semkaj od kdo ve kod; in Mali princ je brž postal pozoren na mladiko, ki ni bila podobna nobeni drugi. Lahko bi bila nova vrsta kruhovca. Toda poganjek je kmalu nehal rasti in se začel pripravljati, da požene cvet. Mali princ, ki ni spustil iz očesa velikega popka, je zaslutil, da se bo iz njega razvilo nekaj prelepega, toda cvetica se ni nehala lepotičiti v svoji zeleni kamrici. Skrbno je izbirala barve. Oblačila se je počasi in razporejala v cvetni venec listič za lističem. Ni marala priti na dan vsa zmečkana kot kak mak. Hotela se je pokazati v vsem sijaju svoje lepote. Ah, da! Bila je zelo spogledljiva! Njeno skrivnostno napravljanje je trajalo dneve in dneve. In naposled se je nekega jutra, natanko ob sončnem vzhodu, na široko odprla. In prav ta, ki se je ves čas tako skrbno napravljala, je zehaje rekla: "Ah! Pravkar sem se zbudila... Oprostite, prosim... Še vsa sem skuštrana..." Mali princ ni mogel prikriti svojega občudovana: "Kako ste lepi!" "Kajne?" je sladko dejala cvetica. "In rodila sem se isti hip kot sonce..." Mali princ je brž spoznal, da cvetica ni ravno skromna, toda kaj, ko je bila tako čudovita! "Menim, da je zdajle čas za zajtrk," je rekla takoj nato. "Bodite tako dobri in pomislite malo name..." In Mali princ je ves zmeden odhitel po škropilnico sveže vode in postregel cvetici. Tako ga je cvetica že kar od spočetka začela mučiti s svojo malce sramežljivo nečimrnostjo. Nekega dne, na primer, je rekla Malemu princu, bahaje se s svojimi štirimi trni: "Naj le pridejo tigri s svojimi kremplji!" "Na mojem planetu ni tigrov," je pojasnil Mali princ, "in razen tega ne jedo zeli." "Jaz nisem zel," je ljubeznivo pripomnila cvetica. "Oprostite..." "Tigrov se prav nič ne bojim, toda strah me je prepiha. Ali morda nimate kakšnega zaslona?" "Vetra jo je strah... Ni dobro, če se rastlina boji vetra," je pomislil Mali princ. "Ta cvetica mora biti zelo občutljiva..." "Zvečer me boste pokrili s pokrovom. Zelo hladno je tu pri vas. Slabo je urejen ta planet. Tam, od koder prihajam..." Utihnila je... Prišla je kot seme. O drugih svetovih ni mogla ničesar vedeti. Ker jo je bilo sram, da jo je ujel pri tako otročji laži, je brž dvakrat ali trikrat zakašljala, ko da je tega kriv Mali princ. "Pa zaslon?"... "Že grem ponj, vi pa pripovedujte!" Tedaj se je še bolj posilila s kašljem, da bi mu otežila vest. Tako je Mali princ kljub svoji veliki ljubezni do nje kaj kmalu podvomil vanjo. Gnal si je k srcu še tako nepomembno besedico in je postal močno nesrečen. "Ne bi je smel poslušati," mi je zaupal nekega dne. "Cvetic ne smeš nikoli poslušati. Lahko jih gledaš in duhaš. Moja je dehtela po vsem planetu, toda nisem se znal tega veseliti. Tista zgodba o krempljih, ki me je tako vznevoljila, bi me pravzaprav morala ganiti..." In zaupal mi je še tole: "Vidim, da nisem ničesar razumel! Moral bi jo bil soditi po dejanjih, ne po besedah. Dišala mi je in mi cvetela. Nikoli bi ne bil smel pobegniti! Za temi nedolžnimi zvijačicami bi moral slutiti skrito nežnost. Cvetice so tako neuravnovešene! Toda bil sem premlad, da bi jo znal ljubiti." Mislim, da je odšel s planeta s pticami selivkami. Tisto jutro pred odhodom je uredil planet na moč lepo. Delujoče vulkane je skrbno ometel. Dva taka vulkana je imel. Bila sta pripravna za kuhanje zajtrka. Imel pa je tudi ugasel vulkan. Toda, kot je menil, "nikoli ne veš!" Zato je ometel tudi tega. Če so vulkani dobro ometeni, delujejo lepo in pravilno, brez izbruhov. Z vulkanskimi izbruhi je kot z ognjem v ognjišču. Vse kaže, da smo na zemlji mnogo premajhni, da bi ometli naše vulkane. Zato nam povzročajo toliko neprijetnosti. Mali princ je, malce otožen, populil še zadnje poganjke kruhovcev. Sklenil je, da se ne vrne nikoli več. Toda ta domača dela so se mu to jutro zdela prijetna kot še nikdar. In ko je poslednjič zalil cvetico ter se namenil, da čeznjo povezne pokrov, je začutil, da bo zaihtel: "Zbogom," je rekel cvetici. Ona pa je molčala. "Zbogom," je ponovil. Cvetica je zakašljala. Toda ne zato, ker bi bila morda prehlajena. "Neumna sem bila," je rekla naposled. "Oprosti mi, prosim. Še boš kdaj srečen." Bil je presenečen. Pričakoval je očitkov kot ponavadi. Stal je pred njo s pokrovom in je bil ves zbegan. Ni razumel te mirne miline. "Da," je nadaljevala cvetica, "rada te imam. Sama sem kriva, da tega nisi vedel. Toda to ni važno. Pa tudi ti si bil neumen. Še boš kdaj srečen... Kar pusti ta pokrov. Ne maram ga več." "Toda veter..." "Nič bolj ne bom prehlajena... Svež nočni zrak mi bo dobro del. Cvetica sem." "Pa zveri..." "Morala se bom sprijazniti z dvema ali tremi gosenicami, če naj zvem kakšni so metulji. Zdi se mi, da morajo biti nekaj zelo lepega. Kdo me bo sicer obiskoval? Ti boš daleč. Zveri pa se ne bojim. Imam svoje kremplje." In naivno je pokazala svoje trne. Potem je rekla: "Ne obotavljaj se toliko... sklenil si, da pojdeš. Torej pojdi." Zakaj, ni hotela, da bi jo videl jokati. Bila je tako samoljubna cvetica... Njegovi najbližji sosedje so bili asteroidi 325, 326, 327, 328, 329 in 330. Zato se je odpravi tja, da bi si našel kak posel in se razgledal po svetu. Na prvem je prebival kralj. Sedel je na zelo skromnem, a veličastnem prestolu, odet v škrlat in hermelin. "Ha! Glej ga, podložnik!" je vzkliknil kralj, ko je zagledal Malega princa. Mali princ je vprašal: "Kako neki me pozna, saj me še ni nikoli videl!" Ni vedel, da kralji pojmujejo svet karseda preprosto. Zanje so vsi podložniki. "Pridi bliže, da te bolje vidim," mu je velel kralj, ki je bil na moč ponosen, da lahko pred kom velja za kralja. Mali princ se je ozrl okrog sebe, kam bi sedel, toda sijajni hermelinasti plašč je čez in čez prekrival planet. Zato je kar stal, in ker je bil truden je zazehal. "Zehati vpričo kralja je v nasprotju z dvornimi predpisi," je rekel kralj. "Prepovedujem ti kaj takega!" "Nič ne morem zato," je ves v zadregi odgovoril Mali princ. "Dolga pot je za mano in nič nisem spal." "Če je tako," je rekel kralj, "ti ukazujem, da zehaš. Že leta in leta nisem videl nikogar zehati. Zehanje je zame prava redkost. Torej! Zehaj! Tak je ukaz." "V zadrego me spravljate... ne morem več...", je rekel Mali princ in zardel. "Hm! Hm!" je odgovoril kralj. "Torej... ukazujem, da zehaš kdaj pa kdaj..." Zagodrnjal je in bil videti malce jezen. Kajti dal je veliko na to, da njegovo oblast spoštujejo. Neposlušnosti ni trpel. Bil je samozvanec. Toda, ker je bil zelo dober, je dajal samo razumne ukaze. "Če ukažem," je dejal, "če ukažem generalu, naj se prelevi v morskega ptiča in general ne uboga, ni kriv general. Kriv sem jaz." "Lahko sedem," je boječe vprašal Mali princ. "Ukazujem ti, da sedeš!" je odgovoril kralj, ter z dostojanstvenim gibom odmaknil krajec hermelinastega plašča. Toda Mali princ se je začudil. Planet je bil neverjetno majhen. Le komu je kralj vladal? "Veličanstvo ...," je rekel, "...oprostite, rad bi vas vprašal..." "Ukazujem ti, da me vprašaš!" je pohitel kralj. "Veličanstvo... komu vladate?" "Vsemu," je z vzvišeno kretnjo pokazal na svoj planet, na sosednje planete in na zvezde. "Vsemu temu?" se je začudil Mali princ. "Vsemu temu," je odgovoril kralj. Kajti ni bil samo samozvanec, bil je vesoljni vladar. "Pa vas zvezde ubogajo?" "Kajpak," je rekel kralj. "Takoj ubogajo. Neposlušnosti ne trpim." Mali princ se je začudil tolikšni moči. Če bi jo imel on, bi si privoščil sončni zahod, ne samo štiriinštiridesetkrat pač pa dvainsedemdesetkrat, stokrat ali celo dvestokrat na dan, ne da bi premaknil stol! In ker ga je ob misli na njegov mali, zapuščeni planet obšla žalost, se je drznil zaprositi kralja: "Rad bi videl sončni zahod... Bodite tako ljubeznivi... Ukažite soncu naj zaide..." "Če bi ukazal generalu, naj kot metuljček frfota od cveta do cveta, naj napiše tragedijo ali naj se spremeni v morskega ptiča - general pa ukaza ne bi izpolnil, kdo bi bil kriv? On ali jaz?" "Vi!" je odločno dejal Mali princ. "Tako je. Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore," je nadaljeval kralj. "Oblast temelji predvsem na razsodnosti. Če bi svojemu ljudstvu zapovedal, naj skoči v morje, bi se uprlo. Jaz pa imam pravico zahtevati poslušnost, ker so moji ukazi razsodni." "Pa moj sončni zahod?" je ponovil Mali princ, ki ni nikoli pozabil na vprašanje, katerega je bil zastavil. "Imel boš svoj sončni zahod. Zaukazal ga bom. Toda v svoji vladarski modrosti bom počakal na ugodno priložnost." "In kdaj bo to?" se je zanimal Mali princ. "Hm, hm!" je odgovoril kralj in najprej prelistal zajeten koledar, "hm! hm! to bo ob... ob... danes zvečer ob sedmi uri štirideset minut! Videl boš, kako me ubogajo!" Mali princ je zazehal. Bilo mu je žal, da je ob sončni zahod. In tudi dolgočasil se je že malo. "Tu nimam več kaj početi," je rekel kralju, "odšel bom." "Ne hodi!" je rekel kralj, ki je bil močno ponosen na to, da ima podložnika. "Ne hodi! Postavil te bom za ministra." "Za kakšnega ministra?" "Za... za ministra pravosodja." "Saj ni nikogar, da bi mu sodil!" "Kaj se ve," je rekel kralj. "Svojega kraljestva še nisem obhodil. Močno sem že v letih, za kočijo ni dovolj prostora, pešačenje pa bi me utrudilo." "Oh, jaz pa za trdno vem," je rekel Mali princ in se nagnil čez rob, da bi še enkrat pogledal na spodnjo stran planeta. "Žive duše ni tu spodaj!..." "Boš pa sam sebi sodil," mu je odgovoril kralj. "To je najteže. Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči, da se pravično obsodiš, si resnično modrijan." "Sebi," je rekel Mali princ, "lahko sodim kjer koli. Zaradi tega mi ni treba ostati tu." "Hm, hm," je rekel kralj, "jaz pa dobro vem, da je nekje na planetu stara podgana. Ponoči jo slišim. Lahko sodiš njej. Od časa do časa jo boš obsodil na smrt. Tako bo njeno življenje odvisno od tvoje pravičnosti. Toda vsakokrat jo boš pomilostil zaradi varčevanja. Samo to podgano imamo." "Jaz," je odvrnil Mali princ, "ne maram obsojati na smrt. Kar šel bom." "Ne!" je rekel kralj. Toda Mali princ, ki se je bil pripravil za odhod, nikakor ni hotel delati staremu kralju sivih las. "Če bo vaše veličanstvo želelo, da brezpogojno ubogam, bi mi lahko dalo moder ukaz. Lahko bi mi na primer zapovedalo, da odidem prej kot v minuti. Zdi se mi, da so pogoji ugodni za tak ukaz." Ker kralj ni ničesar odgovoril, je Mali princ sprva okleval, nato pa globoko vzdihnil in se odpravil. "Postavil te bom za poslanika!" je hitel klicati kralj. Bil je videti nadvse mogočen. "Odrasli so pa res čudni," si je rekel Mali princ, ko je romal naprej. Na drugem planetu je živel domišljavec. "Ah! Ah! Obisk občudovalca!" je že od daleč zavpil nečimrnež, brž ko je opazil Malega princa. Zakaj vsi domišljavci so prepričani, da so vsi ljudje njihovi občudovalci. "Dober dan," je pozdravil Mali princ. "Zelo smešen klobuk imate." "Z njim odzdravljam," je odgovoril domišljavec, "z njim odzdravljam, kadar mi ploskajo. Toda na žalost ni nikogar tod mimo." "Kaj res," se je začudil Mali princ, ki ni ničesar razumel. "Zaploskaj!" je rekel domišljavec. Mali princ je zaploskal. Domišljavec je dvignil klobuk in skromno odzdravil. "To je veliko bolj kratkočasno kakor obisk pri kralju," si je rekel Mali princ. In ploskal je še in še. Domišljavec pa je odzdravljal in dvigal klobuk. Po pet minutah pa se je princ enolične igre naveličal: "Kaj naj storim, da bo klobuk obmiroval?" je vprašal. Toda domišljavec ga ni čul. Domišljavci imajo odprto uho le za hvalo. "Ali me res zelo občuduješ?" je vprašal Malega princa. "Kaj je to: občuduješ?" "Občudovati se pravi biti prepričan, da sem najlepši, najbolje oblečen, najbogatejši in najbolj bister na planetu." "Saj si vendar sam tukaj!" "Stori mi to veselje. Vseeno me občuduj!" "Občudujem te," je rekel Mali princ in zmigal z rameni, "a čemu ti bo to?" In se je napotil dalje. "Odrasli so res zelo čudni," je preprosto menil sam pri sebi, ko je romal naprej. Na naslednjem planetu je živel pijanec. Ta obisk je bil zelo kratek, toda Malega princa je navdal z veliko žalostjo. "Kaj počneš tu?" je rekel pijancu, ki je molče sedel pred vrsto praznih in polnih steklenic. "Pijem," je odgovoril pijanec in se klavrno držal. "Zakaj piješ?" ga je vprašal Mali princ. "Da bi pozabil," je odvrnil pijanec. "Kaj pozabil?" je poizvedel Mali princ, ki se mu je možak zasmilil. "Pozabil, da me je sram," je priznal pijanec in sklonil glavo. "Česa sram?" je zanimalo Malega princa, ki bi mu rad pomagal. "Ker pijem!" je odgovoril pijanec in ni več črhnil besede. In Mali princ je osupel odšel. "Odrasli so res zelo čudni," si je rekel, ko je romal dalje. Na četrtem planetu je naletel na trgovca. Trgovec je imel toliko dela, da niti glave ni dvignil, ko je prišel Mali princ. "Dober dan," mu je rekel Mali princ. "Cigareta vam je ugasnila." "Tri in dve je pet. Pet in sedem dvanajst. Dvanajst in tri petnajst. Dober dan. Petnajst in sedem dvaindvajset. Dvaindvajset in šest osemindvajset. Nimam časa, da bi jo prižgal. Šestindvajset in pet enaintrideset. Uh! Skupaj torej petsto en milijon šesto dvaindvajset tisoč enaintrideset." "Pet milijonov česa?" "Kako še vedno si tu? Petsto in milijon... ne vem več... Čez glavo imam dela! Resen človek sem in ne tratim časa z bedarijami! Dva in pet sedem..." "Pet milijonov česa?" je ponovil Mali princ, ki se še ni svoj živi dan odrekel vprašanju, ki ga je bil zastavil. "Trgovec je dvignil glavo: "Vseh štiriinpetdeset let, kar sem na tem planetu, so me le trikrat nadlegovali. Prvič, od tega je dvaindvajset let, ko je kdove od kod priletel semkaj hrošč. Tako neznansko je brenčal, da sem se v seštevanju štirikrat zmotil. Drugič, bilo je prd enajstimi leti, ko sem zbolel za revmatizmom. Premalo telovadim. Nimam časa za pohajanje. Kajti jaz sem resen človek. Tretjič pa... zdajle. Torej dejal sem petsto en milijon..." "Milijon česa?" Trgovec je spoznal, da zlepa ne bo miru: "Milijon tistih majhnih stvarc, ki jih včasih vidimo na nebu." "Muh?" "Ah, ne! Stvarc, ki se bleščijo." "Čebel?" "Ne, ne! Zlatih stvarc, ki navdajajo lenuhe s sanjarijami. Toda jaz sem resen človek! Nimam časa za sanjarjenje." "Aha! Zvezd?" "Tako je! Zvezd." "In kaj počneš s petsto milijoni zvezd?" "Petsto en milijon šesto dvaindvajset tisoč enaintrideset! Jaz sem resen človek, sem natančen." "In kaj počneš s toliko zvezdami?" "Kaj počneš z njimi?" "Nič. Imam jih." "Zvezde imaš?" "Da." "Toda srečal sem kralja, ki..." "Kralji nimajo tu ničesar opraviti. Kralji vladajo. To je nekaj popolnoma drugega." "In čemu potrebuješ tolikšno število zvezd?" "Zato, da sem bogat." "In čemu ti je treba biti bogat?" "Da nakupim novih zvezd, če je še kje katera." "Tale," je rekel sam pri sebi Mali princ, "modruje skoraj tako kot moj pijanec." In je spet spraševal: "Kako pa se da imeti zvezde?" "Čigave pa so?" je hlastno in jezno vprašal trgovec. "Ne vem. Od nikogar." "Torej so moje, ker sem se jaz prvi na to spomnil." "In je to dovolj?" "Seveda. Če najdeš diamant, ki ni last nikogar, je tvoj. Če najdeš otok, ki ni last nikogar, je tvoj. Če prvi prideš na dobro misel, jo prijaviš, pa je tvoja. Zvezde so moje, kajti nihče pred mano se ni spomnil, da bi si jih prilastil." "Res je!" je rekel Mali princ. "In kaj zdaj z njimi počneš?" "Upravljam jih. Štejem jih in preštevam," je rekel trgovec. To ni karsibodi. Toda jaz sem resen človek!" Mali princ pa še ni bil zadovoljen. "Če imam svileno ruto, si jo lahko zavežem okoli vratu in jo vzamem s seboj. Če imam cvetico, jo lahko utrgam in odnesem s sabo. Ti pa zvezd ne moreš potrgati!" "Ne, pač pa jih lahko vložim v banko." "Kaj pa je to?" "Tako, da na košček papirja napišem številko svojih zvezd. Potem položim papir v predal in obrnem ključ." "To je vse?" "Vse!" "Zabavna reč," je pomislil Mali princ, "zelo poetično. Kdove kako resno pa to ni." Mali princ je imel za resno vse kaj drugega kot odrasli. "Jaz," je še rekel, "imam cvetico, ki jo vsak dan zalijem. Imam tri vulkane, ki jih ometem vsak teden. Ometem celo tistega, ki je že ugasnil, Kajti nikdar ne veš. To koristi mojim vulkanom in dobro de moji cvetki. Ti pa zvezdam nič ni hasneš..." Trgovec je odprl usta, a ni vedel, kaj naj bi odgovoril. In Mali princ je odšel. "Odrasli so zares čudaki," je preprosto rekel sam pri sebi, ko je romal naprej. Peti planet je bil zelo zanimiv. Bil je najmanjši med planeti. Na njem je bilo ravno dovolj prostora za svetilničarja. Malemu princu pa ni bilo čisto jasno, čemu svetilka in svetilničar nekje daleč na nebu, na planetu brez hiš in prebivalcev. Pa si je mislil: "Tale bo najbrž malo trčen. Vendar pa je trčen manj kot so kralj, domišljavec, trgovec in pijanec. Njegovo delo ima vsaj smisel. Kadar prižge svetilko, se zdi, kot da je zamigala zvezda več ali pa kot da je vzklila nova cvetica. Kadar jo ugasne, pa kot da je cvet zaprl oči ali pa ko da je vzklila nova cvetica. To je zelo ljubko opravilo: In koristno je že, ker je lepo." Ko je stopil na planet, je svetilničarja spoštljivo pozdravil: "Dober dan. Zakaj si ugasnil svetilko?" "Služba je služba," je odgovoril svetilničar. "Dober dan!" "Kaj je to služba?" "Služba je ugašati svetilko. Dober večer." In jo je spet prižgal. "Zakaj si jo pa prižgal?" "Ker je to služba," je odgovoril Mali princ. "Tu ni kaj razumeti," je odvrnil svetilničar. "Služba je pač služba. Dober dan." In je ugasnil svetilko. Nato si je z rdeče kockastim robcem otrl čelo. "Nemogoč poklic. Njega dni pa je bil še kar spodoben. Zjutraj sem svetilko ugasnil, zvečer prižgal. Čez dan sem počival, ponoči spal..." "In od takrat se je služba spremenila?" "Služba se ni spremenila," je odgovoril svetilničar. "Prav tu tiči zlo! Planet se iz leta v leto suče hitreje, služba pa je taka, kot je bila." "In kaj zato?" je rekel Mali princ. "Zato nimam več niti sekunde počitka, odkar se planet zavrti vsako minuto okoli svoje osi. Prižigam in ugašam enkrat na minuto." "Smešno! Tvoj dan traja eno minuto!" "Prav nič ni srečno," je rekel svetilničar. "Medtem ko se pogovarjava, je poteklo že mesec dni." "Mesec dni?" "Da. Trideset dni. Dober večer." In spet je prižgal svetilko. Mali princ je opazoval svetilničarja in ga vzljubil, ker je tako zvesto stregel svoji svetilki. Spomnil se je sončnih zahodov, ki si jih je včasih privoščil tako, da je premaknil stol. Hotel je prijatelju pomagati: "Čuj... vem, kako bi se spočil, kadar bi le hotel..." "Samo to bi rad," je rekel svetilničar. Kajti človek je lahko len in prizadeven hkrati. Mali princ je nadaljeval: "Tvoj planet je tako majhen, da se trikrat prestopiš pa si okrog in okrog. Ti samo dovolj počasi stopaj za soncem... in dan bo dolg, kot se bo tebi zdelo." "To ni vse skupaj nič," je rekel svetilničar. "Nič me ne mika bolj, kot da bi se pošteno naspal." "Pač nimaš sreče," je menil Mali princ. "Nimam sreče," je odgovoril svetilničar. "Dober dan." In je ugasnil svetilko. "Kralj, nečimrnež, pijanec in trgovec," je razmišljal Mali princ, ko je stopal dalje, "bi tegale gotovo zaničevali. In vendar se mi samo on ne zdi smešen. Morda zato, ker se ne ukvarja s seboj." Žalostno je vzdihnil in menil: "Samo s temle bi si lahko bila prijatelja. Toda njegov planet je res premajhen. Ni prostora za dva..." Mali princ ni maral priznati, da mu je čudovitega planeta žal predvsem zaradi tisoč štiristo štirideset sončnih zahodov, ki bi jih lahko videl v štiriindvajsetih urah! Šesti planet je bil najmanj desetkrat večji. Tu je živel star gospod, ki je pisal debele knjige. "Glej ga, raziskovalca!" je vzkliknil, ko je zagledal Malega princa. Mali princ je sedel za mizo; bil je zasopel. Tako dolgo pot je že imel za seboj! "Od kod prihajaš?" ga je vprašal stari gospod. "Kaj pa je tale knjiga?" je vprašal princ. "Kaj delate tu?" "Geograf sem," je rekel učenjak, ki ve, kje so morja, reke, mesta gore in puščave." "To pa je zelo zanimivo!" je rekel Mali princ. Naposled vendarle spodoben poklic. In se je ozrl po geografovem planetu. Svoj živi dan ni videl tako veličastnega planeta. "Zelo lep je tale vaš planet. Ali je tod kaj oceanov." "Ne vem," je rekel geograf. "Ah!" Mali princ je bil razočaran. "In gora?" "Ne vem," je rekel geograf. "Pa mest, rek in puščav?" "Tudi ne vem," je odgovoril geograf. "Saj ste vendar geograf!" "To je res," je rekel geograf, "nisem raziskovalec. Saj to je isto. Raziskovalcev sploh nimam. Ni geografova dolžnost preštevati mesta, reke, morja, oceane in puščave. Geograf je preveč pomembna oseba, da bi se potikal naokrog. Geograf se ne gane iz svoje sobe. V njej sprejema raziskovalce. Sprašuje jih in zapisuje njihovo pripovedovanje. In če se mu pripovedovanje katerega izmed njih zdi zanimivo, začne poizvedovati o njegovih moralnih lastnostih." "Zakaj pa to?" "Zato, ker bi raziskovalec, ki laže povzročil v zemljepisnih knjigah strašno zmedo. Pa tudi raziskovalec, ki rad pregloboko pogleda v kozarec." "Kako pa to?" "Zato ker pijanci vidijo dvojno. Geograf pa bi tam, kjer stoji ena sama gora, narisal dve." "Poznal sem nekoga," je rekel Mali princ, "ki bi bil zelo slab raziskovalec." "Že mogoče. Torej, če je raziskovalčeva nrav brez madeža, začne geograf preverjati njegovo odkritje." "Gre tja in pogleda?" "Ne. To je preveč zapleteno. Ampak zahteva, da mu raziskovalec prinese dokaze. Če je naprimer odkril mogočno gorovje, mora za dokaz prinesti s seboj velike kamne." Nenadoma se je geograf zresnil: "Toda ti prihajaš od daleč! Ti si raziskovalec! Opisal mi boš svoj planet!" Odprl je registre in priostril svinčnik. Raziskovalčevo poročilo najprej zapišejo s svinčnikom. Šele ko so dokazi tu, prevlečejo zapisano s črnilom. "Torej?" je vprašal geograf. "Oh!" je rekel Mali princ, "moj planet ni posebno zanimiv. Zelo majhen je. Imam tri vulkane. Dva sta živa, tretji pa je ugasnil: Toda nikdar ne veš." "Nikdar ne veš," je rekel geograf. "Imam tudi cvetico." "Cvetic ne zapišemo," je rekel geograf. "Zakaj ne! Saj ni ničesar lepšega od njih!" "Zato ker so cvetice minljive." "Kaj je to minljiv?" "Zemljepisne knjige," je rekel geograf, "so med vsemi knjigami najbolj zanesljive. Nikdar se ne zmotijo. Malokdaj se zgodi, da bi gora zamenjala svoje mesto. Malokdaj se zgodi, da bi se izpraznil ocean. Mi zapisujemo večne stvari." "Toda ugasli vulkani lahko spet ožive," ga je prekinil Mali princ. "Kaj je to minljiv?" "Naj vulkani bruhajo ali ne - nam je vseeno," je rekel geograf. "Nas zanima vulkan - gora. Ta pa se ne spremeni." "Toda kaj je to 'minljiv'?" je ponovil Mali princ, ki svoj živi dan ni pozabil na vprašanje, ki ga je bil zastavil. "Minljiv je tisti,' ki je prej ali slej zapisan koncu'." "Moja cvetica je zapisana koncu?" "To se ve." "Moja cvetica je minljiva," si je rekel Mali princ, "in samo štiri trne ima, da se brani! Jaz pa sem jo čisto samo pustil doma!" Bilo je prvič, da se je pokesal, ker je odšel po svetu. Toda osrčil se je: "Kaj mi svetujete, da bi si šel še ogledat?" je vprašal. "Planet Zemljo," mu je odgovoril geograf. "Dober glas gre o njej..." In Mali princ je odšel in mislil na svojo cvetico. Sedmi planet je bila torej Zemlja. Zemlja ni planet kar tako! Zemlja ima 111 kraljev (kajpak, z zamorskimi poglavarji vred), 7000 geografov, 900 tisoč poslovnih ljudi, 7 in pol milijona pijancev, 31 milijonov nečimrnežev, to je približno dve milijardi odraslih. Da si boste lažje predstavljali razsežnosti Zemlje, naj vam povem, da so, preden so odkrili elektriko, za vseh šest kontinentov vzdrževali pravcato armado 462 511 svetilničarjev. Od daleč je to napravilo sijajen vtis. Nastop vojske svetilničarjev je bil podoben nastopu baleta v operi. Najprej so prišli na vrsto svetilničarji Nove Zelandije in Avstralije. Prižgali so svetilke in odšli spat. Za njimi so nastopili svetilničarji Kitajske in Sibirije. Nakar so se tudi oni umaknili za kulise. Potem so bili na vrsti svetilničarji Rusije in Indije. Nato afriški in evropski svetilničarji. Potem svetilničarji Južne Amerike. Potem severnoameriški. In nikdar niso zamenjali vrstnega reda, po katerem so prihajali na oder. To je bilo veličastno! Samo svetilničar edine svetilke na severnem tečaju in njegov tovariš, svetilničar edine svetilke na južnem, sta živela brezbrižno in brezdelno življenje: delala sta samo dvakrat v letu. Kadar bi bil kdo rad malce duhovit, se rado zgodi, da se malce zlaže. Nisem bil čisto pošten, ko sem pripovedoval tole o svetilničarjih. Tisti, ki našega planeta ne poznajo, bi najbrže imeli o njem napačno podobo. Ljudje zavzemajo zelo malo prostora na Zemlji. Če bi se obe milijardi Zemljinih prebivalcev zgnetli skupaj, tako kot se na mitingih, bi se lahko udobno namestili na dvajset milj širokem trgu. Ves človeški rod bi se lahko nakopičil na najmanjšem otočku sredi oceana. Odrasli vam seveda ne bodo verjeli. Mislijo, da zavzemajo gromozansko prostora. Sami sebi se zde važni kot kruhovci. Recite jim, naj kar zračunajo. To jim bo všeč, ker imajo radi številke. Vi pa s tem nikar ne izgubljajte časa. Nima smisla. Verjemite mi na besedo. Ko se je Mali princ znašel na Zemlji, je bil zelo presenečen, da nikogar ne vidi. Že se je bal, da je zgrešil planet, ko se je v pesku zganil rumen svitek. "Dober večer!" je dejal na slepo srečo. "Dober večer!" je rekla kača. "Na katerem planetu sem? je vprašal Mali princ. "Na Zemlji, v Afriki," je odgovorila kača. "Ah! Kaj ni nikogar na zemlji?" "Tu je puščava. V puščavi ni nikogar. Zemlja je velika," je rekla kača. Mali princ je sedel na kamen in pogledal v nebo: "Rad bi vedel, ali so zvezde tako svetle, da lahko vsakdo nekega dne spet najde svojo. Poglej moj planet! Ravno nad nama je... Joj, kako je daleč!" "Lep je," je rekla kača. "Kaj iščeš tukaj?" "Imel sem težave z neko cvetico," je rekel Mali princ. "Ah!" je dejala kača. In sta molčala. "Kje so ljudje?" je čez čas vprašal Mali princ. "V puščavi je nekoliko samotno..." "Tudi med ljudmi je samotno," je rekla kača. Mali princ jo je dolgo gledal: "Smešna žival si," je naposled rekel, "tenka kot prst..." A mogočnejša kot kraljevska roka," je odgovorila kača. Mali princ se je nasmehnil: "Mogočna pa res nisi... saj niti nog nimaš... saj niti hoditi ne moreš..." "Lahko te spravim dlje, kot katera koli ladja," je rekla kača. In se je kot zlata verižica ovila Malemu princu okrog gležnja. "Kogar se dotaknem," je pripomnila, "ga vrnem zemlji, iz katere je prišel. Toda ti si čist in prihajaš z zvezde..." Mali princ ni odgovoril ničesar. "Smiliš se mi, tako nežen, na tej trdi Zemlji. Če se ti bo nekega dne preveč stožilo po tvojem planetu, ti lahko pomagam. Lahko te..." "Oh! Vem, kam meriš," je dejal Mali princ, "toda zakaj govoriš, kot da bi zastavljala uganke?" "Razvozlavam jih," je rekla kača. In sta umolknila. Mali princ je prehodil puščavo in je srečal samo eno cvetico. Cvetico s tremi cvetnimi venci, čisto navadno cvetico... "Dober dan," je rekel Mali princ. "Dober dan," je rekla cvetica. "Kje so ljudje?" je vljudno vprašal Mali princ. Cvetica je nekega dne videla karavano, ki se je pomikala mimo. "Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti so šli tod. Nikoli ne veš, kje bi jih iskal. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto." "Zbogom," je dejal Mali princ. "Zbogom," je rekla cvetica. Mali princ se je povzpel na visoko goro. Edine gore, ki jih je doslej videl, so bili njegovi vulkani, ki so mu segali do kolen. In ugasli vulkan je uporabljal kot pručico. "S tako visoke gore, kot je tale," si je dejal, "bom z enim samim pogledom zajel ves planet in ljudi..." Toda videl je samo škrbine nazobčanih skal. "Dober dan," je pozdravil kar tako na srečo. "Dober dan... dober dan... dober dan..." je odgovoril odmev. "Kdo ste?" je vprašal Mali princ. "Kdo ste... kdo ste... kdo ste..." je odgovoril odmev. "Bodite moji prijatelji, tako sem sam," je rekel princ. "Sem sam... sem sam... sem sam..." je odgovoril odmev. "Kako čuden planet!" je pomislil Mali princ. "Sama puščava, sami grebeni, sama puščoba. In ljudje brez fantazije. Samo ponavljajo za teboj... Doma sem imel cvetico: ta je vselej imela prvo besedo..." Toda nazadnje je Mali princ, ko je že dolge dneve blodil po puščavi, skalnatih grebenih in snežnih zametih, vendarle naletel na cesto. Vse ceste pa peljejo k ljudem. "Dober dan," je rekel. Bil je vrt razcvetelih vrtnic. "Dober dan," so rekle vrtnice. Mali princ je ostrmel. Na las so bile podobne njegovi cvetici. "Kdo ste?" jih je presenečeno vprašal. "Vrtnice smo," so rekle cvetice. "Ah!" je dejal Mali princ... In je bil zelo nesrečen. Njegova cvetica mu je pripovedovala, da na vsem vesoljnem svetu ni take, kot je ona. Tu pa jih je v enem samem vrtu najmanj pet tisoč popolnoma enakih! "Zelo bi jo prizadelo, če bi videla tole... to bi kašljala in se hlinila, da jo bo zdaj zdaj konec, samo da bi se izmazala iz kaše. Jaz pa bi se moral delati na moč zaskrbljenega, kajti prav zares bi umrla, če ne bi bil obenem tudi jaz ponižan..." In je še rekel: "Mislil sem, da sem bogat, ker imam rožo, kakršne ni na vsem svetu, je pa samo navadna vrtnica. Z njo in s svojimi tremi vulkani, ki mi segajo do kolen, od katerih pa je eden morda že za vselej ugasnil, pač res nisem posebno imeniten princ..." In je legel v travo in zajokal. Tedaj pa je prišla lisica. "Dober dan," je rekla lisica. "Dober dan je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl. "Tu sem," je rekel glas, "pod jablano." "Kdo si?" je rekel Mali princ. "Zelo ljubek si..." "Lisica sem," je rekla lisica. "Igraj se z menoj," je zaprosil Mali princ. "Tako žalosten sem..." "Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena." "Ah, oprosti!" je dejal Mali princ. Nato je pomislil in rekel: "Kaj je to 'udomačena'?" "Nisi iz teh krajev," je rekla lisica. "Kaj počneš tod?" "Ljudi iščem," je rekel Mali princ. "Kaj je to 'udomačena'?" "Ljudje," je rekla lisica, "imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno! Goje tudi kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?" "Ne," je rekel Mali princ. "Prijateljev iščem. Kaj je to 'udomačena'?" "To je nekdaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi..." "Ustvarjati vezi?" "Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če me pa udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu." "Aha, že razumem," je rekel Mali princ. "Nekje je cvetica... zdi se mi, da me je udomačila..." "Lahko da," je rekla lisica. "Tu na Zemlji se zgodi marsikaj..." "Oh! Saj ne na Zemlji," je rekel Mali princ. Lisico je začelo zanimati: "Na kakem drugem planetu?" "Da." "So tam tudi lovci?" "Ne." "Hm, zanimivo. Pa kokoši?" "Ne." "Nič ni popolno," je vzdihnila lisica. In je jela razpredati svojo prejšnjo misel: "Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje love mene. Vse kokoši so si podobne, prav tako ljudje. Dolg čas, mi je že. Če pa bi me udomačil, bi mi v življenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, ki bi bili drugačni od drugih. Vsi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji pa bi me izvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš tam doli žitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z žitom? Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bi bilo lepo, če bi me udomačil! Žito, ki je zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi celo veter v žitu..." Lisica je umolknila in dolgo gledala Malega princa. "Prosim ...udomači me," je rekla. "Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj." "Le tisto spoznaš, kar udomačiš," je dejala lisica. "Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če pa bi rad imel prijatelja, me udomači!" "In kako se to stori?" je rekel Mali princ. "Zelo potrpežljiv je treba biti," je odgovorila lisica. "Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene - takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže..." Drugo jutro je Mali princ spet prišel. "Pridi raje vselej ob isti uri," je dejala lisica. "Če boš prihajal, recimo, ob štirih popoldne, te bom vznemirjena pričakovala že ob treh. Bolj ko se bo bližal čas, srečnejša bom. Ob štirih bom nestrpna in nemirna; čutila bom, kako je sreča dragocena. Če pa boš prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj začnem biti srečna... Ceremonije so potrebne." "Kaj je to 'ceremonija'?" "Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi," je rekla lisica. "To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kaka ura drugačna, kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je čudovit dan! Takrat grem na sprehod tja do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz bi ne imela nobenih počitnic." Tako je Mali princ udomačil lisico. Ko pa je prišla ura slovesa, je lisica rekla: "Ah, jokala bom..." "Nič ne morem zato," je odgovoril Mali princ. "Saj te nisem silil, ti si hotela, naj te udomačim." "Seveda," je dejala lisica. "Toda ti boš jokala!" je rekel Mali princ. "Seveda," je rekla lisica. "Torej nisi s tem nič pridobila!" "Pridobila," je dejala lisica, "zaradi pšenične barve." Potem je dodala: "Pojdi spet k vrtnicam. Zdaj veš, zakaj je tvoja vrtnica edina na svetu. Potem se vrni, da se posloviva, in jaz ti bom podarila skrivnost." Mali princ je stopil k vrtnicam. "Čisto nič niste podobne moji vrtnici, ve niste še čisto nič," jim je dejal. "Nihče vas ni udomačil in ve niste nikogar udomačile. Take ste kot je bila moja lisica. Bila je samo lisica med tisoči drugih lisic. Toda odkar sva se spoprijateljila, je ni na vsem svetu take, kot je ona." In vrtnice so bile v veliki zadregi. "Lepe ste, ampak prazne," je nadaljeval. "Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda, navaden popotnik bi si mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz njih razvili metulji.) Zato, ker je ona tista, ki sem jo čul pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja." In se je vrnil k lisici. "Zbogom," je dejal... "Zbogom," je rekla lisica. "Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." "Bistvo je očem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil. "Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena." "Zaradi časa, ki sem ji ga žrtvoval..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil. "Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica. "Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico..." "Odgovoren sem za svojo vrtnico..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil. "Dober dan," je rekel Mali princ. "Dober dan," je rekel železniški kretničar. "Kaj delaš tu?" je vprašal Mali princ. "Potnike pošiljam v zavojih po tisoč na vse strani sveta," je odgovoril kretničar. "Vlake, ki se v njih vozijo, usmerjam zdaj na desno, zdaj na levo." In razsvetljen brzovlak, bobneč kot grom, je stresel železniško čuvajnico. "Zelo se jim mudi," je menil Mali princ. "Kam gredo?" "Celo strojevodja tega ne ve," je rekel kretničar. In pribobnel je razsvetljen brzovlak iz nasprotne smeri. "Kaj se že vračajo?" je vprašal Mali princ. "Niso isti," je rekel kretničar. "Menjavajo se." "Ali jim tam, kjer so bili, ni bilo všeč?" "Nihče ni nikdar zadovoljen tam, kjer je," je rekel kretničar. In pridrvel je tretji razsvetljeni brzovlak. "Tile gredo za prvimi?" je vprašal Mali princ. "Za nikomer ne gredo," je rekel kretničar. "Spijo, pravzaprav zehajo. Samo otroci tišče noske na okenska stekla." "Samo otroci vedo, kaj hočejo," je menil Mali princ. "Zapravljajo čas s punčko iz cunj in ona je zanje vse, in če jim jo vzameš, se jočejo." "Srečni so," je rekel kretničar. "Dober dan," je rekel Mali princ. "Dober dan," je rekel trgovec. Bil je trgovec s sijajnimi tabletami, ki preprečujejo žejo. Če pogoltneš samo eno, ti ves dan ni treba piti. "Zakaj to prodajaš?" je rekel Mali princ. "Zaradi varčevanja s časom," je rekel trgovec. "Strokovnjaki so vse natanko preračunali. Na teden prihraniš 53 minut časa." "In kaj potem s tistimi 53 minutami?" "Porabiš jih, kakor ti drago..." "Če bi jaz imel tistih 53 minut," je menil Mali princ sam pri sebi, "bi se prav počasi odpravil k studencu." Bil je osmi dan, odkar se mi je pripetila nezgoda in poslušal sem zgodbo o trgovcu, medtem ko sem srebal poslednji požirek vode. "Ah," sem rekel Malemu princu, "zelo lepi so tile tvoji spomini, toda jaz letala še vedno nisem popravil, brez kaplje vode sva in tudi jaz bi bil srečen, če bi lahko prav počasi odkorakal k studencu!" "Moja prijateljica lisica..." je rekel Mali princ. "Dragi moj, kaj bi zdaj z lisico!" "Zakaj?" "Ker bova od žeje umrla..." Ni me razumel in mi je odgovoril: "Lepo je imeti prijatelja, čeprav je treba umreti. Zelo sem vesel, da imam lisico za prijatelja..." "Še sluti ne, v kakšni nevarnosti sva," sem si dejal. "Nikoli ni ne lačen ne žejen. Zadostuje mu že malo sonca..." Toda pogledal me je in dejal: "Tudi jaz sem žejen... poiščiva vodnjak..." Brezupno sem zamahnil z roko: nima smisla na slepo iskati studenca po neizmerni puščavi. A vseeno sva šla na pot. Medtem ko sva ure in ure molče hodila, se je spustila noč in zvezde so se prižigale druga za drugo. Vročičen zaradi žeje sem jih videl kakor v sanjah. V spominu so mi odzvanjale besede Malega princa. "Torej si tudi ti žejen?" sem ga vprašal. Toda ni mi odgovoril. Preprosto je rekel: "Voda lahko dobro de tudi srcu..." Nisem razumel, kaj hoče reči, vendar sem molčal... saj sem vedel, da ga nima smisla spraševati. Bil je truden. Sedel je. Sedel sem poleg njega. In čez čas je dejal: "Zvezde so lepe zaradi cvetice, ki je ne vidimo..." "Kajpada," sem odgovoril in molče gledal srebrenje peska v mesečini. "Lepa je puščava," je pripomnil. To je bilo res. Puščavo sem vedno imel rad. Sediš na peščenem griču. Ničesar ni videti. Ničesar slišati. Tedaj pa se v tišini nekaj zalesketa... "Puščava je lepa," je rekel Mali princ, "zaradi vodnjaka, ki se skriva v njej." Bil sem presenečen, ker sem nenadoma razumel, od kot skrivnostno lesketanje peska. Ko sem bil še majhen, sem živel v stari hiši in pravljica je pripovedovala, da je v njej zakopan zaklad. Seveda ga nikdar nihče ni našel, niti ga ni iskal. Toda hiša je bila kakor začarana. Na dnu svojega srca je nosila skrivnost. "Da," sem rekel Malemu princu, "tistega, zaradi česar so hiša, zvezda ali puščava lepe, ne vidimo!" "Veseli me," sem dejal Malemu princu, "tistega, zaradi česar so hiša, zvezde ali puščava lepe, ne vidimo!" "Veseli me," je dejal, "da si enakih misli z mojo lisico." Ker se je Malemu princu dremalo, sem ga vzel v naročje in se spet odpravil dalje. Bil sem ganjen. Zdelo se mi je, da nosim krhek zaklad. Zdelo se mi je celo, da na celem svetu ni nič bolj krhkega. V mesečini sme gledal to bledo čelo, te zaprte oči, te kodre, ki jih je mršil veter in sem si govoril: To kar tule vidim je samo zunanjost. Bistvo je nevidno... Ker mu je na polodprtih ustnicah trepetal smehljaj, sem si še rekel: "Kar me pri malem spečem princu najbolj gane, je njegova zvestoba cvetici, da celo, kadar spi, žari v njem njena podoba kot plamen v svetilki..." In zazdel se mi je še bolj krhek. Na svetilke je treba skrbno paziti: najrahlejša sapica jih lahko utrne... In ko sem hodil, sem ob zori našel vodnjak. "Ljudje," je rekel Mali princ, "se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu." In je pripomnil: "To ni vredno truda." Vodnjak, ki sva ga našla, ni bil podoben saharskim vodnjakom. Saharski vodnjaki so preproste, v pesku izkopane jame. Ta pa je bil tak, kot so vodnjaki po vaseh. Toda tu ni bilo nobene vasi in zdelo se mi je. Ko da sanjam. "Res neverjetno," sem dejal Malemu princu. "Vse je tu: škripec, vedro, vrv..." Zasmejal se je, potegnil vrv in zanihal vedro. In škripec je zaječal, kakor zaječi stara veternica, ko je po dolgem brezveterju zajame sapa. "Čuješ," je rekel Mali princ, "zdramila sva vodnjak in zdaj poje..." Nisem hotel, da bi se Mali princ trudil. "Pusti, bom jaz," sem rekel. "Pretežko je zate." Počasi sem dvignil vedro do kamnitega vodnjakovega roba. Trdno sem ga privezal. V ušesih mi je zvenela pesem škripca, v valujoči vodi se je pozibavalo sonce. "Žejen sem te vode," je rekel Mali princ, "daj mi piti..." Razumel sem, kaj je hotel reči! Dvignil sem vedro k njegovim ustnicam. Pil je z zaprtimi očmi. Bilo je lepo kot praznik! Ta voda je bila vse kaj drugega kot krepčilo. Bila je sad najine hoje pod zvezdami, pesmi škripca, truda najinih rok. Bila je za srce kot darilo. Ko sem bil še majhen, so tak sijaj pričarali darilom, ki sem jih dobil za novoletno jelko, lesketanje božičnega drevesca, orgle pri polnočnici in toplina nasmehov. "Ljudje pri vas," je rekel Mali princ, "negujejo pet tisoč vrtnic v enem samem vrtu... in ne najdejo v njem, kar iščejo..." "Ne najdejo..." sem odgovoril. "In vendar bi tisto, kar iščejo, lahko našli v eni sami vrtnici, v enem samem požirku vode..." "Seveda," sem odvrnil. In Mali princ je pripomnil: "Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem." Pil sem. Dihal sem s polnimi pljuči. Zjutraj je imel pesek medeno rumeno barvo. Bil sem srečen že zaradi te medeno rumene barve. Zakaj naj bi mi bilo težko... "Držati boš moral besedo, ki si mi jo dal," se je tiho oglasil Mali princ, ki je spet sedel poleg mene. "Kakšno besedo?" "Saj veš... Nagobčnik za backa... Odgovoren sem za cvetico!" Segel sem v žep po svoje risarske poizkuse. Mali princ je opazil in se nasmehnil: "Tvoji kruhovci so ko zelje..." "Oh!" Jaz pa sem bil na kruhovce tako ponosen! "Lisica... ušesa... taka kot rogovi... in predolga so!" In spet se je zasmejal. "Mali moj, krivico mi delaš, narisati znam samo boe od zunaj in od znotraj." "Oh," je rekel, "saj kar bo; otroci bodo že razumeli." Narisal sem torej nagobčnik. In kar malo tesno mi je bilo, ko sem mu ga pomolil: "Imaš zamisli, ki jih ne znam narisati..." Toda ni mi odgovoril. Rekel je: "Veš, moj pristanek na zemlji... jutri bo leto dni..." Umolknil je. Nato pa nadaljeval: "Bilo je nedaleč od tod." In je zardel. Spreletel me je srh, ne da bi vedel zakaj. Tedaj se mi je zasvetilo: "Torej le ni slučaj, da sem te tisto jutro, ko sem te spoznal, osem dni je od takrat, našel tako samega, tisoč milj daleč od obljudenega sveta! Vračaš se tja, kjer si prišel na zemljo?" Mali princ je spet zardel. Obotavljaje se sem pripomnil: "Morda zaradi obletnice..." Mali princ je spet zardel. Nikoli ni na vprašanja odgovarjal, toda kadar kdo zardi, pomeni to "da" ali ne? "Ah!" sem dejal, "bojim se." Toda on mi je rekel: Delo te kliče. Vrniti se moraš k letalu. Tu te bom čakal. Pridi jutri zvečer..." Toda ni me pomiril. Spomnil sem se na lisico. Kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo nekoč jokal. Blizu vodnjaka so stale ruševine starega kamnitega zidu. Ko sem se naslednji večer vrnil z dela, sem od daleč zagledal na njem Malega princa. In slišal sem, ko je govoril: "Torej se več ne spomniš?" je rekel. "Ne, ni bilo na tem kraju!" Brez dvoma je nekdo nekaj odgovoril, ker je nadaljeval: "Da! Da! Dan je pravi, toda kraj ni isti..." Pohitel sem k zidu. Še vedno nisem nikogar videl ne slišal. Mali princ je nadaljeval: "... seveda. Videla boš, kje se v pesku začne moja sled. Samo počakala me boš. Še to noč bom tam." Bil sem dvajset metrov stran od zidu in še vedno nisem ničesar videl. Čez nekaj časa je Mali princ še rekel: "Imaš dober strup? Si prepričana, da se ne bom mučil?" Obstal sem, pri srcu me je stisnilo, toda še vedno nisem razumel. "Pojdi zdaj," je rekel, "rad bi zlezel dol!" Tedaj sem tudi jaz pogledal k vznožju zidu in odskočil! Tam je stala, strmo vzravnana proti Malemu princu, ena izmed tistih rumenih kač, ki vas usmrte v tridesetih sekundah. Segel sem v žep po revolver in se pognal v tek, toda kača se je, ker jo je preplašil hrup mojih korakov, zvila med peskom kakor curek vode, ki pojema, in brez naglice z rahlim kovinskim žvenkljnjem izginila med kamenjem. Pohitel sem k zidu ravno še pravi čas, da sem ujel v naročje svojega malega prijatelja princa, bledega ko sneg. "Kaj pa je spet to? Zdaj se pomenkuješ že s kačami!" Odmotal sem mu njegov večni rumeni šal. Močil sem mu senca in mu dal piti. Zdaj se ga nisem upal ničesar več vprašati, on pa je resno zrl vame in se me oklenil okrog vratu. Čutil sem, da mu srce bije kot ptiču, ki ga je strel ranil do smrti. Rekel je: "Vesel sem, da si našel napako v stroju. Lahko se boš vrnil domov..." "Kako pa to veš?" Pravkar sem mu mislil povedati, da se mi je proti vsemu pričakovanju vendarle posrečilo popraviti stroj!" Ni mi odgovoril. Rekel je: "Tudi jaz grem nocoj domov..." In je otožno pripomnil: "Zelo daleč je... in zelo zelo težko." Slutil sem, da se je zgodilo nekaj nenavadnega. Stisnil sem ga k sebi kot nebogljenega otroka in bilo mi je, ko da mi uhaja iz rok v globok prepad, jaz pa ga ne morem zadržati... Zamišljeno je zrl v daljavo: "Backa imam. In zabojček zanj tudi. In nagobčnik..." Žalostno sem se nasmehnil. Dolgo sem čakal. Čutil sem, da malo po malo prihaja k sebi. "Dečko moj, ustrašil si se..." Seveda, zelo se je bil prestrašil. Toda tiho se je nasmehnil: "To noč me bo še bolj strah..." Spet sem obledel v nepojmljivi grozi. Zbal sem se že same misli, da ne bi nikoli več slišal tega smeha. Zame je bil kot studenec v puščavi. "Dečko moj, še bi rad čul tvoj smeh..." On pa mi je rekel: "To noč bo minilo leto dni. Moja zvezda bo natanko nad krajem, kjer sem lani prišel na zemljo." "Dečko moj, ali ne, da so kača, vajin razgovor in zvezda samo grde sanje..." Toda ni mi odgovoril. Rekel mi je: "Bistva ne vidimo..." "Res je..." "Tako je s cvetico. Če ljubiš cvetico, ki rase na eni izmed zvezd, je lepo ponoči zreti v nebo. Zdi se ti, da zvezde cvetijo." "Res je..." "Prav tako je z vodo. Voda, ki si mi jo dal piti, je bila kot pesem zaradi škripca in vrvi... saj se spomniš, bila je dobra." "Res je..." "Ponoči boš gledal zvezde. Moja zvezda je predrobna, da bi ti jo mogel pokazati. Bolje je tako. Zate bo moja zvezda samo ena izmed zvezd. Zato boš rad gledal zvezde... Vse ti bodo prijateljice... In zdaj ti bom dal darilo..." Zasmejal se je. "O! Dečko moj, dečko moj, tako rad imam tvoj smeh!" "To je moje darilo... tako kakor z vodo." "Ne razumem te." "Ker bom živel na eni izmed njih in se bom na eni izmed njih smejal, se ti bo zdelo, da se vse zvezde smehljajo, kadar se boš ponoči zazrl v nebo. Imel boš zvezde, ki se smehljajo!" In se je spet zasmejal. "Ko se boš potolažil (to pride samo po sebi), boš zadovoljen, da si me spoznal. Za vedno boš moj prijatelj. Želel si boš, da bi se skupaj smejala. In včasih boš kar tako odprl okno... In tvoji prijatelji se bodo čudili, ko bodo videli, da gledaš v nebo in se smehljaš. Ti pa jim boš rekel: Da, zvezde mi vselej privabijo smehljaj. Oni pa te bodo imeli za čudaka. Mislim, da sem ti jo lepo zagodel..." In se je spet nasmejal. "Kot da ti namesto zvezd dajem prgišče kraguljčkov, ki se znajo smehljati..." In se je spet nasmehnil. Nato se je zresnil: "To noč... veš... ne smeš priti." "Ne zapustim te." "Tak bom, ko da mi je slabo... tak, ko da umiram... Tako je to. Ne hodi gledat, ni vredno..." "Ne zapustim te." Vznemiril se je. "Povedal sem ti to... tudi zaradi kače. Morda bi te celo pičila. Kače so zlobne. Kača piči iz same zlobe." "Ne zapustim te." Tedaj se je nečesa domislil in se pomiril: "Saj res, za drugi ugriz jim zmanjka strupa..." To noč nisem opazil, kdaj je odšel. Izmuznil se je potihem. Ko sem ga dohitel, je stopal z naglim, odločnim korakom. Dejal je samo: "Ah! Ti si..." In me je prijel za roko. Toda spet se je vznemiril: "Ni prav, da si prišel. Težko ti bo. Zdelo se bo, da sem mrtev, toda to bo samo videz..." Molčal sem. "Razumi me. Zelo daleč je. Ne morem vzeti telesa s seboj. Pretežko je." Molčal sem. Vztrepetal sem. Toda spet se je opogumil: "Lepo bo, veš. Tudi jaz bom gledal zvezde. Vse bodo vodnjaki s cvilečim škripcem. Vse zvezde mi bodo ponujale piti..." Molčal sem. "Kako lepo! Ti boš imel petsto milijonov kraguljčkov, jaz pa pet milijonov vodnjakov..." Tudi on je utihnil, ker so ga zalile solze... "Tu sva! Pusti, da stopim ta korak naprej." In je sedel, ker se je zbal. Dejal je še: "Saj veš... moja cvetica... odgovarjam zanjo! In tako nežna je. Tako otročja! In samo štiri trne ima, da se brani..." Sedel sem, ker nisem več imel moči, da bi vzdržal pokonci. Rekel je: "Tako... to je vse..." Malo je še okleval, nato je vstal. Stopil je naprej. Sam se nisem mogel ganiti. Ob njegovem gležnju je šinil rumen blisk. Za trenutek je nepremično obstal. Niti kriknil ni. Padal je počasi, kakor pada drevo. Zaradi peska ni bilo padca niti slišati. Da, šest let je že od takrat... Te zgodbe nisem še nikoli pripovedoval. Ko sem prišel med tovariše, so bili zelo veseli, da sem živ in zdrav. Bil sem žalosten, toda njim sem rekel: "Truden sem..." Zdaj sem že malo potolažil Pravzaprav... še ne popolnoma. Toda dobro vem, da se je vrnil na svoj planet, kajti drugo jutro ni bilo njegovega telesa nikjer. Saj vendar ni bilo tako težko... In rad poslušam ponoči zvezde. Kot petsto milijonov kraguljčkov so... Toda, glejte, pripetilo se je nekaj neprijetnega. Nagobčniku, ki sem ga narisal Malemu princu sem pozabil dodati jermenček! Nikoli ga ne bo mogel nadeti backu! In se sprašujem: "Kaj se je zgodilo na njegovem planetu? Morda je bacek cvetico že pojedel..." Pa si rečem: "Prav gotovo ne! Mali princ sleherno noč pokrije cvetico s steklenim pokrovom in skrbno pazi na backa..." In sem srečen. In zvezde se tiho smehljajo. Pa si rečem: "Včasih je človek samo malo raztresen - in že je nesreča tu. Nekega večera je pozabil na stekleni pokrov, bacek pa se je ponoči potiho prikradel..." In kraguljčkom kapajo solze iz oči... Da, ta misel mi ne da miru. Meni in vam, ki imate tudi radi Malega princa, res ni vseeno, če je ali če ni, ne ve se kje v vesolju nekakšen bacek pojedel cvetico... Ozrite se v nebo. Vprašajte se: ali je bacek pojedel ali ni pojedel cvetice? Videli boste, kako se bodo zvezdam nasmejale ali zasolzile oči... A nihče od odraslih ne bo nikoli razumel, kako važno je to! To je zame najlepša in najbolj žalostna pokrajina na svetu. Ista pokrajina, kot jo vidite na prejšnji strani, narisal pa sem jo še enkrat, da bi si jo čim bolje ogledali. Tu je Mali princ prišel na Zemljo, tu je odšel z nje. Dobro si oglejte pokrajino, da jo boste spoznali, če boste kdaj potovali po Afriki. In če se zgodi, da vas pot pripelje mimo, vas prosim, ne hitite dalje, malo počakajte natanko pod zvezdo. Če tedaj stopi k vam deček, če se smehlja, če ima zlate lase, če vam ne odgovori, ko ga kaj vprašate, boste brž ugotovili, da je to on. Prosim vas, preženite mojo žalost: hitro, hitro mi pišite, da se je vrnil.